Brazilski Indijanci – na robu izumrtja?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

NARODNI park Xingu leži v brazilski zvezni državi Mato Grosso. Razteza se po približno 27.000 kvadratnih kilometrih, kar je nekoliko več od velikosti Slovenije. V njem prebiva kakih 3600 Indijancev iz 14 etničnih skupin. Park je zeleni košček zemlje sredi pokrajine, ki je s satelitskih posnetkov videti kakor »velikanska miza za biljard«. Okoliške gozdove so bodisi požgali, da bi gozdarji laže prišli do drevja za sečnjo in prodajo, ali pa so jih spremenili v pašnike za velike črede goved.

Brazilska vlada je v 1960. letih začela za Indijance ustanavljati rezervate. Ti so povečini v Amazoniji in trenutno zavzemajo okoli 12 odstotkov brazilskega ozemlja. Rezervati so prispevali k presenetljivemu preobratu: število Indijancev v Braziliji narašča – prvič v zadnjih 500 letih! Ocenjeno je, da jih je približno 300.000. Toda to je pravzaprav le neznatna številka v primerjavi s številom Indijancev leta 1500. Takrat jih je menda živelo od dva do šest milijonov.

V preteklih 500 letih se je po besedah nekega pisca »pojavila zastrašujoča demografska tragedija velikih razsežnosti«. Zakaj je število Indijancev tako drastično upadlo? Ali porast v zadnjih letih pomeni, da so se brazilski staroselci končno ognili izumrtju?

Začetek kolonizacije

Portugalska se je kot kolonialna sila prvih 30 let, potem ko si je leta 1500 prisvojila Brazilijo, osredinjala na trgovanje z bražiljko – drevesom, ki ima trd les in daje rdeče barvilo. Ravno po njem je Brazilija dobila svoje ime. Les tega drevesa so Evropejci nadvse cenili, dobivali pa so ga v zameno za cenene okraske.

Toda ni minilo dolgo, ko so ugotovili, da je klima v Braziliji zelo ugodna za gojenje sladkornega trsta. A hkrati so zadeli ob oviro – to je bilo težaško delo, za katerega je bilo treba veliko delavcev. Tako je začelo naraščati povpraševanje po sužnjih. Prišleki pa so se morali samo ozreti naokoli – na voljo jim je bila obilica domače delovne sile!

Začetek suženjstva

Indijanci so bili navajeni, da so sproti pridelovali le to, kar so potrebovali za preživetje. Moški so bili predvsem lovci in ribiči. Poleg tega so opravljali težaško delo čiščenja gozdov. Ženske so se ukvarjale s poljedelstvom in pripravljanjem hrane. Indijanci so bili na videz ravnodušni do bogastva in niso poznali pohlepa, kar so intelektualci v Evropi zelo čislali. Po drugi strani pa niso bili za številne naseljence nič drugega kot lenobe.

Portugalci so prijazne domačine nagovorili, naj se priselijo bliže njihovim naselbinam, da bi lahko zanje delali in jih ščitili. Pri tem nagovarjanju so imeli ponavadi največ besede jezuiti in pripadniki drugih verskih redov. Še sanjalo se jim ni, kako pogubno bo to vplivalo na Indijance. Čeprav jim je zakon zagotavljal posest in svobodo, so bili v resnici prisiljeni sužnjevati naseljencem. Zelo redko se je zgodilo, da so dobili plačilo ali pa da so smeli obdelovati lastno zemljo.

Portugalska oblast je suženjstvo skušala z zakoni prepovedati, vendar je imela le malo uspeha.  Naseljenci so jih ponavadi znali nekako zaobiti. Na splošno rečeno, je bilo moralno sprejemljivo zasužnjiti ali prodati kot sužnje Indijance – domnevne sovražnike – ki so jih zajeli v »pravičnih vojnah«. Tudi Indijance, ki so jih ujela druga plemena, so smeli kupiti oziroma »odrešiti« in zasužnjiti.

Na koncu koncev je bilo torej pridobivanje sladkornega trsta tisto, zaradi česar se je izplačalo priti v kolonijo. Sladkorna industrija pa je bila takrat odvisna od suženjskega dela, zato je portugalska oblast morala velikokrat poteptati svojo vest, da bi povečala pritok bogastva.

Rivalstvo med kolonialnimi silami – Portugalska proti Franciji in Nizozemski

Indijanci so bili glavne žrtve sporov med kolonialnimi silami. Francozi in Nizozemci so skušali Portugalcem prevzeti Brazilijo. S Portugalci so celo tekmovali za podporo Indijancev. Ti pa niso dojeli, da je bil resnični namen tujih sil prevzeti oblast nad njihovo deželo. Na te spore so gledali kot na priložnost, da se maščujejo svojim sovražnikom – drugim indijanskim plemenom – zato so se bili pripravljeni zaplesti v prerekanja med tujimi silami.

