Toledo – očarljiva mešanica srednjeveških kultur

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ŠPANIJE

PRAV na sredi Iberskega polotoka se dviga granitni hrib, ki ga s treh strani obkroža reka Tajo. V več stoletjih je izdolbla površje do skalovja, ki je hribu v zaščito. Na tem strateškem skalnatem vrhu je zrasel Toledo, mesto, ki je postalo sopomenka za Španijo in špansko kulturo.

Ozke in vijugaste ulice starega Toleda popeljejo sodobnega obiskovalca nazaj v srednji vek. Vonj po tistem času še zdaj izpuhteva iz mestnih vrat, gradov in mostov, ki nemo pričujejo o dnevih, ko je Toledo spadal med najpomembnejša mesta v Evropi.

Vendar Toledo ni značilno evropsko mesto. Celo na železniški postaji je čutiti orientalski pridih. Natančnejši ogled njegovih arhitekturnih znamenitosti in umetnin odkriva, da je mestu svoj pečat dalo kar nekaj civilizacij, ki so v njem uspevale dolga stoletja. Pred kakimi 700 leti, ko je Toledo užival zlato dobo, je bil pravi talilni lonec srednjeveških kultur.

Raznovrstne kulture

Še preden so v Španijo prišli Rimljani, je na tem strateškem hribu že stalo mesto, ki so ga zgradili Kelti in Iberci. Rimljani so mesto preimenovali v Toletum (iz besede tollitum,  kar pomeni »visoko dvignjen«) in ga uvrstili med svoje provincijske prestolnice. Rimski zgodovinar Livij je Toledo opisal kot »mestece, ki ga ščiti njegova lega«. Po padcu rimskega imperija so Španijo osvojili Zahodni Goti in Toledo izbrali za svoje glavno mesto. Ravno v njem je v 6. stoletju kralj Rekared zavrnil arianizem. S tem korakom je omogočil, da je Španija postala središče pravovernega katoličanstva, Toledo pa sedež glavnega nadškofa.

 Verska scena se je spremenila, ko je Toledo postal del muslimanskega kalifata. V tistem obdobju, od 8. do 11. stoletja, so nastale ozke uličice v starem delu mesta. Zaradi muslimanske strpnosti so v Toledu lahko v sožitju prebivale krščanska, judovska in mavrska kultura. Navsezadnje je leta 1085 mesto osvojil katoliški kralj Alfonz VI. Toda navzlic spremembi v vladi so omenjene kulture bivale v sožitju še nadaljnjih nekaj stoletij.

V srednjem veku so v Toledu nastale številne najbolj presunljive arhitekturne znamenitosti. Katoliški vladarji so mesto povišali v prestolnico, judovski prebivalci so svoje veščine izkoristili za izdelovanje umetnin in trgovanje, muslimanski rokodelci pa so svoje darove posvetili arhitekturi. V šoli prevajalcev so sodelovali učenjaki treh različnih veroizpovedi. V 12. in 13. stoletju so prevedli zajetno število starodavnih del v latinščino in španščino. In ravno po zaslugi teh prevajalcev je obsežno znanstveno znanje arabske civilizacije postalo dostopno tudi Zahodu.

Verska strpnost se je razblinila v 14. stoletju, ko je na tisoče judovskih prebivalcev pomrlo v verskih pogromih oziroma množičnem preganjanju. V času, ko je Kolumb odkril Ameriko, je španska inkvizicija v Toledu ustanovila sodišče. Judje in muslimani so imeli na izbiro nasilno spreobrnitev ali izgon.

Spomeniki nekdanje slave

Danes v samem mestnem jedru domuje čez sto arhitekturnih znamenitosti. To zgodovinsko bogastvo je Organizacijo Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo prepričalo, da je mesto razglasila za svetovno dediščino. Med najbolj osupljive srednjeveške konstrukcije spadata mostova, ki se razpenjata čez reko Tajo. Po enem je v mesto mogoče priti z vzhodne strani, po drugem pa z zahodne. In le redkokateri obiskovalec bo prezrl masivna vrata Puerta Nueva de Bisagra, ki varujejo vstop v staro, obzidano mesto.

Nad obzorjem Toleda se od daleč najbolj bohotita dve znamenitosti. Na vzhodu se razteza mogočna kvadratasta trdnjava Alcázar. V dolgih stoletjih je svojo vlogo večkrat zamenjala – bila je rimski pretorij oziroma vladna rezidenca, palača zahodnogotskih monarhov, arabska trdnjava in prebivališče španskih kraljev. V njej je sedaj vojaški muzej in obsežna knjižnica. Toda glede na to, da je Toledo v prvi vrsti versko mesto, se nad njegovim jedrom dviga velika gotska katedrala. (Glej okvir na strani 17.)

