Zobobol – zgodovina muk

Na tržnici srednjeveškega mesta se pražnje oblečen prevarant širokousti, da lahko neboleče izpuli zobe. Njegov pomagač, ki je navidez neodločen, stopi bliže, goljuf pa se pretvarja, kakor da mu puli zob, nakar vsem navzočim pokaže okrvavljeni kočnik. Posamezniki, ki jih muči zobobol, se kmalu opogumijo, da se poslovijo od svojih zob in denarja. Zvok bobnov in trobent postane tako močan, da preglasi njihovo vpitje, zato da se drugi ne bi premislili. V nekaj dneh se morda pojavi nevarna okužba, sepsa, toda do takrat je prevarant že zdavnaj pobral šila in kopita.

DANES mora zaradi zobobola le še malo ljudi podleči takšnim in drugačnim šušmarjem. Sodobni zobozdravniki znajo odpraviti bolečine in pogosto celo preprečiti izgubo zoba. Kljub temu se veliko ljudi boji stopiti v zobozdravstveno ordinacijo. Poglejmo, kdaj in kako so zobozdravniki začeli spoznavati metode, s katerimi bi svoje paciente odrešili bolečin. Morda nam bo to pomagalo, da bomo znali še bolj ceniti sodobno stomatologijo.

Pravijo, da je zobna gniloba druga najbolj razširjena človeška bolezen, takoj za prehladom. Toda to ni bolezen sodobnega časa. Poezija kralja Salomona odkriva, da je bila v starem Izraelu izguba zob težava, ki so jo starejši ljudje lahko pričakovali. (Propovednik 12:3)

Trpeli so celo kralji

Elizabeta I. je bila sicer angleška kraljica, vendar ni mogla ubežati zobobolu. Neki nemški obiskovalec je opazil njene počrnele zobe in izjavil, da gre za »hibo, ki ji očitno najbolj podležejo Angleži, saj uživajo veliko sladkorja«. Decembra 1578 je kraljica podnevi in ponoči trpela zaradi neznosnih bolečin. Njeni zdravniki so ji priporočali, naj si oboleli zob da izpuliti, vendar se za priporočila ni zmenila, verjetno iz strahu pred mukami, ki bi jih doživljala ob puljenju. Londonski škof John Aylmer si je v želji, da bi jo k temu spodbudil, dal pred njenimi očmi izdreti zob, morda tistega, ki je že odmrl. Vsekakor plemenita poteza, saj je bil stari gospod že tako ali tako skoraj brez zob!

Takrat so navadni ljudje, ki so si morali dati izpuliti kakšen zob, odšli do brivca ali celo h kovaču. Toda ko si je vse več ljudi lahko privoščilo sladkor, so bili vse pogostejši tudi zoboboli in bolj se je povpraševalo po ljudeh, ki bi znali izdreti zobe. Tako se je nekaj kirurgov in drugih zdravnikov začelo zanimati za to, da bi zdravili obolele zobe, vendar so se morali učiti kar sami, saj so veščaki svojo poslovno skrivnost ljubosumno držali zase. Povrhu vsega je bilo napisanih zelo malo knjig na to temo.

Sto let po Elizabeti I. je Franciji vladal kralj Ludvik XIV. Večino svojega življenja je trpel za zobobolom. Leta 1685 si je dal izpuliti vse zobe na levi zgornji polovici. Nekateri trdijo, da je ravno njegovo slabo stanje zob krivo za  katastrofalno odločitev tistega leta, ko je s podpisom preklical svobodo čaščenja v Franciji in s tem sprožil val krutega preganjanja verskih manjšin.

