Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Svalbard – dežela mrzlih obal

Svalbard – dežela mrzlih obal

Svalbard – dežela mrzlih obal

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ NORVEŠKE

KER letimo skozi goste oblake, ne vidimo, kaj je zunaj. Nenadoma se naše letalo izvije iz oblakov in pod nami se zariše bela arktična pokrajina. Prizor je veličasten! Očarani zremo v ledenike, svetlo modre fjorde in zasnežene gore. Snežena in ledena puščava se razteza, kolikor daleč seže oko. To je otočje Svalbard, ki leži blizu severnega tečaja, med 74 in 81 stopinjami severne zemljepisne širine. In mi smo si ga prišli ogledat!

Ime Svalbard, ki pomeni »mrzla obala«, je bilo prvič omenjeno leta 1194 v kroniki Islandske Annaler. Toda šele z »odkritjem« otočja 400 let kasneje, leta 1596, je to dejansko postalo znano. Tega leta je skupina nizozemskih raziskovalcev pod poveljstvom Willema Barentsa plula proti severu. Nekega dne je izvidnik zagledal na obzorju neznano kopno, zašiljene vrhove gora. Dospeli so do severozahodnega dela Svalbarda, ki ga je Barents poimenoval »Spitsbergen«, kar pomeni »koničaste gore«. Tako se zdaj imenuje največji otok tega otočja. Z Barentsovim odkritjem se je na območju Svalbarda pričelo obdobje živahne dejavnosti, med drugim kitolova, lova na tjulnje, lova s pastmi, odkrivanja novih ozemelj ter nazadnje premogovništva, znanstvenega raziskovanja in turizma. V preteklosti so pri tem sodelovale različne države, toda od leta 1925 je otočje pod norveško krono.

Območje permafrosta in polarni sij

Naše letalo se prične spuščati nad Isfjordnom in pristane na svalbardskem letališču. Tam prevzamemo avtomobil, ki smo ga najeli, in se odpeljemo v Longyearbyen. To mesto je dobilo ime po ameriškem rudarskem mogotcu, Johnu M. Longyearu, ki je leta 1906 prvi odprl premogovnike na tem območju. Longyearbyen je z okoli 2000 prebivalci največje naselje na Svalbardu. Res je, sredi te prostrane skoraj nedotaknjene narave najdemo sodobno mesto s tako vsakdanjimi rečmi, kot so supermarket, pošta, banka, javna knjižnica, šole, vrtci, hoteli, kavarne, restavracije, bolnišnica in lokalni časopis. Longyearbyen leži več kot 78 stopinj severno od ekvatorja in med drugimi naselji takšne velikosti se nahaja najbolj severno.

Nastanimo se v gostišču, v katerem so včasih bila nekatera rudarska stanovanja. Od tam vidimo Longyearbyen in veličastno goro Hiorthfjellet. Oktober je in gore so ogrnjene v sneg. Dno doline še ni zasneženo, toda zemlja je zmrznjena. To je območje permafrosta oziroma trajno zmrznjenih tal. Samo vrhnji del zemlje se poleti za kratek čas odtaja. Kljub temu je podnebje zaradi ugodnih vetrov in morskih tokov milejše kot drugod na tej zemljepisni širini. Od tam, kjer smo nastanjeni, lahko vidimo s soncem obsijane gore, na dolino pa pada modrikasta senca. Okoli Longyearbyena se med 26. oktobrom in 16. februarjem sonce ne dvigne nad obzorje. Toda zimsko temačnost pogosto popestri polarni sij. Po drugi strani ima Svalbard v pomladnih in poletnih mesecih polarni dan oziroma polnočno sonce, ki ga je v Longyearbyenu mogoče spremljati od 20. aprila do 23. avgusta.

