‚Jehova, pomagaj mi, da ti služim‘

Pripoveduje Danielle Hall

Ko sem bila še majhna, sem rada obiskovala svojo babi, ki je živela v sosednji hiši. Imela je navado, da je vsak dan legla k popoldanskemu počitku. Če sem slučajno prišla na obisk ravno takrat, sem prisedla k njej na posteljo in poslušala, ko mi je brala biblijske zgodbe. Pogosto mi je rekla: »Nikoli ne pozabi, da te ima Jehova rad. In če imaš tudi ti njega rada, bo vedno skrbel zate.« Njene besede so se mi globoko vtisnile v um in srce.

BABI je umrla leta 1977, ko sem bila stara štiri leta. Bila je Jehovova priča, prav kakor so bili vsi očkovi sorodniki v našem domačem mestu Moe v Avstraliji. Moja starša nista bila Priči, čeprav jim je bil očka naklonjen. Kasneje smo se kot družina preselili v Tintenbar, majhno mesto blizu obale Novega Južnega Walesa. Tam smo očka, moj starejši brat Jamie in jaz občasno obiskali shode Prič.

Ko sem bila stara osem let, sta se starša ločila. Očka se je vrnil v Moe, Jamie in jaz pa sva ostala pri mami. Mama se ni zanimala za Biblijo, niti ji ni bilo všeč, da bi midva obiskovala shode Prič. Zaradi tega sem bila zelo žalostna. Neprestano sem se spominjala babičinih besed, ki so se zasidrale v mojem srcu. Vedela sem, da ljubim  Jehova, in želela sem mu služiti! Zato sem k njemu molila in mu govorila, da sem tudi jaz njegova Priča. Jamie je čutil enako.

Preizkušnje v šoli

Ni minilo dolgo, ko je učitelj v šoli vsakega otroka v razredu prosil, naj na glas pove, kateri religiji pripada, da bi to lahko zapisal v dnevnik. Ko je prišel na vrsto Jamie, je jasno in glasno povedal: »Jehovova priča.« Učitelj se je za trenutek ustavil in ga prosil, naj ponovi odgovor, kar je Jamie tudi storil. »Mislim, da to ne drži, toda vrnil se bom k tebi kasneje,« je rekel učitelj. Ko sem prišla na vrsto jaz, sem prav tako na glas dejala: »Jehovova priča.« Učitelj je bil vidno pretresen, zato je poklical ravnatelja.

»Pred seboj imam vajini prošnji za vpis in vidim, da nista prijavljena kot Jehovovi priči,« je odločno izjavil ravnatelj. »Toda to je vera, po kateri se ravnava,« sva spoštljivo odgovorila. Nikoli več ni ne učitelj ne ravnatelj načel te teme.

V šoli sem se trudila, da bi se o svojem sicer omejenem biblijskem znanju pogovarjala s sošolci. S seboj sem nosila knjigo Moja knjiga biblijskih zgodb in jo kdaj pa kdaj prebirala neki sošolki, ki je verjela v Boga. * Skušala sem živeti po krščanskih merilih, zato nisem bila nikoli preveč priljubljena in sem se včasih počutila zelo osamljeno.

K Jehovu sem molila tako pogosto in goreče, da je postal moj najtesnejši prijatelj. Vsak dan, ko sem prišla iz šole, sem se usedla na posteljo in mu do najmanjše podrobnosti povedala vse, kar se mi je zgodilo tisti dan. Pogosto sem jokala. S solzami na licih sem prosila: »Jehova, prosim, pomagaj mi, da bi ti lahko služila skupaj s tvojim ljudstvom.« Po molitvi sem se vedno počutila veliko bolje.

Pismo, ki mi je vlivalo moči

Ko sem dopolnila 10 let, se je Jamie vrnil v Moe k očetu. Sedaj sem bila v duhovnem smislu še bolj osamljena. Potem pa sem bila nekega dne na obisku pri sosedih in tam zagledala nekaj revij, ki so jih izdali Jehovove priče. Bila sem vsa iz sebe. Vtisnila sem si v spomin naslov avstralskega podružničnega urada in odvihrala domov, da sem si ga zapisala. V podružnico sem poslala pismo, v katerem sem jim izlila srce in pojasnila svoje okoliščine ter prosila za duhovno pomoč. Ob prebiranju njihovega ganljivega odgovora, ki je bil dolg dve strani in namenjen samo meni, sem zajokala. V rokah sem držala dokaz, da sem Jehovu res dragocena!

