Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Moja ljubezen do glasbe, življenja in Biblije

Moja ljubezen do glasbe, življenja in Biblije

Moja ljubezen do glasbe, življenja in Biblije

Pripoveduje Boris N. Gulaševski

Zamislite si slepega moža v svojih šestdesetih, ki je preživel dva huda srčna infarkta. Solze mu lijejo iz oči, ko se zahvaljuje Bogu, da se mu je razodel. To se mi je dogajalo pred komaj enajstimi leti.

RODIL sem se leta 1930 v ukrajinski vasi Cibuljev, ki leži v območju Čerkasi. Mojega očeta so leta 1937 med eno od Stalinovih čistk zaprli in ga obtožili, da je »sovražnik države«. Zaplenili so nam stanovanje, večina naših znancev pa se nas je pričela ogibati. Kmalu pa so pozaprli tudi mnoge izmed njih. To so bili časi vsesplošnega nezaupanja, izdajstva in strahu.

Moja sestra Lena se je rodila dva meseca po očetovi aretaciji. Tisto zimo sem z mamo, Leno in bratom Nikolajem preživel v sobici, ki ni imela ne oken ne peči. Zatem smo se preselili v hišo mojega deda. Z Nikolajem sva skrbela za hišna opravila, sekala drva in popravila, ko se je kaj pokvarilo. Rad sem opravljal ročna dela. Izdeloval sem čevlje in tesaril. Ljubil sem tudi glasbo, zato sem si iz vezanega lesa izdelal balalajko in se jo naučil igrati. Kasneje sem vzel v roke tudi kitaro in mandolino.

Že pred temi dogodki sem bil krščen v katoliški cerkvi. Ker pa nisem razumel cerkvenih naukov in običajev, so se mi ateistični pogledi zdeli sprejemljivi. Po drugi svetovni vojni sem se pridružil komsomolu (organizacija komunistične mladine). Ko se je pojavila kaka priložnost, sem se skupaj z drugimi člani prepiral z verniki in jim skušal dokazati, da Boga ni.

Izgubim vid

Potem ko je Nemčija leta 1941 napadla Sovjetsko zvezo, je bila naša vas med drugo svetovno vojno večkrat v središču spopadov. Med bombardiranjem 16. marca 1944 sem bil ranjen in ob tem izgubil vid. Polastila sta se me potrtost in obup, pa tudi bolečine sem trpel.

Ko se je fronta pomaknila na zahod in so se bili Nemci prisiljeni umakniti, sem se pričel sprehajati po vrtu ter poslušati ptičje petje. Mami sem se smilil, zato mi je dajala vodko, domačini pa so me vabili na veselice, na katerih sem igral na različna glasbila. Kadil sem in obup utapljal v alkoholu. Toda kmalu sem spoznal, da s tem ne bom ničesar rešil.

Moja teta, ki je bila učiteljica, je izvedela, da obstajajo šole za slepe, zato je mamo prepričala, da me je v eno od njih vpisala. Tako sem se leta 1946 pričel šolati v mestu, ki se sedaj imenuje Kamenec-Podol’skij, in se prizadevno lotil učenja. Naučil sem se brati in pisati v Braillovi pisavi. Nadaljeval sem tudi svoje glasbeno izobraževanje in se pri tem ure in ure učil igrati na kromatično harmoniko. Ko me je pomočnik ravnatelja videl, kako se trudim, mi je dovolil igrati na svojo harmoniko. Poleg tega sem se naučil igrati na klavir.

Zgradim si hišo

Leta 1948 sem se poročil z eno od učiteljic, ki so mi pomagale pri učenju. Njen mož je med vojno umrl, zato je ostala sama z dvema nedoraslima hčerama. Ko sem končal šolanje, sem se preselil k njej. Po svojih najboljših močeh sem se trudil, da bi bil dober oče in mož, družino pa sem preživljal z igranjem. Nato se nama je leta 1952 rodil sin.

Za našo družino sem se namenil zgraditi hišo, zato sem najel ljudi, da so postavili temelje in sezidali zunanje stene. Toda mnoga dela sem opravil sam. Tip in domišljija sta mi nadomestila vid. V roki sem denimo držal kos lesa, ga otipal in si ga v mislih naslikal. Nato sem iz njega lahko oblikoval predmete in tudi orodje. Kovinsko orodje pa sem naročil v tovarni. Sezidal sem peč, izdelal pohištvo in opravil še druga dela.

