Kamčatka – ruska dežela čudes ob Tihem oceanu

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ RUSIJE

KO SO pred več kot tristo leti ruski raziskovalci prodirali čez Azijo na vzhod, so naleteli na gorat polotok, ki se izteguje proti jugu v Tihi ocean ter deli Ohotsko in Beringovo morje. Ta skrivnostno lepa dežela, ki je nekoliko večja od Italije, je tujcem večinoma še vedno neznana.

Čeprav Kamčatka leži skoraj na isti zemljepisni širini kot Britansko otočje, ima hladno podnebje. Blizu obale so zime milejše, toda ponekod v notranjosti zapade več kot šest metrov snega in včasih tudi skoraj 12 metrov! Polotok poleti pogosto zavije morska megla in bičajo ga močni vetrovi. Obilen dež, ki namaka vulkansko prst, skrbi, da poganja bogato rastlinstvo, med drugim jagodičevje, trave, visoke kakor človek, in čudovite cvetlice, kot je oslad vrste Filipendula kamtschatica.

 Zlate breze poraščajo skoraj tretjino polotoka, njihova debla in veje so zaradi močnih vetrov in obilnega snega upognjeni in ukrivljeni. Utrjene in počasi rastoče breze so nenavadno trdožive, njihove korenine se rade oprimejo podlage, zato ta drevesa rastejo skoraj povsod – celo vodoravno iz gorskih sten! Listi poženejo junija, ko je naokoli pogosto še sneg, avgusta pa porumenijo in naznanjajo prihod zime.

Ognjeniki, gejzirji in vroči vrelci

Kamčatka leži na ognjenem obroču – pasu, ki obroblja Tihi ocean in za katerega je značilno močno seizmično delovanje – zato ima kakih 30 aktivnih vulkanov. Vulkan Ključevskaja Sopka se s »popolnim, neverjetno lepim stožcem«, kot ga opisujejo, dviga 4750 metrov nad morjem in je najvišji delujoči ognjenik v Evraziji. Odkar so leta 1697 ruski raziskovalci prvič stopili na Kamčatko, je bilo na polotoku zabeleženih več kot 600 izbruhov.

V letu 1975/76 so razpočni izbruhi na področju Tolbačika ustvarili gorečo »baklo«, visoko več kot 2500 metrov! V oblakih pepela se je bliskalo. Bruhanje, ki je brez prestanka trajalo skoraj leto in pol, je ustvarilo štiri nove vulkanske stožce. Jezera in reke so izginili, vroč pepel pa je celotne gozdove izsušil vse do korenin. Prostrani deli podeželja so se spremenili v puščavo.

Večina izbruhov je bila k sreči daleč od poseljenih področij in je zato umrlo zelo malo ljudi. Toda obiskovalci morajo biti oprezni še iz drugih razlogov, zlasti ko gredo v Dolino smrti, ki leži na vznožju vulkana Kihpinič. Ko je ozračje mirno, se v dolini, še posebno v času pomladnega taljenja ledu, nakopičijo strupeni vulkanski plini, tako da postane smrtonosna past za prostoživeče živali. Tam so ob neki priložnosti naokrog ležala trupla desetih rjavih medvedov in številnih manjših živali.

V ogromnem kraterju, znanem kot kaldera Uzon, so brbotajoče blatne kotanje in kadeča se kraterska jezera, ki so polna barvitih alg. V tem območju je tudi Dolina gejzirjev, ki so jo odkrili leta 1941. Nekateri gejzirji izbruhnejo na vsaki dve ali tri minute, drugi pa na nekaj  dni. Do teh osupljivih krajev, ki so približno 180 kilometrov severno od mesta Petropavlovsk - Kamčatski, obiskovalce pripeljejo helikopterji. Toda število obiskovalcev je strogo nadzorovano, da se ne bi porušilo krhko ekološko ravnovesje. Zaradi tega je na Kamčatki šest območij zaščitenih kot svetovna dediščina.

Kamčatka se ponaša s številnimi vročimi vrelci, od katerih mnogi – s temperaturo med 30 in 40 stopinjami Celzija – razveseljujejo obiskovalce in nekoliko blažijo dolge in hladne zimske mesece. Geotermalno toploto uporabljajo tudi za proizvajanje elektrike. Pravzaprav je bila na tem polotoku zgrajena prva ruska geotermična elektrarna.

 Medvedi, lososi in orli

Po Kamčatki se še vedno potepa okoli 10.000 rjavih medvedov. Povprečno tehtajo od 150 do 200 kilogramov, toda če jih kdo prej ne ubije, se lahko zredijo tudi do skoraj trikrat toliko. Medved je bil v kulturi Itelmenov, tukajšnjega avtohtonega ljudstva, njihov »brat« in spoštovana žival. To bratstvo se je končalo s prihodom strelnega orožja. Danes se naravovarstveniki bojijo za medvedovo prihodnost.

