Barvanje tkanin – nekoč in danes

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ VELIKE BRITANIJE

ALI ste kdaj razmišljali o tem, kako barva vpliva na naša čustva? Nič presenetljivega torej ni, da ljudje že vso zgodovino barvajo tkanine.

Ko kupujemo oblačila in stanovanjsko opremo oziroma material, iz katerega bi te stvari sami izdelali, ne želimo, da bi barve zbledele ali da bi se sprale. Zanimalo nas je, kaj je potrebno za to, da bi barve obstale na tkanini, in kako se je razvil tradicionalni postopek barvanja. Zato smo obiskali SDC Colour Museum v Bradfordu na severu Anglije. * Tam smo videli primerke nekaterih nenavadnih snovi, ki so jih stoletja uporabljali kot barvila.

Barvila v preteklosti

Vse do druge polovice 19. stoletja so snovi za barvanje tkanin pridobivali izključno iz narave, na primer iz rastlin, žuželk in lupinarjev. Rastline, iz katerih so pridobivali barvo, so bile denimo: silina kot vir modre barve (1), rumeni katanec kot vir rumene barve (2) in barvilni brošč kot vir rdeče. Črno barvo so pridobivali iz drevesa kampeška pražiljka, lišaj arhil pa je bil vir vijolične barve. Lupinar volek je dajal zelo drago škrlatno barvo, znano kot tirski oziroma kraljevi škrlat (3). S tem barvilom so prepojili blago za oblačila rimskih cesarjev.

Ugledni in bogati ljudje so imeli že davno pred rimskimi cesarji oblačila obarvana z naravnimi snovmi. (Estera 8:15) Rdeče barvilo so na primer pridobivali iz žuželk, in sicer samic barvarskega kaparja (4). Iz njih so očitno izdelovali karmezin oziroma karminski škrlat, s katerim so barvali opremo staroizraelskega shodnega šotora in oblačila izraelskih velikih duhovnikov. (2. Mojzesova 28:5; 36:8)

Potek barvanja

Razstava v Colour Museumu pokaže, da pri večini barvalnih tehnik še zdaleč ne gre samo za to, da prejo ali tkanino pomočijo v barvilo. Mnogokrat k barvanju spada jedkanje, za kar se uporabi jedkalo, ki barvo veže na tkanino. Tako se barva oprime vlaken in ni več topna v vodi. Mnoga jedkala so kemikalije in marsikatero je zelo nevarno.

Ob nekaterih postopkih barvanja nastajajo neprijetne vonjave. Takšen je bil denimo dolg in zapleten postopek za izdelovanje barvila  alizarin. Tako so obarvali bombaž, ki je postal svetlo rdeč, barva pa je bila odporna proti svetlobi, pranju in beljenju. Nekoč je ta postopek zajemal 38 faz in je trajal kar 4 mesece! Nekaj najlepših tkanin, ki so razstavljene v muzeju, je bilo pobarvanih z alizarinom (5).

Odkritje umetnih barvil

Prvo barvilo, ki ga niso pridobili iz narave, je leta 1856 odkril William Henry Perkin. Na razstavi je pojasnjeno, da je Perkin odkril mauvein, močno škrlatno barvilo. Ob koncu 19. stoletja so odkrili še veliko več umetnih barvil, ki dajejo tkanini intenzivno barvo. Danes je takih barvil preko 8000 (6). Edini naravni barvili, ki ju še uporabljajo, pridobivajo iz kampeške pražiljke in košeniljke.

Na razstavi barvil in tekstila v Colour Museumu so pojasnjene posebne tehnike, ki so danes potrebne za barvanje sintetičnih materialov, kot je denimo umetna svila. Viskozo, trenutno najbolj priljubljeno umetno svilo, so prvič izdelali v trgovske namene leta 1905. Ker je po kemični sestavi podobna bombažu, so jo lahko obarvali z večino takratnih barvil. Vendar so morali razviti še več novih barvil za sodobnejše sintetične materiale, denimo acetat, poliester, najlon in akril.

Obstojnost barve – resnični izziv

Ko kupujemo oblačila ali kakšno tkanino, želimo, da bi bila barva obstojna. Vendar marsikatera zbledi na soncu ali zaradi pranja, še posebej ob uporabi detergentov. Včasih lahko tkanino razbarva znoj ali pa se barva spremeni, če tkanino peremo skupaj z drugimi oblačili. Obstojnost barve med pranjem je odvisna od tega, kako močno so se molekule barve vezale na vlakna tkanine. Pranje in detergenti za odpravljanje madežev ločijo barvo od vlaken, zaradi česar barva zbledi. Tovarne barvil preizkušajo svoje izdelke, da bi ugotovile, ali je vpliv svetlobe, pranja, detergentov in znoja še v mejah sprejemljivega.

Ogled nas je spodbudil, da smo zdaj še bolj pozorni na to, iz kakšnega materiala so izdelana naša oblačila. Dodobra pa nas je seznanil tudi z neverjetnimi postopki, da bi barve naših oblačil kljub pogostemu pranju ostale kot nove.

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 24]

Slike 1–4: Courtesy of the Colour Museum, Bradford (www.colour-experience.org)

[Navedba vira slike na strani 25]

Slika 5: Courtesy of the Colour Museum, Bradford (www.colour-experience.org); slika 6: Clariant International Ltd., Switzerland