Orkester piščali

Glasbeno sem se še naprej šolal in postal poklicni glasbenik. Potem ko sem znal igrati na različne instrumente, sem se naučil igrati tudi na piščal. Nekoč sem popravil piščalko, narejeno iz bambusa. Kasneje pa sem se naučil piščali sam izdelovati. Takrat so glasbeni strokovnjaki menili, da ni mogoče izdelati piščali, na katere bi se dalo zaigrati najnižje tone, saj bi bile zelo dolge in zato pretihe. Zato tedaj ni bilo orkestrov, v katerih bi glasbeniki igrali samo na piščali.

Toda meni je uspelo narediti piščal s posebno pripravo za ustvarjanje resonance, ki je povečala jakost zvoka. To je pomenilo, da bi lahko izdelovali dovolj glasne piščali, na katere bi lahko zaigrali tudi najnižje tone. Sčasoma sem začel delati različne vrste oziroma družine piščali, ki so skupaj lahko ustvarile zapletene kombinacije tonov.

Že prej sem sestavil orkestre, v katerih smo igrali na tradicionalne glasbene instrumente. V enem takšnih sem zbral samo slepe glasbenike. Nato pa sem leta 1960 ustanovil orkester, v katerem so glasbeniki igrali samo na piščali – edinega te vrste v Sovjetski zvezi in verjetno tudi na svetu.

Odkritja in dvomi

Leta 1960 sem dal nekaj glasbil popraviti strokovnjaku, ki je z menoj spregovoril o veri. Kot običajno sem se tudi z njim pregovarjal in trdil, da Boga ni. Predlagal mi je, naj prisluhnem vsaj temu, kar bo prebral iz Biblije. Te knjige nisem bral še nikoli, zato sem se strinjal.

Močno me je ganilo poročilo o tem, kako je Jakob garal, da je lahko preživljal svojo družino. Ko sem poslušal zgodbo o tem, kako so Jožefa njegovi bratje prodali v suženjstvo, kakšne preizkušnje je doživljal in kako je bratom pozneje odpustil, sem jokal. (1. Mojzesova, poglavja 37, 39–45) Poleg tega mi je bilo zelo pri srcu zlato pravilo, ki nas uči, naj ravnamo z drugimi tako, kakor bi želeli, da bi oni ravnali z nami. (Matej 7:12) Tako sem se seznanil z Biblijo in jo vzljubil.

S prijateljem, ki mi je popravljal glasbila, sem pričel obiskovati shode v baptistični cerkvi. Tam so mi podarili »Novo zavezo« v Braillovi pisavi, nakar sem se skrbno lotil branja. Vendar sem opazil nasprotja med tem, kar v njej piše, in baptističnimi nauki. Biblija denimo pokaže, da sta Bog in Jezus dve različni osebi in da je Bog večji od Jezusa. (Matej 3:16, 17; Janez 14:28; Apostolska dela 2:32) Toda baptisti vztrajajo pri tem, da sta Bog in Jezus enakovredna, del trojice. »Novo zavezo«, ki sem jo dobil, sem prebral večkrat. Vsako besedo sem dobesedno občutil s prsti in se prepričal, da tega nauka v Bibliji ni.

V biblijskem prevodu, ki smo ga uporabljali, je bila beseda »pekel«. Skušal sem si ga predstavljati takšnega, kot ga prikazujejo baptisti – kot kraj večnega mučenja v ognju. To me je navdajalo z grozo! Biblija pravi, da je Bog ljubezen, in nisem si mogel zamisliti, da bi lahko ustvaril takšen kraj. (1. Janezovo 4:8) Sčasoma sem vse bolj dvomil o peklu, pa tudi o drugih baptističnih naukih.

Velike spremembe

Moji pastorki sta se do leta 1968 že poročili in imeli svoje otroke. Takrat so se med nama z ženo pojavila resna nesoglasja. Ko pomislim na tiste dni, mi je žal, da drug drugemu nisva pokazala dovolj ljubezni in potrpežljivosti. Končalo se je z razvezo, enako pa se je zgodilo tudi z mojima naslednjima zakonoma.

