Zakaj je kljub bogastvu toliko revnih?

»REVNE imate [. . .] vedno pri sebi,« je v prvem stoletju n. št. dejal Jezus Kristus. (Matej 26:11) Od Jezusovega časa pa do danes je vseskozi obstajalo precejšnje število siromašnih ljudi. Toda zakaj kljub tolikšnemu bogastvu revščina prizadene tako veliko ljudi?

Nekateri menijo, da ljudje obubožajo, ker se nemodro odločajo. Včasih je to res. Tisti, ki se odločijo vdajati alkoholu, drogam in hazarderstvu, zlahka ostanejo brez gmotnih sredstev. Vendar vsi revni ne živijo v revščini zaradi svoje slabe presoje.

Mnogo ljudi je izgubilo zaposlitev zaradi sprememb v industriji. Številnim zaposlenim ljudem se je zgodilo, da so jim prihranke požrli vrtoglavi stroški zdravljenja. Večina od stotine milijonov siromašnih ljudi v državah v razvoju ni revna po lastni krivdi. Žrtve revščine pogosto nimajo nadzora nad vzroki za takšno stanje, kar bo razvidno iz nadaljevanja članka.

Pouk iz preteklosti

V začetku 1930-ih let je svet zajela finančna katastrofa, ki je postala znana kot svetovna gospodarska kriza. V neki državi je bilo ob službo  milijone ljudi in stotisoče družin je izgubilo streho nad glavo. Čeprav so bili mnogi lačni, so kmetje ogromne količine mleka zlili v jarke, poleg tega jih je vlada prisilila, da so pobili milijone glav rejnih živali.

Zakaj so zavrgli vso to hrano? Gospodarski sistem je določil, da je treba kmetijske pridelke in druge dobrine prodati z dobičkom. Živila, kot so mleko, meso in žito, so bila za revne zelo dragocena. Toda ko jih ni bilo mogoče prodati z dobičkom, so jih imeli za ničvredna in so jih zavrgli.

V mnogih mestih so zaradi pomanjkanja hrane izbruhnili nemiri. Nekateri prebivalci niso mogli kupiti hrane za svojo družino, zato so z oboroženimi ropi prišli do tega, kar so potrebovali. Drugi so stradali. Vse to se je dogajalo v Združenih državah. Na začetku te velike gospodarske krize je ameriški mogočni finančni sistem pustil na cedilu tiste z najnižjimi dohodki. Gospodarski sistem je, namesto da bi dal prednost potrebam prebivalstva po hrani, strehi nad glavo in zaposlitvi, na te potrebe gledal kot na nekaj postranskega v procesu ustvarjanja dobička.

Razmere danes

Svetovno gospodarstvo si je opomoglo od velike gospodarske krize in videti je, da so sedaj mnogi ljudje bogatejši in finančno bolj preskrbljeni kot kdaj prej. Vendar imajo sredi velikega obilja revni pogosto malo možnosti, da bi si izboljšali življenje. Poročila o lakoti in revščini v državah v razvoju so tako pogosta, da so se mnogi naveličali brati o tem. Toda ko so begunci zaradi vojne prisiljeni stradati, ko zaloge hrane gnijejo zaradi političnih manipulacij in ko zaradi tržnih sil cene nujnih življenjskih potrebščin tako  narastejo, da jih revni ne morejo plačati, vidimo rezultate sistema, ki ni sposoben skrbeti za svoje revne prebivalce. Svetovna gospodarska struktura zanemarja milijone siromašnih ljudi.

V resnici ni nobenemu gospodarskemu sistemu človeškega izvora uspelo zadovoljiti gmotnih potreb vseh ljudi. Pred kakimi 3000 leti je mož, ki je zavzeto opazoval življenje, prišel do naslednjega sklepa: »Spet sem se ozrl in videl vsa zatiranja, ki se dogajajo pod soncem: Glej, solze zatiranih in nimajo tolažnika, nasilje prihaja iz roke njihovih zatiralcev in nimajo tolažnika.« (Propovednik 4:1, SSP) Danes, v času velike blaginje, je finančnih krivic še vedno dosti.

Milijoni imajo malo možnosti, da bi se dvignili iz brezna revščine. Toda mnogi so se naučili uspešno spoprijeti s svojimi finančnimi težavami. Prav tako se veselijo upanja na boljše življenje v prihodnosti.

[Okvir na strani 5]

Boj za obstanek

Pisec in novinar David K. Shipler nam v svoji knjigi The Working Poor—Invisible in America daje vpogled v razmere nekaterih v Združenih državah, ki živijo na pragu revščine: »Propadajoče stanovanje lahko poslabša otrokovo astmo, kar zahteva nujno zdravljenje v bolnišnici, zaradi česar materi za zdravstvene storitve izstavijo račun, ki ga ne more plačati. Ker s tem postane kreditno nesposobna, se strmo dvigne stopnja obresti na posojilo za avto, kar jo prisili, da kupi nezanesljiv, rabljen avtomobil. Zato utegne zamujati na delo, to pa omeji njene možnosti za napredovanje in boljši zaslužek, zaradi česar je priklenjena na propadajoče stanovanje.« Čeprav ta mama in njen otrok živita v najbogatejši državi na svetu, jima nad glavo visi katastrofa.

[Okvir na strani 6]

Ali so samo dobri nameni dovolj?

Novembra 1993 je v vladni stavbi v Washingtonu skušala skupina vladnih uslužbencev rešiti resen problem. Na voljo so imeli stotine milijonov dolarjev in z njimi so hoteli pomagati brezdomcem v Združenih državah. Med tem, ko so potekali njihovi pogovori, so se na avtobusnem postajališču čez cesto zbrali policisti, gasilci in reševalci. Slednji so s tal dvignili truplo neke brezdomke. Umrla je pred Zveznim ministrstvom za prostorsko ureditev, vladno agencijo, ki je pristojna za pomoč brezdomcem.

Novinar The New York Timesa je kasneje intervjuval žensko, zaposleno na prej omenjenem ministrstvu, ki je glede tega, koliko policistov, gasilcev in reševalcev s službenimi vozili je bilo tam, komentirala takole: »Nenavadno je videti, koliko pozornosti se posveča človeku po njegovi smrti – ko pa je še živ, je ne dobi niti delček.«

[Slika na straneh 4, 5]

Mati, ki se je v času svetovne gospodarske krize v 1930-ih letih s svojimi tremi otroki selila iz kraja v kraj

[Vir slike]

Dorothea Lange, FSA Collection, Library of Congress

 [Slika na straneh 6, 7]

V delavnicah s slabimi delovnimi razmerami, kakršna je ta, je povprečen mesečni zaslužek 10 evrov in delavci morajo delati tudi po 70 ur na teden

[Vir slike]

© Fernando Moleres/Panos Pictures