Pobegnite na Vanuatu

JEZIK PREDVAJANJA:

Pobegnite na Vanuatu

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ NOVE KALEDONIJE

Ali ste pod stresom? Bi najraje kam odšli? Potem si zamislite, da sproščeno ležite na tropskem otoku, ki je obsijan s soncem. Predstavljajte si, da plavate v turkiznem morju, hodite po bujnih deževnih gozdovih ali pa navezujete stike z eksotičnimi domorodnimi plemeni. Ali takšen raj še vedno kje obstaja? Seveda! Na oddaljenih otokih države Vanuatu.

OTOČJE Vanuatu sestavlja kakih 80 majhnih otokov, ki se en za drugim raztezajo v obliki črke Y in v jugozahodnem Tihem oceanu ležijo približno na pol poti med Avstralijo in Fidžijem. Geologi pravijo, da so prav tukaj velike tektonske plošče v zemeljski skorji trčile druga ob drugo in oblikovale visoke gore, ki so povečini pod vodo. Le najvišji vrhovi se vzpenjajo nad morsko gladino in sestavljajo vanuatujske nazobčane otoke. Danes se zaradi premikanja plošč velikokrat strese zemlja in se prebudi devet še dejavnih ognjenikov. Drzni popotniki lahko tekočo lavo opazujejo celo čisto od blizu.

Otoki so poraščeni z bujnimi deževnimi gozdovi. Tukaj kraljujejo mogočni banjanovci, katerih krošnja se ponekod pne čez obsežna področja. Gosto podrast krasi več kot 150 vrst orhidej in 250 vrst praproti. Prelepe plaže in zašiljeni grebeni obrobljajo kristalno čisto vodo, v kateri kar mrgoli barvitih rib in koral. Z vseh koncev sveta prihajajo ekoturisti, da bi ob otoku Epi plavali skupaj z nežnimi, a igrivimi dugongi. *

Kanibali in kult tovora

Evropski raziskovalci so prvič prišli na Vanuatu leta 1606. * Na otokih so živela nasilna plemena in med njimi je bil splošno razširjen kanibalizem. Pokrajino so kakor trava poraščali gozdovi belega santalovca. Njegov dišeči les so zelo cenili v Aziji. Evropski trgovci so v tem zaduhali dobiček, zato so drevesa začeli sistematično podirati. Nato pa so se usmerili na izkoriščanje staroselcev.

Otočane so pošiljali na Zahodno Samoo, Fidži in v Avstralijo, da so tam delali na plantažah sladkornega trsta in bombaža. Uradno je veljalo, da so se delavci prostovoljno prijavili za triletno delo, toda v resnici so večino delavcev ugrabili. Proti koncu 19. stoletja, ko je posel najbolj cvetel, je več kot polovica moških z nekaterih otokov Vanuatuja delala v tujini. Večina se ni nikoli vrnila. Samo v Avstraliji je predvsem zaradi bolezni umrlo skoraj 10.000 ljudi s tihooceanskih otokov.

Po otokih Vanuatuja so pustošile tudi evropske bolezni. Otočani so bili bolj ali manj neodporni proti ošpicam, koleri, črnim kozam in drugim boleznim. »Že navaden prehlad je pogubil cele populacije,« piše v neki knjigi.

Na Vanuatu so leta 1839 prispeli krščanski misijonarji. Domačini so jih nemudoma povabili na kosilo – menda so jih pojedli za glavno jed! Številne naslednje misijonarje je doletel enak okruten konec, vendar so se sčasoma protestantske in katoliške cerkve dobro uveljavile po vsem otočju. Danes se ima več kot 80 odstotkov prebivalcev za pripadnike krščanske cerkve. Toda pisec Paul Raffaele je dejal, da »veliko prebivalcev še vedno močno spoštuje vaške vrače, ki si z magičnimi kamni pomagajo pri obredih, s katerimi lahko privabijo novega ljubimca, poredijo prašiča ali ubijejo sovražnika«.

Na tem otočju se je ohranil tudi eden od najmočnejših kultov tovora na svetu. Med drugo svetovno vojno se je pol milijona ameriških vojakov na poti proti bojiščem na Tihem oceanu ustavilo na Vanuatuju. Otočani so občudovali izjemno bogastvo oziroma »tovor«, ki so ga s seboj prinesli vojaki. Po vojni so Američani preprosto spakirali svoje stvari in odšli. Odvečno opremo in potrebščine, skupaj vredno več milijonov dolarjev, so vrgli v morje. Verske skupine, imenovane kulti tovora, so zgradile pomole in letališke steze ter z improvizirano vojaško opremo začele izvajati vojaške vaje, da bi obiskovalce priklicale nazaj. Še danes na stotine vaščanov z otoka Tanna moli k Johnu Frumu, »fantomskemu ameriškemu mesiju«, ki se bo po njihovih besedah nekega dne vrnil in jim prinesel obilico vrednega tovora.