Rojstvo sodobnega zobozdravstva

Ludvik XIV. je s svojim razsipnim življenjskim slogom močno vplival na visoko pariško družbo, kar je vodilo do rojstva stomatologije. Človekov uspeh na dvoru in v družbi je bil namreč odvisen od modnega videza. Zahteva po umetnih zobeh, ki so jih sicer nosili bolj zaradi zunanje podobe kakor za žvečenje hrane, je porodila novo skupino kirurgov – zobozdravnike, ki so delali za elitne stranke. Vodilni zobozdravnik v Parizu je bil Pierre Fauchard, ki se je operiranja naučil v francoski mornarici. Grajal je kirurge, ki so izdiranje zob prepuščali neusposobljenim brivcem in prevarantom, ter je bil prvi, ki se je oklical za zobozdravniškega kirurga.

Fauchard je leta 1728 pretrgal navado varovanja poslovne skrivnosti in napisal knjigo, v kateri je razkril vse postopke, ki jih je poznal. Zaradi tega je dobil vzdevek »oče zobozdravstva«. Bil je prvi, ki pacientov ni več prosil, naj se usedejo na tla, temveč jih je posadil na pravi zobozdravniški stol. Izumil je tudi pet pripomočkov za puljenje zob, vendar je počel veliko več od tega, da je izdiral zobe. Razvil je zobozdravniški sveder in metode za polnjenje lukenj. Naučil se je zapolniti koreninski kanal in na korenino pritrditi umetni zob. Zobne proteze je izdeloval iz slonovine. Imele so vzmet, ki je zgornji del proteze držala na njenem mestu. Tako je iz zobozdravstva naredil poklic, njegov vpliv pa se je razširil celo čez Atlantik.

Muke prvega ameriškega predsednika

Sto let po Ludviku XIV. je v Ameriki zaradi zobobola trpel tudi George Washington. Od njegovega 22. leta naprej so mu skoraj vsako leto izdrli kak zob. Predstavljajte si muke, ki jih je moral prestajati, medtem ko je vodil svojo vojno armado! Ko je leta 1789 postal prvi predsednik Združenih držav Amerike, je bil tako rekoč brezzob.

Washington je trpel tudi psihično, saj mu je škrbavost kvarila videz, poleg tega pa se mu nobena proteza ni dobro prilegala. Trudil se je uveljaviti dobro javno podobo predsednika novega naroda in se je še kako zavedal svoje zunanjosti. Takrat zobnih protez niso izdelovali tako, da bi jih vlivali v kalupe, temveč so jih klesali iz slonovine, zato so se težko obdržale na svojem mestu. Enake težave kakor Washingtona so pestile angleške gospode. Pravijo, da se je njihov jedki humor porodil iz potrebe po tem, da se ognejo smejanju na vsa usta in tako ne kažejo umetnih zob.

Legenda, ki pravi, da je imel Washington leseno protezo, je po vsej verjetnosti res samo legenda. Imel je proteze, izdelane iz človeških zob, slonovine in svinca, toda nikoli iz lesa. Njegovi zobozdravniki so zobe najbrž dobili od tistih, ki so ropali grobove. Trgovci z zobmi so do njih prišli tudi tako, da so spremljali vojake in po kakšni bitki izdrli zobe mrtvim in umirajočim. Proteze so bile torej razkošje, ki so si ga lahko privoščili samo bogati. Navadnim ljudem so postale dostopne šele v 1850-ih letih, ko so odkrili vulkanizacijo kavčuka, iz katerega so začeli izdelovati osnovo za proteze. Čeprav so bili Washingtonovi zobozdravniki na čelu stroke, še vedno niso popolnoma razumeli, kaj povzroča zobobol.

Resnica o zobobolu

Dolgo so ljudje mislili, da zobobol povzročajo črvički. Ta teorija se je ohranila vse do 18. stoletja. Leta 1890 je Willoughby Miller, ameriški zobozdravnik, ki je delal v Nemčiji na berlinski univerzi, odkril krivca zobne gnilobe, ki je  povečini glavni vzrok za zobobol. Določene vrste bakterij, ki najbolj uspevajo ob navzočnosti sladkorja, proizvajajo kislino, ki razkraja zobe. Toda kako bi lahko to preprečili? Odgovor je prišel bolj ali manj po naključju.

