Nekaj trajnejšega od umetnosti

Pripoveduje Rakel Koivisto

Leta 1950 je moja ideja za spomenik v čast umrlim v drugi svetovni vojni zmagala na državnem natečaju. Leto kasneje je bil na slovesnosti v Tuusuli na Finskem odkrit ogromni granitni spomenik, ki sem ga jaz naredila, vendar mene ni bilo zraven. Naj vam pojasnim, zakaj.

RODILA sem se leta 1917 kot najmlajša od osmih otrok. Naša družina je živela v podeželski vasici na jugu Finske. Čeprav smo bili revni, sem se počutila srečno in varno. Starša sta bila razumna, zanesljiva in bogaboječa človeka ter sta nas naučila ceniti duhovne reči. Biblija, ki jo je oče kupil, je bila pri nas doma zelo cenjena.

Kot otrok sem iz lesa rezljala figurice. Sorodniki so menili, da je moje delo izredno dobro, zato so me spodbujali k študiju umetnosti. Kasneje sem bila sprejeta na Univerzo industrijske umetnosti v Helsinkih. Ta elitna šola, srce finskega umetniškega življenja, je bila zelo zanimiv in privlačen kraj za podeželsko dekletce in povsem me je prevzela. Ko sem leta 1947 diplomirala, sem menila, da lahko v tem svetu pustim za sabo nekaj trajnega.

Prelomnica

Zatem so se moji cilji korenito spremenili. Nekega dne je prišla k meni moja sestra Aune in navdušeno vzkliknila: »Našla sem resnico!« Dobila je namreč knjigo »Naj se Bog izkaže za resničnega«, ki so jo izdali Jehovove priče. Name to ni naredilo vtisa. Nedolgo zatem sem opazila, da ima enako knjigo tudi dekle, ki je študiralo z mano na univerzi. Ko sem knjigo zaničevala, mi je jezno odvrnila: »Nehaj se posmehovati! Ta knjiga ti bo pomagala razumeti Biblijo.« Priskrbela sem si jo in jo skoraj na mah prebrala. Nič več se nisem posmehovala, pravzaprav sem bila prepričana, da imajo Priče resnico. Prav tako sem spoznala, da mi Bog Jehova ponuja nekaj, česar mi umetnost ne more dati – večno življenje.

Ko sem se prvič seznanila s Pričami, me niso povabili na svoje shode. Zato sem mislila, da so shodi namenjeni samo članom. Potem sem prevzela pobudo in vprašala, ali bi bilo možno, da se udeležim kakšnega shoda. Zelo vesela sem bila, ko sem izvedela, da se krščanskih shodov lahko udeležijo vsi ljudje. Obiskovanje  shodov mi je okrepilo vero in odločila sem se, da posvetim življenje Jehovu. To svojo odločitev sem javno potrdila 19. novembra 1950, ko sva se obe s sestro krstili. Na najino veselje so čez čas postali Priče tudi najine štiri druge sestre in najini dragi starši.

Za katero kariero naj se odločim?

Medtem ko sem preučevala Biblijo s Pričami, sem napredovala v svoji karieri umetnice. Po diplomi sem delala kot asistentka pri profesorju kiparstva. Potem je, kot sem omenila uvodoma, moja zamisel za spomenik padlim v drugi svetovni vojni zmagala na državnem natečaju. Predlagala sem, da bi se kip imenoval »Pot brez povratka«, kar je odsevalo moje spremenjeno stališče do vojne. (Izaija 2:4; Matej 26:52) Ko so kip, ki je višji od petih metrov, odkrili, mene ni bilo zraven, ker je bila slovesnost domoljubna in v nasprotju z mojimi na Bibliji temelječimi prepričanji.

Medtem ko je moj sloves umetnice rastel, sem postala zelo znana in dobivala sem obetavne ponudbe za delo. Vendar sem pretehtala, koliko mi kaj pomeni. Čeprav sem svoje delo ljubila, je bila želja, da bi drugim duhovno pomagala, še močnejša. Zato sem leta 1953 pričela služiti kot pionirka, kot se reče polnočasnim evangelizatorjem Jehovovih prič.

Kdaj pa kdaj mi je kdo rekel, da zapravljam svoj talent. Ampak jaz sem se zavedala, da bi bilo vse, kar bi dosegla v kiparstvu, zgolj kratkotrajno. Celo granitne spomenike načne zob časa. Toda kot pionirka sem lahko večino svojega časa porabila za to, da bi drugim pomagala stopiti na pot, ki vodi v večno življenje! (Janez 17:3) Kljub temu nisem pozabila na kiparstvo. Vsake toliko sem v lastno zadovoljstvo izdelovala majhne kipe in jih prodajala, da sem se preživljala.