Mavrica kultur

Na teh otokih se prepleta neverjetno veliko različnih jezikov in običajev. V nekem vodniku piše: »Za Vanuatu velja, da je na njem glede na število prebivalcev več različnih jezikov kot v kateri koli drugi državi na svetu.« Na otočju govorijo vsaj 105 različnih jezikov in številna narečja. Uradni jeziki so bislamščina, ki je splošni sporazumevalni jezik, angleščina in francoščina.

Nekaj pa imajo vsi otočani skupnega: sleherni vidik njihovega življenja je prežet z obredi. Starodavni obred rodovitnosti na Binkoštnem otoku je celo prispeval k vsesvetovnemu navdušenju nad bungee jumpingom oziroma skakanjem z elastično vrvjo. Moški in fantje ob vsakoletnem pobiranju gomoljev jama skačejo z lesenih stolpov, ki so visoki od 20 do 30 metrov. Od gotove smrti jih rešujeta le dolgi vrvi, ki ju imajo zvezani okoli gležnjev. Ti skakalci na kopnem upajo, da bodo z rahlim dotikom glave ob tla prispevali k rodovitnosti zemlje ob naslednji letini.

Na otoku Malekula pa so se nekatere vasi javnosti odprle šele v zadnjih letih. Tukaj živijo plemena, znana kot Veliki Nambi in Mali Nambi. Nekoč so bili to okrutni kanibali, ki so po nekih poročilih svojo zadnjo žrtev pojedli leta 1974. Pred leti so opustili tudi svojo navado, da so fantkom, ko so bili še dojenčki, čvrsto obvezali glavo, da bi tako imeli »privlačno« podaljšano lobanjo. Danes so Nambi izredno prijazni in obiskovalcem z veseljem govorijo o svoji kulturni dediščini.

Ljudje v raju

Večina obiskovalcev pobegne na Vanuatu le na kratek dopust. Toda Jehovove priče so nanj prišli že pred kakimi 70 leti, da bi ljudem duhovno pomagali. Prizadevanje Prič na tem ‚skrajnem koncu zemlje‘ je obrodilo dober sad. (Apostolska dela 1:8) (Glej okvir »Od zasvojenca do kristjana«.) Leta 2006 je pet občin Jehovovih prič v tej državi več kot 80.000 ur govorilo o biblijskem sporočilu glede prihajajočega zemeljskega raja. (Izaija 65:17–25) Na srečo bo ta prihodnji raj za zmeraj odpravil vse pritiske in tegobe današnjega življenja! (Razodetje 21:4)

[Podčrtni opombi]

^ odst. 5 Dugongi so rastlinojedi morski sesalci, ki lahko v dolžino zrastejo do 3,4 metra in tehtajo čez 400 kilogramov.

^ odst. 7 Vanuatu je leta 1980 postal neodvisen; pred tem se je imenoval Novi Hebridi.

[Okvir/slika na strani 17]

SREČNI OTOČKI

Leta 2006 je Vanuatu zasedel sam vrh svetovnega »Seznama srečnih držav« (Happy Planet Index). Ta seznam je objavil britanski raziskovalni inštitut New Economics Foundation, potem ko je 178 držav ocenil glede na to, koliko so njihovi prebivalci srečni, kolikšna je življenjska doba in koliko posegajo v okolje. »[Vanuatu] je zasedel prvo mesto, ker so njegovi prebivalci srečni, dočakajo blizu 70 let in skoraj z ničimer ne uničujejo planeta,« je pisalo v časopisu Vanuatu Daily Post.

[Slika]

Tradicionalna oblačila

[Vir slike]

[Okvir/slika na strani 17]

OD ZASVOJENCA DO KRISTJANA

Willie, domačin z Binkoštnega otoka, je vse od svoje mladosti v velikih količinah pil kava-kavo. Gre za močan opojni napitek, ki ga pripravijo iz zmletih korenin neke vrste poprovca. Vsak večer se je iz bara, kjer točijo kava-kavo, pijan opotekaje vrnil domov. Sčasoma se je zelo zadolžil. Pogosto je bil nasilen in je pretepal ženo Ido. Potem pa ga je sodelavec, ki je bil Jehovova priča, spodbudil, naj začne preučevati Biblijo. Willie se je strinjal. Ida je najprej temu nasprotovala, toda ko je videla, kako se je mož spremenil, se je premislila in tudi ona začela preučevati. Skupaj sta zelo lepo duhovno napredovala in Willie je sčasoma opustil svoje razvade. Z Ido sta se krstila leta 1999 in postala Jehovovi priči.

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

NOVA ZELANDIJA

AVSTRALIJA

TIHI OCEAN

FIDŽI

[Slika na strani 16]

Skakalci na kopnem se udeležujejo tega skrajno nevarnega običaja, ki je del obreda rodovitnosti

[Vir slike]

[Navedba vira slike na strani 15]

[Navedba vira slike na strani 16]

PREBUDITE SE!