Rastline in živali

Temperatura je minus osem stopinj Celzija, piha oster veter, toda nebo je jasno. Pripravljeni smo za izlet. Naš vodnik ima za nas v načrtu vzpon na vrh gore Sarkofagen in spust po ledeniku Longyearbreen. Medtem ko se vzpenjamo po zaledenelih vzpetinah, nam pove, da spomladi in poleti tukaj raste veliko lepih cvetlic. Pravzaprav ima Svalbard presenetljivo bogato rastlinstvo, tukaj namreč raste kakih 170 vrst cvetnic. Dve tipični sta svalbardski mak z belimi oziroma rumenimi cvetovi in dišeči nasprotnolistni kamnokreč.

Višje na zasneženem pobočju naletimo na nekaj sledi svalbardske podvrste belke, ki je na Svalbardu edina ptica stalnica. Vse druge ptice, na primer debelokljune lumne, rakovičarji, različne vrste galebov in morski prodniki, so selivke. Posebej zanimive so polarne čigre. Številne se namreč selijo čisto na drugo stran zemeljske oble, na Antarktiko.

Naletimo tudi na stopinje polarne lisice. Ta prekanjena žival je mrhovinar, hrani se namreč z mesom poginulih živali ali pa z ostanki ubitih živali, vendar pa svoj jedilnik dopolnjuje z mladimi pticami in jajci. Lisica je eden od dveh pravih kopenskih sesalcev, avtohtonih na Svalbardu. Drugi je dobrodušen severni jelen. Med našim obiskom ga lahko večkrat vidimo od blizu. Mirno nas gleda in nam dovoli, da se mu kar precej približamo s fotoaparatom, preden se umakne. Ta svalbardska podvrsta severnega jelena ima kratke noge in debel, topel kožuh. Zdaj ko je jesen, so precej okrogli – dodatna tolšča je njihova zaloga hrane, potrebna za mrzlo zimo.

Severni medved, kralj Arktike, je po mnenju mnogih morski sesalec, saj večino svojega časa na ledenih ploščah lovi tjulnje. Toda povsod po Svalbardu lahko srečate tavajoče samotarske medvede. Naš vodnik upa, da jih mi ne bomo. Severni medved je lahko zelo napadalen, zato ima vodnik zaradi varnosti s sabo puško. Od leta 1973 je lov na severne medvede prepovedan in vsak primer, ko nekdo ubije severnega medveda, raziščejo. Danes je na območju Svalbarda precej velika populacija severnega medveda, toda prihodnost te veličastne živali zbuja velike skrbi. Arktika se morda zdi bela, sveža in čista, toda strupena onesnaževala, kot so poliklorirani bifenili (PCB), so pustili svoj pečat na okolju. Ker so severni medvedi na vrhu prehranjevalne verige, se jim onesnaževala kopičijo v telesu in videti je, da to prizadene njihove reprodukcijske sposobnosti.

Ko dospemo na vrh gore Sarkofagen, nas razveseli osupljiv pogled na številne bele vrhove v daljavi. Na jugozahodu se v soncu kopa mogočna zaobljena gora Nordenskiöldfjellet. Daleč pod nami je Longyearbyen, visoko nad nami pa svetlo modro arktično nebo. Prav zares se nam zdi, da stojimo na vrhu zemlje. Po nekaj kosih kruha in skodelici ribezovega »groga« – tukaj običajne gorniške pijače iz soka črnega ribeza, sladkorja in vroče vode – smo okrepčani in nared za sestop po ledeniku Longyearbreen.