Selitev na podeželje

Po štirih letih pioniranja v Helsinkih me je leta 1957 finska podružnica Jehovovih prič povabila, da bi služila v podeželskem kraju Jalasjärvi, ki leži v provinci na vzhodni obali Botnijskega zaliva. Tam naj bi se pridružila 17 let mlajši Anji Keto. Čeprav je nisem poznala, sem z veseljem sprejela dodelitev in se preselila k njej. Tam sva bili edini Jehovovi priči, zato sva skoraj vedno skupaj oznanjevali. Kmalu sva postali nerazdružljivi prijateljici.

Selitev v Jalasjärvi je pomenila vrnitev v preprosto kmečko okolje, podobno tistemu, v katerem sem živela, preden sem pred 20 leti vstopila v umetniške kroge glavnega mesta. Zime so bile še posebej hude in včasih sva morali gaziti skozi sneg, ki nama je segal do bokov. Živeli sva v majhni koči, ki še zdaleč ni bila razkošna. Vodo sva zajemali iz bližnjega studenca in včasih se je čez noč na vodi, ki sva jo prinesli v kočo, naredila ledena skorja. Toda imeli sva vse, kar sva potrebovali. (1. Timoteju 6:8) To so bili srečni, zapolnjeni dnevi.

Zaposlena z delom, ki prinaša zadovoljstvo

Toda ker so domačini imeli do naju predsodke, se je sprva zdelo, da najin trud ni obrodil prav veliko. Hoteli sva jim pomagati, da bi razumeli najino delo, zato sva poskrbeli za predvajanje filmov, ki so jih naredili Jehovove priče, na primer The New World Society in Action (Novosvetna družba v akciji) in The Happiness of the New World Society (Sreča novosvetne družbe). Tako so se seznanili z nama in z našo organizacijo, pomagalo pa jim je tudi videti, kako naše delovanje pozitivno vpliva na ljudi po svetu. Ta filma si je ogledalo veliko ljudi.

Ob neki priložnosti je Eero Muurainen, potujoči nadzornik Jehovovih prič, v dvorani tamkajšnje krajevne skupnosti predvajal film The New World Society in Action. Prišlo je toliko ljudi, da sem v najbolj oddaljenem kotičku komaj našla mesto zase. Stati sem morala na eni nogi s hrbtom oprta na steno, saj ni bilo prostora, da bi na tleh imela še drugo nogo. Po koncu filma so mnogi prišli k nam in nas prosili, naj jih obiščemo.

Poleg tega sva po kmetijah na velikem kasetofonu predvajali posnetke biblijskih govorov. Ob neki priložnosti sva se dogovorili, da bova  takšen govor predvajali ob sedmih zvečer v hiši neke družine, in na to srečanje povabili celo vas. Zgodaj tistega jutra sva se, ker sva mislili, da imava do večera še dovolj časa, s kolesi odpravili oznanjevat v vas, oddaljeno kakih 25 kilometrov. Toda ko sva se vračali iz vasi, je pot zaradi dežja postala obupno razmočena.

Na koncu sta bili najini kolesi tako blatni, da se kolesa niso več obračala in sva ju morali nesti domov. Zaradi tega sva se šele pozno zvečer lahko odpravili na dogovorjen sestanek. S sabo sva vlekli najin težki kasetofon in prispeli tja ob desetih zvečer. Bili sva skoraj povsem prepričani, da so vsi že odšli. Toda na najino presenečenje je bila hiša polna vaščanov, ki so naju še vedno čakali! Govoru je sledila živahna razprava. Ko sva se v zgodnjih jutranjih urah končno vrnili domov, sva bili povsem zbiti, toda zelo srečni!

Vasi so bile tako daleč narazen, da so nama Priče iz tega dela Finske pomagali kupiti avtomobil – staro vozilo ruske izdelave. To nama je zelo olajšalo oznanjevanje. Kasneje je avto postal znamenitost, saj je tamkajšnji škof ob svojem obisku faranom povedal, naj naju ne sprejemajo v svoj dom. Govoril je o dveh gospeh z modrim avtomobilom. Opozorila so na ljudi takoj delovala. Hoteli so vedeti, kdo sta ti dve gospe in zakaj sta tako nevarni! Njihova radovednost je privedla do številnih lepih biblijskih razprav. Izaijeve besede »Nobeno orožje, narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha« resnično veljajo. (Izaija 54:17, Ekumenska izdaja)

Čez čas je najino delo obrodilo sad. Z manjšo skupino zainteresiranih sva pričeli imeti tedenske shode. Čez čas je skupina tako narasla, da je bila leta 1962 ustanovljena občina z 18 Pričami, med katerimi so bile večinoma ženske. Dve leti kasneje so naju z Anjo premestili v mesto Ylistaro v isti provinci.