V pismu so me spodbudili, naj posnemam vero izraelske deklice iz biblijskih časov, ki je služila pri sirskem vojaškem poveljniku Naamanu. Čeprav je bila ujetnica in je živela daleč proč od rodnega kraja, se ni oddaljila od Boga Jehova. In s tem da je pogumno govorila o svoji veri, je dokazala, da je bila res njegova prava priča. (2. kraljev 5:1–4)

V pismu iz podružnice je še pisalo: »Kot deklica lahko Jehovu služiš tako, da ubogaš svoje starše in se marljivo učiš. Poleg tega skušaj z Jehovom ostati tesno povezana, tako da moliš in preučuješ.« Pismo se je sklenilo z besedami: »Danielle, ne pozabi, da je Jehova vedno blizu nas, ne glede na to, kje živimo. Prepričani smo, da verjameš v to.« (Rimljanom 8:35–39) To pismo, ki je zdaj že staro in oguljeno, imam zataknjeno za sprednjo platnico svoje Biblije. Vedno znova ga vzamem v roke in vsakič mi v oči prikliče solze.

Kmalu zatem sem prejela še eno pismo, iz katerega sem izvedela, da je očka stvari uredil tako, da bom po pošti prejemala reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Bila sem presrečna! Sedaj sem redno dobivala duhovno hrano. Vsako revijo sem takoj prebrala od začetka do konca. Še danes hranim prve dobljene izdaje teh  čudovitih revij. Približno takrat me je začel obiskovati krščanski starešina iz bližnje občine. Čeprav njegovi obiski niso bili dolgi, so me zelo spodbudili.

S spremembami do napredka

Resda so se sedaj moje duhovne razmere izboljšale, vendar sem še vedno hrepenela po tem, da bi lahko svobodno častila Jehova. Ko sem dopolnila 13 let, sem mamo vprašala, ali bi lahko odšla živet k očku. Z mamo sva se imeli zelo radi, vendar sem bila odločena, da bom služila Bogu. Ko se je strinjala, sem se vrnila v Moe in s tamkajšnjo občino začela preučevati Biblijo. Očka je meni in Jamieju dovolil, da sva obiskovala vse shode. Tamkajšnji Priče so se res zelo trudili, da bi nama pomagali. Z Jamiejem sva hitro duhovno napredovala in se kasneje z nekajmesečno razliko krstila. Da, moja molitev iz otroštva je bila uslišana. Jehovu sem služila skupaj z njegovim ljudstvom!

Medtem sem stkala še posebej tesen odnos s stricem in teto, Philipom in Lorraine Taylor, ki sta prav tako služila v občini Moe. Bila sem jima kot hčerka. Ker sta želela služiti tam, kjer je večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih, sta se preselila v Papuo Novo Gvinejo na otok Bougainville. Ko sta me povabila, naj se jima pridružim, sem njuno vabilo brez pomislekov sprejela. Takrat mi je bilo komaj 15 let, vendar sta mi očka in mama dovolila, da grem.

V Bougainvillu sem šolanje nadaljevala po dopisni šoli. Sicer pa sem večino časa preživela na oznanjevanju. Kako rada sem sodelovala z misijonarji in pionirji! Tamkajšnji prebivalci so bili daleč najbolj ponižni ljudje, kar sem jih kdaj srečala, in mnogi so bili navdušeni nad preučevanjem Biblije.

Kasneje istega leta je izbruhnil politični nemir in postalo je prenevarno, da bi ostala. Srce mi je skoraj počilo od žalosti, ko sem morala zapustiti ta otoček in njegove čudovite prebivalce. Ko je majhno letalo, na katero sem se vkrcala, vzletelo, sem videla strica Philipa, kako je stal na vzletni stezi in mi mahal v slovo. Neutolažljivo sem ihtela in Jehova tiho prosila, naj mi dovoli, da bi nekega dne služila kot misijonarka v tuji deželi.

Še več odgovorov na moje molitve

V Avstraliji sem končala srednjo šolo in v neki odvetniški pisarni začela delati kot pripravnica. Medtem se je očka znova poročil in kot krušni oče skrbel za veliko družino. Jamie je živel z mamo. Nekaj časa sem se selila zdaj k enemu staršu, zdaj k drugemu. Življenje se mi ni zdelo nič kaj preprosto. Morala sem ga poenostaviti in se osrediniti na duhovne cilje. Tako sem leta 1994 začela v Mou služiti kot polnočasna oznanjevalka oziroma pionirka.

Spet sem bila srečna. Družila sem se z duhovno naravnanimi mladimi iz občine, ki so mi bili v veliko podporo. Pravzaprav sem se leta 1996 z enim izmed njih poročila. To je bil Will, prijazen in ponižen človek z žametnim glasom. Bil je pravi Jehovov blagoslov.

