Spoznajte prebivalce Vzhodnega Timorja

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

VZHODNI TIMOR oziroma Timor-Leste je državica, ki zavzema vzhodno polovico otoka Timor. Malajska beseda, iz katere izvira izraz »Timor«, in portugalska beseda leste pomenita »vzhod«. Ime je povsem ustrezno, saj otok leži na skrajnem vzhodu Malih Sundskih otokov v Indoneziji.

Vzhodni Timor meri približno 14.800 kvadratnih kilometrov, torej je za kako četrtino manjši od Slovenije. Kljub svoji majhnosti premore ekološko bogastvo Avstralije in Azije. Ob suhotnih evkaliptovih goščavah in sušnatih travnikih se bohotijo tropske džungle. Tudi divje živali so značilne za obe celini. Vrečarji in ptice iz Avstralije denimo prebivajo skupaj z azijskimi opicami in s tropskimi indijskimi krokodili. Kakšni pa so ljudje na Vzhodnem Timorju? Bi jih radi spoznali?

Spomini na kolonialno preteklost

Na Vzhodni Timor so portugalski pomorščaki verjetno prvič stopili okoli leta 1514. V tistih davnih dneh so bila pobočja porasla z obsežnimi sandalovimi gozdovi. Les teh dreves je bil zelo dragocen in to je bil že sam po sebi dovolj močan razlog, da so Portugalci začeli graditi trgovsko naselbino. Poleg tega je dežela vzbudila tudi zanimanje rimskokatoliške cerkve. Ta je želela tja odposlati misijonarje, da bi spreobrnili domorodce. Tako so Portugalci, motivirani z dvojnim ciljem, začeli 1556. naseljevati otok.

Vzhodni Timor je kljub temu ostal osamljena in zapostavljena kolonialna naselbina. Ko so 1656. Nizozemci prevzeli oblast nad zahodno polovico otoka, so se Portugalci umaknili na vzhodni del. Slednji so se leta 1975, po več kot štirih stoletjih kolonialne nadvlade, popolnoma poslovili od oblasti.

Istega leta je izbruhnila državljanska vojna. V naslednjih 24 letih je po nekih ocenah v bojih umrlo 200.000 Vzhodnotimorcev, kar je približno tretjina vseh prebivalcev te dežele. Val nasilja je 1999. zajel celotno državo ter uničil kar 85 odstotkov domov in precej infrastrukture. Tisoče ljudi je zbežalo v gore. Na koncu so vmes posegli Združeni narodi, da v državi ustavijo pustošenje in stabilizirajo razmere.

Od takrat si Timorci marljivo prizadevajo obnoviti svoje razrvano življenje. Njihova deželica, Demokratična republika Vzhodni Timor, je maja 2002 uradno postala nova država.

Stičišče kultur

Dolga stoletja trgovanja, kolonizacija Evropejcev ter priseljenci iz Azije in Avstralazije – vse to je po celotnem Vzhodnem Timorju ustvarilo pisano mešanico kultur in jezikov. Portugalščina je sicer poslovni in upravni jezik, vendar 80 odstotkov prebivalcev govori tetumščino, uradni sporazumevalni jezik, ki je bogat s portugalskimi besedami. Raznotere etnične skupine, razsejane po vsej državi, govorijo še najmanj 22 drugih jezikov.

Na podeželju igrajo še vedno pomembno vlogo tradicionalni kralji. Imajo glavno besedo pri raznih obredih ter odločajo o zemljiščih in drugih tradicionalnih zadevah, medtem ko izvoljeni poglavar vodi civilno administracijo.

 Religija je zmes tradicionalnega animizma in »uvoženega« katolicizma. Čaščenje prednikov, čarovništvo in spiritizem prodirajo v vsak vidik življenja. Ljudje, ki redno zahajajo v cerkev, se običajno obračajo na krajevnega matan dóoka oziroma vrača, da bi jim napovedal prihodnost, jih ozdravil ali zaščitil pred hudobnimi duhovi.

Radovedni in gostoljubni domačini

Prebivalci Vzhodnega Timorja so po naravi vedri, radovedni in gostoljubni. »Nadvse radi se učimo, govorimo, se videvamo in navezujemo stike, tudi s tujci,« pravi predsednik Kay Rala Xanana Gusmão.

Obiskovalci, ki so k timorski družini povabljeni na obrok, bodo verjetno jedli skupaj s poglavarjem družine. Žena in otroci bodo stregli, kasneje zvečer pa bodo tudi sami zaužili pripravljeno hrano. Vljudno je, da si gost najprej vzame malo hrane. Zatem lahko kuharja počasti tako, da prosi za repete.

Večina timorskih jedi je pripravljena iz riža, koruze ali manioka, zraven pa je dodana še listnata in druga zelenjava. Med timorske specialitete spada saboko, ki je okusna mešanica sardelic, tamarindove omake in začimb, vse skupaj pa je zavito v palmov list. Meso še vedno velja za razkošje.

Otroški direndaj

Vzhodni Timor je država mladih ljudi. Skoraj polovico prebivalstva sestavljajo otroci. Veliko družin ima od 10 do 12 mladoletnih otrok.

Otroci se na poti v šolo pogosto držijo za roke – dečki z dečki in deklice z deklicami – ter se med hojo smejijo in pojejo. V šoli si ne pridobivajo samo šolskega znanja, temveč se učijo tudi to, kako je treba živeti in se vesti.

Timorski otrok se nikoli ne igra sam ali potiho – pri igri sodeluje cela soseska! Priljubljena igra je dudu kareta. Otroci se smejé zaganjajo po poti ter lovijo in s palico usmerjajo obroč kolesa, za katerega si domišljajo, da je avtomobil.