Medvedi so plahi in zato jih je le redko možno videti. Toda ko se junija pričnejo v rekah drstiti lososi, se tja zgrne veliko medvedov, da bi se mastili z ribami. En medved lahko naenkrat poje dva ducata lososov! Zakaj takšna požrešnost? Medvedi si morajo čez poletje nabrati dovolj tolšče, da bodo brez hrane preživeli hladne zimske mesece, ki jih zaradi varčevanja z energijo prespijo v zavarovanih votlinah.

Druga žival, ki je požrešna na losose, je orjaški orel. Ta veličastna ptica ima razpon kril do 2,5 metra. Čeprav je večidel črna, ima na ramenih belo zaplato in tudi njen klinu podoben rep je bel. Danes je teh orlov okoli 5000, vendar se njihovo število zmanjšuje. Najti jih je mogoče samo v tem delu sveta, občasno pa tudi na Aleutih in Pribilovih otokih blizu Aljaske. Leto za letom uporabljajo ista gnezda, ki jih vzdržujejo in povečujejo. Neko gnezdo je imelo premer treh metrov in je postalo tako težko, da se je breza pod njim polomila!

Ljudje na Kamčatki

Danes na Kamčatki živijo večinoma Rusi, toda ostalo je tudi več tisoč avtohtonih prebivalcev, med katerimi so najštevilčnejši Korjaki, ki živijo na severu. Med drugimi so Čukčiji in Itelmeni, vsaki s svojim jezikom. Večina prebivalcev živi v Petropavlovsku - Kamčatskem, upravnem središču polotoka. Ostali del Kamčatke je redko poseljen in do večine obalnih in obrečnih vasi je možno priti edinole s čolnom ali letalom.

Lovljenje rib in rakovic je pomemben del gospodarstva. Posebej priljubljene so kamčatske rakovice vrste Paralithodes camtschaticus, ki imajo razpon nog od 1,5 do 1,8 metra in so na prodajnih pultih prava paša za oči.

Na Kamčatko prihajajo od leta 1989 Jehovove priče, ki imajo v mislih drugačen ribolov. Kot ‚ribiči ljudi‘ prinašajo prebivalcem odročne Kamčatke dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matej 4:19; 24:14) Nekateri so se odzvali in ti zdaj pomagajo še drugim spoznati in častiti Stvarnika, Boga Jehova, ne pa njegovo stvarstvo. Zaradi tega so se mnogi domačini osvobodili razširjenega strahu pred hudobnimi duhovi. (Jakob 4:7) Prav tako spoznavajo, da bo v prihodnosti celotna zemlja očiščena vsega zla in hudodelcev ter da bo »polna spoznanja GOSPODOVEGA, kakor vode pokrivajo morja globočino«. (Izaija 11:9)

[Okvir/slike na strani 18]

SPEKTAKULARNA KALDERA

Kaldera Uzon, kotlina starodavnega vulkana, meri počez približno deset kilometrov. V naročju njenih strmih sten je, kot piše v nekem priročniku, »skupek vsega, po čemer slovi Kamčatka«. Kotlina se ponaša z vročimi in hladnimi vrelci, kotli brbotajočega blata, blatnimi vulkani, neokrnjenimi jezeri, v katerih mrgoli rib in labodov, in obiljem rastlinstva.

Knjiga Miracles of Kamchatka Land pravi, da je »le malokje na zemlji« jesen tako lepa in tako kratka. Škrlatne barve tundre so v kontrastu z bogato rumenimi in zlatimi barvami bréz, tu in tam pa se iz vrvrajoče zemlje dvigajo stolpi bele pare, ki izstopajo na temno modrem nebu. Ko zgodaj zjutraj nešteto ivnatih listov zvončkljaje pade na tla, gozd »poje« in nežno naznanja nezadržno bližanje zime.

[Okvir na strani 19]

SMRTONOSNO JEZERO!

Leta 1996 je pod Karimskim jezerom izbruhnil domnevno ugasel vulkan. Deset metrov visoki valovi, ki jih je povzročil, so zravnali okoliške gozdove. V nekaj minutah je jezero postalo preveč kislo, da bi bilo primerno za življenje. Vendar v okolici jezera ni bilo najti nobenih poginulih živali, kot pojasnjuje raziskovalec Andrew Logan, in to kljub valovom, ki so udarili ob obrežje, in vulkanskim izmečkom. »Pred izbruhom,« pravi, »je po podatkih v Karimskem jezeru živelo več milijonov rib (večinoma lososov in postrvi). Po izbruhu v jezeru ni bilo življenja.« Toda mnoge ribe so morda preživele. Znanstveniki domnevajo, da so zaradi nekakšnega opozorilnega znaka – morda spremembe v kemični sestavi vode – pobegnile v bližnjo Karimsko reko.

[Zemljevid na strani 16]

RUSIJA

KAMČATKA