Iz Egipta v svetovne prestolnice

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

»POTOVALI so preko meja svoje dežele,« piše v italijanski reviji Archeo, »in postali otipljivi simboli velike civilizacije, ki jih je porodila.« Skoraj vsi so zapustili Egipt pred davnimi časi. Svojo pot so sklenili v mestih, kot so Istanbul, London, Pariz, Rim in New York. V Rimu okrašujejo mnoge najznamenitejše mestne trge in so na ogled obiskovalcem. O čem govorimo? O obeliskih.

Vsak štirioglat kamnit steber, ki mu pravijo obelisk, se proti vrhu zožuje in konča s piramidasto konico. Najstarejši obeliski so stari kakih 4000 let. Celo najmlajši jih šteje okoli 2000.

Obeliske, ki so na splošno iz rdečega granita, so staroveški Egipčani izklesavali iz enega samega kamnitega kosa. Ti spomeniki so se dvigali ob grobnicah in pred templji. Nekateri so velikanski. Največji, ki še vedno stoji, je visok 32 metrov in dominira nad nekim rimskim trgom. Težek je okoli 455 ton. Večina obeliskov je polna hieroglifov.

Te kamnite stebre so postavljali v čast bogu sonca, Reju. Po njih so se mu zahvaljevali za zaščito in zmage, ki so jih pribojevali egiptovski vladarji, ter ga prosili naklonjenosti. Pri izdelavi obeliskov so se najbrž zgledovali po piramidah. Stebri predstavljajo sončne žarke, ki padajoč segrevajo in razsvetljujejo zemljo.

Obeliski so stali tudi v čast faraonom. Zapisi na njih so povzdigovali različne egiptovske vladarje in jih opisovali kot »Rejev ljubljenec« ali »prekrasen [. . .] kot Atum«, ki je bil bog sonca ob sončnem zahodu. Na nekem obelisku je zapis o vojaških sposobnostih enega od faraonov: »Njegova moč je kot moč Monta [boga vojne], podobna je moči bika, ki tepta tujo zemljo in pobija upornike.«

Prvi obeliski so stali v egiptovskem mestu Junuju (biblijski On). Po prepričanju nekaterih naj bi to ime pomenilo »mesto stebra« in se je morda nanašalo prav na obeliske. Grki so Junuju rekli Heliopolis, kar pomeni »sončno mesto«, saj je bilo središče egiptovskega čaščenja sonca. To grško ime se ujema s hebrejskim imenom Betsemes, kar pomeni »hiša sonca«.

Jeremijeva biblijska preroška knjiga govori o tem, da bo Jehova razbil »stebre v Bet-semesu, ki je v deželi Egiptovski«. Pri tem so bili morda mišljeni obeliski v Heliopolisu. Bog je obsodil malikovalsko čaščenje, ki so ga predstavljali ti stebri. (Jeremija 43:10–13)

Izkop in transport

O izdelavi obeliskov lahko več izvemo od največjega tovrstnega spomenika. Še vedno nemo leži blizu Asuana v Egiptu, kjer so ga tudi klesali. Ko so delavci izbrali primerno skalo in jo po površini zgladili, so okrog nje izkopali jarek. Pod njo so skopali rove in vanje potisnili lesene prečke, da bi se spodnji del kamna ločil od tal. Monolit, ki je tehtal okoli 1170 ton, kar je težje od katere koli druge skale, ki so jo izkopali staroveški Egipčani, bi morali potem vleči do Nila in z barko prepeljati do cilja.

Vendar pa so delavci pustili asuanski obelisk tam, kjer je ležal, ker so opazili, da je nalomljen in se ga ne da več popraviti. Če bi svoje delo dokončali, bi 42-metrski obelisk stal na podstavku, velikem 16 kvadratnih metrov. Še vedno pa ni znano, kako so obeliske dvigovali pokonci.

 Iz Egipta v Rim

Leta 30 pr. n. št. je Egipt postal rimska provinca. Številni rimski cesarji so želeli okititi svojo prestolnico s prestižnimi spomeniki. Tako so v Rim prepeljali kar 50 obeliskov. Prav posebej zato so tudi izdelali velikanske ladje. Ti obeliski v Rimu so bili še naprej tesno povezani s čaščenjem sonca.

Po propadu rimskega imperija so Rim izropali. Večino obeliskov so prevrnili in pustili vnemar. Nemalo papežev pa se je zavzemalo za to, da izmed ruševin antičnega mesta obeliske znova povzdigne. Rimskokatoliška cerkev priznava, da je »egiptovski kralj [obeliske] posvetil soncu« in da so nekoč »prinašali prazno slavo brezbožnim poganskim templjem«.

Med papeževanjem Siksta V. (1585–90) so znova dvignili prve obeliske. Dogodek so pospremili z zaklinjanjem in blagoslavljanjem, pa tudi s škropljenjem svete vode in z zažiganjem kadila. »Zaklinjam te,« je pel škof pred vatikanskim obeliskom, »nosi sveti križ in ostani čist vseh poganskih nečistosti in morebitne duhovne sprijenosti.«

Ko si turist ogleduje obeliske, ki dandanes stojijo v Rimu, se lahko zamisli nad tem, koliko spretnosti so delavci potrebovali, da so jih sklesali, transportirali in znova postavili. Morda pa se tudi čudi, da spomeniki, s katerimi so ljudje častili sonce, polnijo papeško mesto – res nenavadna zveza!

[Slika na strani 15]

Luksor, Egipt

[Slika na strani 15]

Rim

[Slika na strani 15]

New York

[Slika na strani 15]

Pariz