Preživeli so teroristični napad v Mumbaju

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ INDIJE

V HITRO rastočem mestu Mumbaj (prej Bombaj) živi več kot 18 milijonov ljudi. Vsak dan se od šest do sedem milijonov prebivalcev vozi s hitrimi in pogostimi primestnimi vlaki v službo, šolo, do trgovskih središč ali na ogled krajevnih znamenitosti. Ob konicah se na vsakem prenatrpanem vlaku z devetimi vagoni, v katerih je lahko največ 1710 oseb, pelje približno 5000 potnikov. Ravno ob takšnem času so teroristi 11. julija 2006 napadli vlake. V manj kot 15 minutah je na različnih vlakih v zahodnem delu mesta odjeknilo sedem eksplozij. Te so za seboj pustile več kot 200 mrtvih in 800 poškodovanih.

Kar precej posameznikov iz 22 občin Jehovovih prič, kolikor jih je v Mumbaju in njegovem predmestju, redno potuje po železnici in nekateri so bili tudi na vlakih, ki so bili tarča napada. Na srečo nobeden od njih ni izgubil življenja, vseeno pa so nekateri bili ranjeni. Anita se je vračala domov z dela. Vlak je bil nabito poln, zato je stala blizu vrat v kupe prvega razreda, da bi lažje izstopila. Med vožnjo je nenadoma strašansko počilo in po prostoru, kjer je bila, se je razširil črn dim. Nagnila se je skozi vrata, pogledala na desno in opazila, da je kovinska stena sosednjega kupeja delno odtrgana in štrli z vagona pod kotom 45 stopinj. Ob pogledu na trupla in dele teles, ki jih je skozi nastalo odprtino metalo na progo, jo je spreletel srh. Zdelo se ji je, da se vlak ustavlja celo večnost, v resnici pa je  minilo le nekaj sekund. Skupaj z drugimi potniki je skočila na progo in stekla daleč stran od vlaka. Po mobilnem telefonu je poklicala svojega moža Johna in ga k sreči tudi dobila. V nekaj minutah so namreč celotno mestno telefonsko omrežje preobremenili klici zaskrbljenih ljudi. Anita je bila dokaj mirna, dokler ni spregovorila z možem. Takrat pa se je zlomila in planila v jok. Povedala mu je, kaj se je zgodilo, in ga prosila, naj pride ponjo. Med tem, ko ga je čakala, je pričelo deževati. Dež je spral skoraj vse dokaze, ki bi lahko pomagali preiskovalcem.

Claudius, še eden od Jehovovih prič, je iz svoje pisarne odšel prej kot ponavadi. Ob 17¹⁸ je vstopil v vlak na postaji Churchgate, na končni postaji v zahodnem delu mesta. Odšel je v kupe prvega razreda in iskal prost sedež, da bi lahko sedel med enourno potjo do postaje Bhayandar. Medtem je opazil Josepha iz sosednje občine Jehovovih prič. Ko sta kramljala, je čas hitro tekel. Nato je Joseph, utrujen od delovnega dne, zadremal. Na vlaku se je kar trlo ljudi, zato je Claudius vstal eno postajo prej, preden je nameraval izstopiti, da bi se prebil do vrat. Stal je že blizu vrat, ko se je Joseph prebudil in se nagnil nazaj čez sedež, da bi se od Claudiusa poslovil. Claudius se je prijel za ročaj sedeža in se sklonil k njemu, da bi izmenjala še nekaj besed. To mu je verjetno rešilo življenje. Nenadoma je nastal oglušujoč hrup. Kupe je silovito streslo, napolnil ga je dim, tako da ni bilo mogoče videti ničesar. Claudiusa je vrglo na tla med sedeže in zdelo se mu je, da je izgubil sluh, saj razen zvonjenja v ušesih ni slišal ničesar. Tam, kjer je prej stal, je zazevala velika luknja. Potnike, ki so stali poleg njega, je vrglo na progo ali pa so mrtvi obležali na tleh. Preživel je peto od sedmih eksplozij, ki so ohromile železniški promet tistega usodnega torkovega dne.

Ko so Claudiusa odpeljali v bolnišnico, je imel okrvavljeno vso obleko, vendar je bila kri od drugih potnikov, ki niso imeli toliko sreče. Odnesel jo je zgolj z manjšimi poškodbami – s počenim bobničem, z opeklinami na roki in z osmojenimi lasmi. V bolnišnici je srečal Josepha in njegovo ženo Angelo, ki je bila v sosednjem kupeju, rezerviranem za ženske, in ni bila poškodovana. Joseph je imel modrico na desnem očesu in izgubil je sluh. Te tri Priče so se Jehovu zahvalili, da so preživeli. Claudius pravi, da je potem, ko si je opomogel od pretresa, najprej pomislil: Kako nesmiselno se je v tem svetu pehati za denarjem in gmotnimi rečmi, saj lahko človek v trenutku izgubi življenje! Vesel je bil, da je že prej storil najpomembnejšo stvar v življenju – zgradil je dober odnos z Bogom Jehovom!

Mumbaj so v kratkem času prizadele katastrofalne poplave, nemiri in nazadnje še eksplozije bomb. Vseeno pa ima več kot 1700 Prič, ki tam živijo, odličnega duha in so zelo goreči. S svojimi bližnjimi se redno pogovarjajo o čudovitem upanju na novi svet, v katerem bo vsakršno nasilje preteklost. (Razodetje 21:1–4)

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

Tam, kjer je prej stal, je zazevala velika luknja

[Slika na strani 23]

Anita

[Slika na strani 23]

Claudius

[Slika na strani 23]

Joseph in Angela

[Navedba vira slike na strani 22]

Sebastian D’Souza/AFP/Getty Images