Življenje timorskih otrok pa ni samo igra. Odrasli jih na primer lahko zadolžijo, da s težko jekleno palico drobijo koruzna zrna. Kljub temu se med delom zadovoljno smehljajo. Zdi se, kakor da se ne zavedajo dejstva, da so se rodili v eni izmed desetih najrevnejših držav na svetu.

Kalvarija naroda

Skrajna revščina je Timorce pahnila v pravo bedo. Štirideset odstotkov prebivalstva dnevno zasluži manj kot 1,50 evra, kar je minimalni znesek, da lahko pokrijejo osnovne stroške za hrano in dom. Infrastruktura je slaba. V nekem vladnem poročilu piše: »V celotni državi  tri četrtine prebivalstva živi brez elektrike, tri petine nima doma urejenih sanitarnih razmer in polovica je brez pitne vode.«

V takih okoliščinah se zdravstvene težave kar bohotijo. Zaradi nedohranjenosti, malarije, tuberkuloze in drugih bolezni je pričakovana življenjska doba v povprečju 50 let. Približno vsak deseti otrok umre pred petim letom starosti. V letu 2004 je manj kot 50 zdravnikov skrbelo za okoli 800.000 ljudi, kolikor jih prebiva v državi.

Sedaj želijo številne tuje vlade pomagati Timorcem obnoviti opustošeno državo in pri tem sodelujejo z Združenimi narodi. Tudi bogate zaloge nafte in plina, ki se skrivajo v Timorskem morju, so žarek upanja za izboljšanje slabih ekonomskih razmer. Toda največja dragocenost Vzhodnega Timorja so prilagodljivi in ponižni ljudje. Neka Timorka je za Prebudite se! povedala: »Resda smo revni, vendar nikakor nismo nesrečni!«

‚Dobra novica o nečem boljšem‘

V zadnjih letih Jehovove priče oznanjujejo prebivalcem Vzhodnega Timorja »dobro novico o nečem boljšem«. (Izaija 52:7, NW; Rimljanom 10:14, 15) Leta 2005 je občina Prič, ki deluje v tej državi, skoraj 30.000 ur posvetila temu, da je drugim  govorila o čudoviti biblijski obljubi glede prihajajočega zemeljskega raja. (Psalm 37:10, 11; 2. Petrovo 3:13)

Nekateri prebivalci so se po tem, ko so spoznali biblijske resnice, osvobodili zatiralskega jarma spiritizma. Poglejmo primer: Jacob, poglavar družine s petimi otroki, je globoko zabredel v tradicionalne spiritistične običaje. Za duhove umrlih je redno daroval živali. To je bilo za družino veliko finančno breme. Piščanec, ki ga je daroval, je bil vreden skoraj toliko kot celodnevni zaslužek, medtem ko so bili zaradi posebne žrtve – koze ali prašiča – ob denar, ki ga je bilo treba zaslužiti v več tednih.

Sčasoma je Jacobova žena Fransiska začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Svojemu možu je kasneje pokazala svetopisemske stavke, ki so dokazovali, da se mrtvi ničesar ne zavedajo in ne morejo škodovati živim. (Propovednik 9:5, 10; Ezekiel 18:4) Oba sta sprejela to, kar uči Biblija, in se odločila, da duhovom ne bosta več darovala. Zaradi tega so se ju jezni sorodniki odrekli in jima zagrozili, da ju bodo kmalu usmrtili maščevalni duhovi. Toda Jacob in Fransiska sta ostala neomajna. Dejala sta: »Jehova naju bo zaščitil.«

Jacob je že pred tem začel preučevati Biblijo in skupaj s svojo družino obiskoval krščanske shode. To ga je spodbudilo, da je naredil še druge pozitivne spremembe v življenju. Dolga leta je vsak dan pokadil škatlo cigaret, toda temu se je zdaj odrekel. Poleg tega se je naučil brati in pisati. Medtem je Fransiska nehala žvečiti betelov orešček. Nazadnje sta se leta 2005 oba krstila in postala Jehovovi priči. Danes modro rabita svoj denar za šolanje otrok in za zdravstvene storitve.

Res se izpolnjuje to, kar je napovedal Jezus – dobra novica o Božjem kraljestvu se oznanjuje do »skrajnega konca zemlje« in za to niso prikrajšani niti radovedni, gostoljubni in velikodušni prebivalci državice Vzhodnega Timorja. (Apostolska dela 1:8; Matej 24:14)

[Okvir/slika na strani 17]

»Prišla sta preja in vreteno«

»Prišla sta preja in vreteno« je izraz, s katerim so v preteklosti Timorci naznanili rojstvo dojenčice. S tem je opisana tradicionalna vloga timorskih žensk, ki jo imajo kot tkalke okrasne tkanine taisa. Iz njega izdelujejo dovršena slavnostna oblačila, prevleke in okrasje za družinsko dediščino. Babice učijo mlade ženske, kako gojiti, obirati, sukati, barvati in tkati bombaž ter ga spreminjati v prelepe barvite vzorce. Izdelovanje enega samega taisa lahko traja leto ali več, odvisno od zapletenosti tkanja. Glede na to, da ima vsako področje svoje tradicionalne vzorce, lahko izvedenec v trenutku pove, kje je bil tais izdelan.

[Zemljevid na strani 14]

(Lega besedila – glej publikacijo)

PAPUA NOVA GVINEJA

INDONEZIJA

VZHODNI TIMOR

AVSTRALIJA

[Slika na strani 15]

Tradicionalna stožčasta hiša

[Slika na strani 16]

Priljubljena otroška igra »dudu kareta«

[Slika na straneh 16, 17]

Jacob z družino