Navdihujoče okolje

Na najini novi dodelitvi sva uživali v lepoti in spokojnosti pokrajine, toda še posebej so nama bili všeč ljudje. Na splošno so bili gostoljubni in prijazni. Res je, da so bili mnogi globoko verni in domoljubni ter da so naju včasih jezno zavrnili, vendar so bili tudi takšni ljudje, ki so zelo cenili Biblijo. Ko sva potegnili ven Biblijo, se je velikokrat zgodilo, da so ženske pustile gospodinjska opravila, da bi prisluhnile, in da so moški sneli svoje klobuke, za katere se je sicer zdelo, da so jim prilepljeni na glavo. Ko smo preučevali Biblijo, so včasih prišli vsi družinski člani in celo sosedje, da bi prisluhnili pouku.

Iskreni in pošteni ljudje, ki sem jih srečala na oznanjevanju, so bili navdih za moje umetnine. Kadar sem imela čas, sem vzela v roke nekaj gline in jo pričela oblikovati. Očarljive in hudomušne človeške značilnosti so me vedno privlačile, zato skoraj vsi moji kipi upodabljajo ljudi. Mnogi prikazujejo ženske pri njihovih opravilih. V članku v neki reviji je o mojih figurah pisalo: »Izžarevajo toplino zemlje in spokojnost, skupaj s šaljivostjo in  sproščeno uravnovešenostjo. [. . .] Iskrena naklonjenost ljudem skupaj z odlično umetniško spretnostjo sta ustvarjalni sili za temi figurami.« Toda pazila sem, da se nisem preveč posvečala umetnosti. Trdno sem se oklepala svoje odločitve, da bom Jehovu služila polnočasno.

Leta 1973 sem dobila ponudbo za delo, ki je nikakor nisem mogla zavrniti. Prosili so me, da za novo avlo v finskem podružničnem uradu Jehovovih prič v Vantaaji naredim ogromen glinen relief. Za temo je bil izbran Psalm 96:11–13. Neznansko vesela sem bila, da lahko uporabim svojo spretnost v slavo Jehovu!

V letih pioniranja sem umetniško ustvarjala predvsem v svoje zadovoljstvo, zato sem bila presenečena, ko so mi proti koncu 1970-ih podelili umetniško pokojnino. Seveda sem bila hvaležna za to finančno podporo, toda sama pri sebi sem razmišljala: Ali je to vse, kar bi imela pokazati, če bi svoje življenje posvetila umetnosti? Nekaj denarja več, da bi bila moja upokojenska leta finančno varnejša? Kako malo je bilo to v primerjavi z nagrado večnega življenja! (1. Timoteju 6:12)

Nazaj v mesto

Leto 1974 je v najino življenje in oznanjevanje prineslo precejšnjo spremembo. Dobili sva novo dodelitev v Turkuju, velikem mestu. V tistem obdobju so tam gradili veliko novih stanovanj in zaradi vse večjega dotoka ljudi je nastala potreba po oznanjevalcih Kraljestva. Sprva nisva bili preveč srečni na najini novi dodelitvi v mestu. Zdelo se nama je, da je mestnim prebivalcem težje oznanjevati, saj so bili mnogi otopeli. Toda postopno sva se privadili na novo področje in našli mnoge, ki so cenili biblijske resnice.

V minulih letih sva z Anjo imeli prednost pomagati več kot 40 posameznikom, da so posvetili svoje življenje Jehovu. Ti duhovni otroci naju navdajajo z neizmernim veseljem! (3. Janezovo 4) Čeprav mi zadnja leta zdravje peša, ob tem bolj čutim Jehovovo podporo, ljubezen občine ter ‚pomoč in krepčanje‘ moje drage pionirske partnerke Anje. (Kološanom 4:11; Psalm 55:22) Ko sem pred skoraj 50 leti spoznala Anjo, mislim, da si nobena od naju ni predstavljala, da bova skupaj pionirali celo življenje.

Priljubljen rek pravi: »Življenje je kratko, a umetnost je večna.« Toda to ni bil moj življenjski moto. Strinjam se z besedami apostola Pavla, zapisanimi v Drugem pismu Korinčanom 4:18: »To, kar se vidi, je namreč začasno, to, kar se ne vidi, pa je večno.« Vse veselje, ki sem ga imela kot umetnica – »to, kar se vidi« – je bilo začasno. Vsekakor se ne more primerjati z veseljem, ki sem ga občutila v Jehovovi službi, pa tudi večnega življenja ne daje. Izredno sem vesela, da sem svoje življenje posvetila ‚temu, kar se ne vidi‘ in kar je trajnejše od umetnosti!

[Slika na strani 19]

Pri oblikovanju granitnega spomenika

[Slika na strani 21]

Z Anjo (levo) leta 1957

[Slika na strani 22]

Z Anjo (desno) danes