Zobozdravniki v ameriški zvezni državi Kolorado so se desetletja spraševali, zakaj ima veliko tamkajšnjih prebivalcev lisaste zobe. Končno so odkrili, da je vzrok za to velika vsebnost fluorida v pitni vodi. Toda raziskovalci so med reševanjem tega krajevnega problema pravzaprav naključno odkrili dejstvo, ki je bilo pomembno za ves svet in je bilo povezano s preprečevanjem zobobola: ljudje, ki so odraščali tam, kjer pitna voda ni vsebovala veliko fluorida, so imeli več zobne gnilobe. Iz fluorida, ki je naravna sestavina mnogih voda, je zgrajena sklenina. Ko ljudje začnejo piti vodo z zadostno količino fluorida, se pojav zobne gnilobe zmanjša kar za 65 odstotkov.

Skrivnost je bila torej razkrita! Zobje bolijo predvsem zaradi zobne gnilobe, ki jo pospeši sladkor. Fluorid ima nasproten učinek. Seveda so tudi pravilno dognali, da fluorid ne more nadomestiti primernega ščetkanja in uporabe zobne nitke.

V iskanju nebolečega zdravljenja

Preden so odkrili anestetike, so zobozdravstveni posegi povzročali pacientom prave muke. Zobozdravniki so občutljive, razjedene zobe navrtali z ostrimi napravami, nato pa so luknjo zapolnili z vročo kovino. Ker takrat niso poznali drugačnega zdravljenja, so vneto pulpo zoba izžgali tako, da so v koreninski kanal potisnili žarečo železno paličico. Še preden so izumili posebne pripomočke in odkrili anestetike, je bila strašna izkušnja tudi puljenje zob. Ljudje so se temu mučenju prepustili samo zato, ker je bilo še hujše živeti s stalnim zobobolom. Sicer so že stoletja uporabljali zeliščne pripravke, denimo iz opijskega maka, indijske konoplje in mandragore, vendar so ti samo malo lajšali bolečine. Ali bo sploh kdaj napočil čas, ko bodo zobozdravniki zdravili zobe brez bolečin?

Kmalu zatem, ko je leta 1772 angleški kemik Joseph Priestley prvič pripravil spojino didušikovega oksida oziroma smejalnega plina, so opazili, da ima anestetične lastnosti. Toda vse do leta 1844 ga pravzaprav nihče ni uporabljal kot anestetik. Desetega decembra istega leta se je Horace Wells, zobozdravnik iz Hartforda v ameriški zvezni državi Connecticut, udeležil potujoče predstave, na kateri so ljudi zabavali s smejalnim plinom. Wells je opazil, da si je eden od udeležencev, ki je bil pod vplivom plina, odrgnil golen na grobi klopi, a ni kazal nikakršnega znaka, da bi ga bolelo. Wells je bil sočuten in ga je vsakič hudo prizadelo, ko je svojim pacientom zadajal bolečine. Takoj je pomislil, da bi ta plin uporabil kot anestetik. Toda še preden bi ga dal drugim, se je odločil, da ga bo sam preizkusil. Že naslednji dan se je usedel na svoj operacijski stol in vdihaval plin, dokler ni izgubil zavesti. Nato mu je kolega izpulil boleči modrostni zob. To je bil zgodovinski dogodek. Končno se je rodilo neboleče zobozdravstvo! *

Od takrat naprej je v stomatologiji prišlo do mnogih tehničnih izboljšav. Tako boste lahko tudi vi ugotovili, da je današnji obisk zobozdravnika veliko prijetnejša izkušnja.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 28]

Slonokoščena proteza Georgea Washingtona, prvega predsednika ZDA

[Vir slike]

Courtesy of the National Library of Medicine

[Slika na strani 29]

Umetnikova upodobitev prve zobozdravstvene operacije z didušikovim oksidom kot anestetikom leta 1844

[Vir slike]

Courtesy of The National Museum of Dentistry, Baltimore, MD

[Navedba vira slike na strani 27]

Courtesy of the National Library of Medicine