Katedralo in druge cerkve v Toledu krasijo poslikave slavnega umetnika, ki je prebival v tem mestu. Znan je bil kot El Greco, kar pomeni »Grk«. V resnici se je imenoval Doménikos Theotokópoulos. V stari judovski četrti, kjer je živel, je danes muzej, v katerem je več njegovih del.

Toledo je najbrž videti najveličastnejši z gričevja, ki na mesto gleda z južne strani. Vendar se njegov čar lahko najbolje občuti kar na potepanju po njegovih ozkih uličicah. Obiskovalec se utegne tu in tam izgubiti, a ga bodo kmalu povsem prevzeli slikoviti prehodi, starinske zgradbe, okrašeni balkoni in vabljive trgovinice s spominki.

Videti je, kakor da se je v tem staroveškem mestu čas ustavil, toda turist mu bo moral prej ali slej pomahati v slovo. Odličen kraj za to je južno obrežje reke Tajo. Ko se dan počasi preveša v večer, topli žarki zahajajočega sonca še zadnjič padajo na mesto, njegove veličastne znamenitosti pa dajejo vtis, da so si znova nadele podobo zlate dobe.

[Okvir/slike na strani 17]

TROJE KULTUR TOLEDA

Toledo je bil v srednjem veku razdeljen na tri četrti: v eni so živeli katoličani, v drugi judje, v tretji pa muslimani. Vsi so živeli skladno z lastnimi zakoni in običaji. Nekatere starodavne zgradbe, ki so jih imeli za čaščenje, so danes glavne turistične znamenitosti.

➤ Mošeja iz 10. stoletja, sedaj znana kot Cristo de la Luz, odseva spretnost zidave, ki je tako značilna za muslimanske rokodelce. Stoji v samem mestnem jedru, kjer so nekoč živeli muslimanski petičneži.

➤ Srednjeveški sinagogi, ki sta še ostali, a so ju kasneje spremenili v katološki cerkvi, pričujeta o tem, da je v Toledu živela velika judovska skupnost, ki je v nekem obdobju sestavljala tretjino vseh prebivalcev mesta. Starejša je Santa María la Blanca, njena notranjost pa je podobno kakor v mošeji, opisani zgoraj, bogata s številnimi okrašenimi stebri. V prostornejši sinagogi El Tránsito (desno) je sedaj sefardski muzej judovske kulture.

➤ Največjo gotsko katedralo v Španiji so začeli graditi v 13. stoletju, končali pa več kot 200 let kasneje.

 [Okvir/slike na strani 18]

POSEBNI MEČI IN MARCIPAN

Mestni kovači že dobri dve tisočletji izdelujejo meče, zato je ime Toledo postalo sopomenka za odlično jeklo. Meče, ki so jih kovali ob reki Tajo, so uporabljali Hanibalovi vojaki in rimski legionarji. Stoletja kasneje so muslimanski rokodelci svoje toledske meče in oklepe začeli lepšati s tauširanjem. Na levi strani je prikazan eden takšnih mečev. (Glej članek »Zlati vzorci na jeklu«, Prebudite se!, 22. januar 2005.) Večina današnjih mestnih trgovinic s spominki ponuja široko paleto mečev ter skoraj nepogrešljivih srednjeveških oklepov. Te meče bomo verjetno zagledali pri kakem zbiratelju ali v filmu, ne na pravem bojišču.

Za Toledo je značilno tudi tradicionalno izdelovanje marcipana, ki sega v čas, ko so mesto osvajali Arabci. Ob prihodu muslimanov so Španci že imeli obsežne nasade mandljevcev, vendar niso imeli sladkorja, ki je druga bistvena sestavina marcipana. V 50 letih muslimanskih osvajanj so bila polja na jugu Španije že polna sladkornega trsta. V 11. stoletju je marcipan postal toledska specialiteta in je vse od takrat poznavalcem v pravi užitek. V Toledu se sedaj nekatere trgovine ukvarjajo samo s prodajo marcipana, ki je pogosto oblikovan v majhne figure. Noben obisk Toleda ne bi bil popoln, če si ne bi privoščili vsaj enega zalogaja te poslastice, ki se v ustih kar raztopi.

[Vir slike]

Agustín Sancho

[Zemljevid na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

PORTUGALSKA

ŠPANIJA

Madrid

Toledo

[Slika na strani 18]

Most San Martin