Premogovništvo in ogrožene živalske vrste

Prav tako zanimivo doživetje je bil ogled starega premogovnika. Naš krepki vodnik, izkušeni rudar, nam pokaže Premogovnik št. 3, ki leži le malo ven iz Longyearbyena. V kombinezonih in s čeladami, opremljenimi s svetilkami, gremo za njim globoko v notranjost gore. Izvemo, da je premogovništvo od začetka 20. stoletja vodilna dejavnost na Svalbardu. Veliko let so rudarji imeli zelo naporno življenje. Pogosto so se morali po rokah in kolenih plaziti skozi dolge rove v vodoravnih premogovih slojih, ki so ponekod debeli le nekaj več od 70 centimetrov. Imamo priložnost tudi sami poskusiti, kako to gre, in rudarjem niti malo ne zavidamo. Njihovo delo je bilo težko, zrak je bil poln premogovega in kamenega prahu, nivo hrupa je bil visok in vedno je bila prisotna nevarnost eksplozij in udorov. Danes uporabljajo sodobnejše metode. Premogovništvo je še vedno bistven del svalbardskega gospodarstva, toda zadnjih nekaj desetletij se vse bolj uveljavlja turizem.

Ljudje niso vedno upoštevali ranljivosti arktičnega živalstva. Zaradi lova na kite, mrože, severne jelene, severne medvede in druge živali so bile včasih nekatere vrste v nevarnosti, da bodo na Svalbardu izumrle. Toda z uredbami o ohranitvi vrst so uspeli obnoviti populacije več ogroženih živalskih vrst.

Geologov raj

Svalbard opisujejo kot »raj za geologe«. Ker ni veliko rastlinja, je pokrajina videti kakor geološka slikanica. Na gorah opazimo značilne geološke strukture, ki jih sestavljajo jasno začrtani sloji in so videti skoraj kakor ogromne torte z več plastmi. Najti je mogoče kamnine iz vseh obdobij zemeljske zgodovine. Nekatere sta oblikovala pesek in glina, druge pa organski material. Z leti je glina prekrila mnoge odmrle rastline in poginule živali, tako da so se fosilizirale. Pravzaprav je fosile mogoče najti v kamninah vseh geoloških obdobij.

V svalbardskem muzeju preučimo več fosilov toploljubnih rastlin in živali, kar kaže, da je bilo prej na otočju podnebje veliko toplejše kot danes. Ponekod na Svalbardu so sloji premoga debeli neverjetnih 5 metrov! V njih so našli fosilne ostanke tako iglavcev kot listavcev. Fosilizirane stopinje rastlinojedega dinozavra so dodaten dokaz, da je bilo prej podnebje milejše, rastje pa bujnejše.

Kako razložiti te velike podnebne spremembe? To vprašamo geologa Torfinna Kjaerneta, ki je predstavnik direktorata za rudarstvo v Longyearbyenu. Pove nam, da je po mnenju večine geologov glavni razlog premikanje celin. Geologi pravijo, da Svalbard leži na tektonski plošči, ki se že zelo dolgo pomika proti severu in verjetno prihaja z daljnega juga, nekje blizu ekvatorja. Sodobne satelitske metode opazovanja kažejo, da Svalbard še vedno drsi proti severovzhodu nekaj centimetrov letno.

Ko z letalom zapustimo Svalbard, spoznamo, da nam je ta obisk dal veliko snovi za premišljanje. Prostrana arktična pokrajina, dobro prilagojene živali in vse raznovrstne rastline nas navedejo, da pričnemo razmišljati o raznolikosti stvarstva, človekovi nepomembnosti in o tem, kako ljudje gospodarimo z zemljo. Medtem ko letimo proti jugu, s pogledom še zadnjič ujamemo deželo mrzlih obal, nekatere zasnežene gorske vrhove, ki štrlijo skozi oblake in bledo rožnato žarijo v popoldanskem soncu.

[Zemljevid na strani 24]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Severni tečaj

GRENLANDIJA

SVALBARD

Longyearbyen

75°

ISLANDIJA

NORVEŠKA

60°

RUSIJA

[Slika na strani 25]

Naselje Longyearbyen

[Slika na strani 25]

Številne cvetnice, kakor na primer nasprotnolistni kamnokreč, preživijo v ostrem polarnem podnebju

[Vir slike]

Knut Erik Weman

[Sliki na strani 26]

Svalbardski podvrsti belke in severnega jelena

[Vir slike]

Knut Erik Weman