Leta 1981 sem se iz mesta Kamenec-Podol’skij, kjer sem živel 35 let, preselil v Joškar-Olo, približno 600 kilometrov vzhodno od Moskve. Tam sem nadaljeval svoje glasbeno ustvarjanje. Eden mojih orkestrov je štel 45 članov, ki so igrali na različne piščali – od 20-centimetrske visokotonske s premerom manj kot en centimeter do dobre tri metre dolge dvojne bas piščali s premerom 20 centimetrov. Naše koncerte so prenašali po radiu in televiziji, nastopali pa smo povsod po državi.

Leta 1986 sem na tekmovanju, na katerem so sodelovale glasbene skupine iz cele Sovjetske zveze, prejel diplomo in medaljo za zasluge pri razvoju umetnosti igranja na piščali. Leta kasneje so posneli dokumentarni film z naslovom Solo za piščal ali pravljica o glasbeniku. Časopis Marijskaja pravda je poročal: »Boris Nikolajevič Gulaševski, o katerem govori ta film, je prejel posebno diplomo, ker je ustanovil orkester piščali, ki je v Rusiji edini te vrste.«

Iščem resnico

Ko sem se preselil v Joškar-Olo, sem se vpisal v knjižnico, ki je imela več enot, zaradi česar sem lahko prišel do obširnega gradiva za slepe. Seznanil sem se z nauki katolikov, binkoštnikov in metodistov. Obiskoval sem tudi bogoslužje v pravoslavni cerkvi. Na svoje presenečenje sem ugotovil, da učijo iste stvari, ki sem jih slišal v baptistični cerkvi, za katere sem vedel, da niso v skladu z Biblijo.

Pravoslavni duhovnik Aleksander Men je napisal, da ima Bog osebno ime – Jahve. Dejal je tudi, da so Judje nekoč podpirali čisto čaščenje, vendar so ga pozneje pokvarili s poganskimi nauki in malikovanjem. Njegovi spisi so name naredili velik vtis in okrepili mojo željo, da poiščem resnico.

Še bolj odločen

V enem mojih orkestrov je igrala glasbenica po imenu Liza. Njen vid je tako omejen, da uradno velja za slepo. Poročila sva se leta 1990. Tudi ona se je pričela zanimati za duhovne reči. Tisto leto sem odpotoval na obisk k svoji mami, ki je z mojo sestro Leno živela v beloruskem mestu Baranovič. Na mamino prošnjo sem odšel v katoliško cerkev in sprejel obhajilo. Takrat je bilo v Sovjetski zvezi obdobje perestrojke in duhovnik je večino svoje pridige posvetil političnim spremembam. Tudi tokrat sem bil prepričan, da to ni tisto, kar potrebujem.

Leta 1994 sem dvakrat doživel srčni infarkt in resno zbolel. Istega leta je umrla tudi moja mama. Kljub vsemu temu pa nisem nehal brati Biblije. Do tedaj sem »Novo zavezo« prebral že 25-krat, nakar sem nehal šteti. Toda še vedno sem jo bral in pojavljala so se mi nova in nova vprašanja. Vse bolj mi je bilo jasno, da brez pomoči ne bom mogel razumeti biblijskih resnic.

Luč razumevanja

Jehovove priče so leta 1996 v Joškar-Oli potrkali na najina vrata. V časopisih je pisalo, da so nevarna sekta, zato sem bil do njih nezaupljiv. Toda pomislil sem: ‚Kaj pa mi lahko storijo hudega?‘ Najprej sem jih vprašal, kaj menijo o trojici. Odgovorili so, da v Bibliji ni niti te besede niti te zamisli. Navdušen sem bil, saj sem sam prišel do podobnega sklepa.

Ko sem v ruskem sinodskem prevodu Biblije prebral Drugo Mojzesovo knjigo 6:3, kjer se pojavi Božje ime Jehova, mi je od sreče poskočilo srce. Bil sem osupel, ko sem spoznal, kako vere varajo ljudi s tem, da jim to ime prikrivajo. Po drugi strani pa je name naredilo vtis dejstvo, da Priče nosijo Stvarnikovo ime ter ga razglašajo drugim! (Izaija 43:10)

Zasul sem jih z vprašanji, kot sta denimo: »Zakaj Biblija govori o peklu? Zakaj v priljubljenem ruskem sinodskem prevodu piše, da bo zemlja zgorela?« Vprašanj kar ni bilo konec, toda ko so mi odgovorili z Biblijo, sem spoznal, da sem našel vero, o kateri sem dolga leta sanjal. Padel sem na kolena in se v solzah sreče zahvalil Bogu.

