Strta srca, izgubljena vera

»POVSOD so ležala trupla in vse je bilo tako uničeno, da nismo več vedeli, kje je bila naša hiša,« je rekel neki Šrilančan po tem, ko je decembra 2004 cunami razrušil vas, v kateri je živel. V članku o tej katastrofi je neki novinar za verske zadeve napisal, da se včasih zaloti, kako »moli s stisnjenimi zobmi«.

Mnogi menijo, da so naravne katastrofe Božja kazen. Neki kolumnist je uničujoč orkan opisal kot »Božja pest«. V Združenih državah Amerike je nekaj verskih voditeljev reklo, da so dogodki, kakršen je bil orkan Katrina, »Božji srd« nad »grešnimi mesti«. Na Šrilanki so bojevito nastrojeni budisti za cunami okrivili kristjane in tako še poglobili razdor med verami. Skrbnik nekega hindujskega templja je bil prepričan, da se je bog Šiva razjezil, ker ljudje niso živeli moralno. Neki budistični verski voditelj v Združenih državah Amerike je glede naravnih katastrof rekel: »Ne vemo, zakaj se dogajajo te reči. Ne vemo niti tega, zakaj smo tukaj.«

Ali se takrat, ko vidite slike porušenih hiš, trupel in ljudi strtih src, kdaj vprašate: ‚Zakaj Bog dovoli toliko trpljenja?‘ Ali pa si mislite, da ‚mora Bog imeti tehtne razloge, da dopušča take reči, vendar nam jih ni odkril‘? Prav s to temo se ukvarjata naslednja članka. V njiju je omenjenih tudi nekaj praktičnih korakov, ki jih lahko upoštevamo, da zmanjšamo možnosti za poškodbe in smrt, če nam preti naravna nesreča oziroma nas je ravno doletela.

[Slika na strani 3]

Mnogo verskih voditeljev ne ve, zakaj Bog dopušča naravne katastrofe