Zaživela sva kot zakonski par in najina sreča je bila popolna. Nekega dne je bil Will na oznanjevanju s potujočim nadzornikom, ki je obiskoval občine na našem področju. Ko je prišel domov, mi je rekel, naj se usedem, nato pa me vprašal: »Ali bi bila pripravljena, da se preseliš in pomagaš drugi občini?« V srcu sem takoj pritrdila, toda vseeno sem ga iskrivo vprašala: »Kam? Vanuatu? Fidži?« Ko je odvrnil »Morwell«, sem izustila: »Saj to je takoj za vogalom!« Oba sva prasnila v smeh in se pri priči strinjala, da bi se z veseljem preselila v sosednjo občino in tam služila kot pionirja.

V Morwellu sva srečno živela naslednja tri leta, ki so bila zelo uspešna. Nato pa naju je čakalo še eno presenečenje. Od podružničnega urada Jehovovih prič v Avstraliji sva dobila vabilo, da bi služila kot posebna pionirja. Najina dodelitev? Vzhodni Timor, državica na vzhodnem delu Indonezijskega otočja. Oči sem imela polne solz. Jehovu sem se zahvalila, ker je uslišal vse moje molitve. Ni me samo sprejel za svojo služabnico, temveč sva z možem sedaj lahko služila v tuji državi.

 Služenje onkraj morja

V prestolnico Dili sva prispela julija 2003. Občino Dili, ki je tudi edina občina v tej državi, je sestavljalo 13 posebnih pionirjev iz Avstralije in peščica domačih Prič. Timorski bratje in sestre so bili zelo revni; večina jih je izgubila imetje in družinske člane med 24-letno državljansko vojno, ki se je končala leta 1999. Mnogi so morali zaradi svoje nove vere prenašati tudi močno nasprotovanje družine. Toda kljub stiskam in revščini so bili duhovno bogati in srečni. (Razodetje 2:8, 9)

Ugotovila sva, da večina Timorcev spoštuje Boga in Biblijo. Kmalu sva pravzaprav vzpostavila več biblijskih poukov, kakor pa sva jih uspela voditi! Sčasoma so nekateri najini prvi učenci začeli služiti z nama kot krščeni bratje in sestre. Neznansko sva bila vesela, ko sva gledala njihov duhovni napredek.

Leta 2006 je v Diliju spet prišlo do nemirov. Napetosti med različnimi etničnimi skupinami so se sprevrgle v vseobsegajoči spor. Veliko domov so izropali ali požgali do tal, domači Priče pa so zatočišče poiskali na domovih posebnih pionirjev. Najina hiša in dvorišče sta se spremenila v začasno begunsko zatočišče. Nekoč je pri naju živelo skoraj sto ljudi! Veliko montažno garažo sva spremenila v kuhinjo, jedilnico in začasno kraljestveno dvorano.

Čeprav je bilo vsenaokoli slišati streljanje in pokanje granat, je bil najin pionirski dom kakor miren pristan. Vsi smo čutili Jehovovo zaščito. Vsak dan smo pričeli tako, da smo skupaj pregledali biblijski stavek. Shodi so potekali normalno. Poleg tega smo z zainteresiranimi vodili biblijske pouke.

Po nekaj tednih nam je postalo jasno, da bi bilo za brate in sestre, ki so se rodili v vzhodnem delu države, nevarno ostati v Diliju. Zato so se odgovorni bratje odločili, da ustanovijo novo skupino v Baucauju, drugem največjem mestu, ki je od Dilija oddaljeno tri ure vožnje proti vzhodu. In zato sva z Willom dobila tudi novo dodelitev.

V Baucau sva prispela julija 2006, skoraj na isti dan, kot sva pred tremi leti prišla na Vzhodni Timor. Našo novo skupino so sestavljali štirje posebni pionirji in šest timorskih Prič. Ti bratje in sestre so v Diliju pustili vse svoje imetje, nekaj pa so vseeno ohranili – svoj široki nasmeh na obrazu. Res sva občudovala njihovo zvestobo in požrtvovalnost!

Will in jaz še vedno služiva v Baucauju. Zelo rada imava svojo dodelitev in nanjo gledava kot na še en Jehovov blagoslov. Sedaj, ko premišljujem o preteklosti, vidim, da je imela babi prav. Jehova je v vseh teh letih res skrbel zame. Neprenehoma se mu zahvaljujem, da mi je podelil prednost, da mu smem služiti skupaj z njegovim ljudstvom. Poleg tega se neskončno veselim, da bom babi spet videla, ko bo obujena. Potem se ji bom lahko zahvalila, ker mi je dala ključ, ki je odprl vrata v zares srečno in nagrajujoče življenje.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Z babi

[Slika na straneh 28, 29]

Z možem Willom