Priče so me kmalu pričeli jemati s seboj na shode. Že na prvem shodu me je prevzelo pozorno poslušanje navzočih ter šelestenje listov med govornikovo točko. Ko je govornik omenil biblijsko vrstico, so jo ljudje poiskali v svojih Biblijah. Česa takšnega nisem doživel še nikoli prej. Na tem shodu so Priče zapeli pesem, ki temelji na Izaiju 35:5 in se prične z besedami: »Glej, slepi videl bo nov dan.«

Vesel sem bil, da sem lahko s Pričami preučeval Biblijo tudi do štirikrat na teden. Kmalu sem izvedel, zakaj Bog dopušča težave in vojne ter kako bo odpravil posledice takšnega trpljenja. Še posebej sem bil navdušen, ko sem izvedel za Božjo ljubečo obljubo v zvezi s Kraljestvom, po katerem se bo uresničila njegova volja, da bi poslušni ljudje večno živeli v raju na zemlji. (1. Mojzesova 1:28; Izaija 65:17–25; Razodetje 21:1–5) Biblijske resnice sem vse bolj jasno razumel in se 16. novembra 1997 krstil ter s tem simboliziral svojo posvetitev Bogu.

Skupaj služiva Bogu

Kmalu po mojem krstu je tudi Liza pričela preučevati Biblijo. Kljub paralizi je hitro duhovno napredovala in se leta 1998 krstila. V bazen za krst so jo morali nesti, vendar je bila odločena, da bo služila Bogu iz vse duše. Najela sva maserja, Liza pa je delala tudi razgibalne vaje. Sčasoma je paraliza izginila. Sedaj ne le, da obiskuje vse shode, temveč tudi oznanjuje od vrat do vrat in se odpravi pričevat na oddaljena področja.

Vsakič, preden grem na oznanjevanje, molim za pogum. Po molitvi vzamem svojo palico, odidem iz hiše in jo uberem proti trolejbusni postaji po poti, ki jo dobro poznam. Ko zaslišim korake človeka, ki se mi približuje, se začnem z njim pogovarjati o Bibliji. Nato vstopim na trolejbus, se usedem nekje na sredini in ljudem govorim o Božji Besedi ter jim ponudim literaturo. Če kdo pokaže zanimanje, si izmenjava telefonski številki.

Pred kratkim sem se v zdravilišču lahko pogovarjal z učiteljem glasbe. Osupnila ga je modrost, ki jo najdemo v Bibliji. Ko se je ta moški vrnil domov, je pričel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. V istem zdravilišču sem spoznal direktorja tamkajšnje tovarne, čigar sin je slep. Povedal sem mu o svojem upanju. Biblijske resnice, ki jih je slišal, so ga zanimale in pričel jih je ceniti.

Odkar sem se krstil, sem pomagal osmim ljudem, da so postali oznanjevalci Kraljestva. Biblijo pa preučujem še z mnogimi drugimi. Jehova za naju z ženo še naprej skrbi po naši krščanski bratovščini, ki nama je v veliko oporo. Bratje in sestre nama berejo in skupaj pregledujemo publikacije, ki temeljijo na Bibliji. Za naju tudi posnamejo govore na shodih in zborih. Vse to nama pomaga, da si biblijske resnice vzameva k srcu in jih pripovedujeva drugim. Tako nama občina ‚pomaga ter naju krepča‘. (Kološanom 4:11)

Mnogo let sem posvetil glasbi, sedaj pa z veseljem pojem kraljestvene melodije. Na pamet sem se naučil večino pesmi iz ruske pesmarice Pojmo hvalnice Jehovu. Verjamem, da me je Jehova našel v tem hudobnem svetu in mi pomagal najti izhod iz duhovne teme. Zato sem prepričan, da me bo nekega dne odrešil tudi dobesedne teme.

[Slika na strani 19]

Pri igranju basovske C-dur piščali

[Slika na strani 20]

Pri igranju harmonike leta 1960

[Slika na straneh 20, 21]

Orkester piščali

[Slika na strani 23]

Z Lizo danes