Desetega novembra 1555 je na primer francoski plemič Nicholas de Villegaignon pripotoval do Guanabara Baya (današnji Rio de Janeiro) in tam zgradil utrdbo. Povezal se je s tamkajšnjim indijanskim plemenom Tamoio. Portugalci pa so s seboj privedli Indijance Tupinamba iz Bahie ter navsezadnje marca 1560 napadli navidez nepremagljivo utrdbo. Francozi so zbežali, vendar so še naprej trgovali s plemenom Tamoio in jih nagovarjali, naj napadejo Portugalce. Po številnih bojih so bili Tamoiojci nazadnje poraženi. Po nekih poročilih so jih v samo eni bitki 10.000 pobili, 20.000 pa zasužnjili.

Priskutne evropske bolezni

Prvi staroselci, s katerimi so Portugalci prišli v stik, so bili videti izredno zdravi. Zgodnji raziskovalci so verjeli, da je bilo veliko starih Indijancev stoletnikov. Toda Indijanci niso bili odporni proti evropskim in afriškim boleznim. Najbrž je ta dejavnik najbolj od vseh drugih vplival na to, da so se znašli na robu izumrtja.

Zapiski Portugalcev so polni grozljivih poročil o epidemijah, ki so drastično zdesetkale indijansko populacijo. Leta 1561 so črne koze prizadele Portugalsko in se razširile čez Atlantik. Posledice so bile pogubne. Jezuit Leonardo do Vale je 12. maja 1563 napisal pismo, v katerem je opisal grozote epidemije v Braziliji: »Ta oblika črnih koz [. . .] je bila tako priskutna in odvratnega vonja, da nihče ni mogel prenesti strašnega smrada, ki se je širil od [žrtev]. Mnogi so umrli, ker zanje nihče ni skrbel, požrli pa so jih črvi, ki so se zaredili v ranah ter se na njihovem telesu tako namnožili in zdebelili, da je vsakega, ki jih je videl, pretreslo.«

Medrasne zveze – zgroženi jezuiti

Številna plemena so izumrla tudi zato, ker je prihajalo do mešanja med rasami. »Niti Portugalci niti brazilski staroselci niso imeli nič proti temu, da so se med seboj mešali,« piše v knjigi Red Gold—The Conquest of the Brazilian Indians. Indijanci so gostoljubje izkazovali tako, da so tujcem ponudili ženske, ponavadi svoje hčere. Ko so leta 1549 prispeli v Brazilijo prvi jezuiti, so bili nad tem, kar so videli, naravnost ogorčeni. »[Duhovniki] moškim javno govorijo, da je zakonito, če živijo v grehu z indijanskimi ženskami,« se je pritoževal jezuit Manoel da Nóbrega in dodal: »Naseljenci  imajo vse svoje indijanske ženske [sužnje] za priležnice.« Portugalskega kralja so obvestili, da je neki Portugalec ‚imel toliko otrok, vnukov, pravnukov in potomcev, da [si poročevalec ni] upal niti povedati, koliko, Vaše Veličanstvo‘.

Do sredine 17. stoletja so Indijanci, ki so nekoč na veliko poseljevali priobalne ravnine Brazilije, bodisi pomrli bodisi so jih zasužnjili ali pa so se zlili skupaj z naseljenci. Vse to je prav kmalu začelo veljati tudi za plemena na področju Amazonke.

Portugalski naseljenci so se po prihodu v Amazonijo odpravili na skoraj povsem nenadzorovano »sezono lova« na prebivalce spodnje Amazonije. Po besedah Manoela Teixeiraja, škofovega namestnika v zvezni državi Maranhão, so Portugalci v nekaj desetletjih pomorili skoraj dva milijona Indijancev iz Maranhãoja in Paráje! Številka je bila najbrž pretirana, vendar pa je bilo dovolj resnično že opustošenje in trpljenje, ki so ga pustili za seboj. Podobno uničenje je kasneje doživela tudi zgornja Amazonija. Do sredine 18. stoletja je na področju Amazonke, z izjemo nekaterih oddaljenih krajev, izginila skoraj celotna populacija Indijancev.

Številni oddaljeni kraji v Amazoniji so se na prehodu iz 19. v 20. stoletje začeli vse bolj razvijati, kar je postopoma privedlo do tega, da so belci prišli v stik s preživelimi in izoliranimi indijanskimi plemeni. Leta 1839 je Charles Goodyear odkril vulkanizacijo kavčuka, posledična iznajdba pnevmatik pa je sprožila »kavčukovo mrzlico«. Trgovci so trumoma odhajali v Amazonijo, ki je bila edini vir surovega kavčuka. Tisto obdobje je zaznamovano z nasilnim izkoriščanjem staroselcev, kar je prispevalo k temu, da je njihovo število še naprej porazno upadalo.

Kako je bilo z Indijanci v 20. stoletju?

Brazilska vlada je leta 1970 sprejela načrt o integraciji, kar je med drugim pomenilo izgradnjo glavnih cestnih povezav do oddaljenih predelov v Amazoniji. Številne ceste so presekale ozemlje Indijancev. To slednjih ni samo izpostavilo napadom rudosledcev, temveč tudi udarcu smrtonosnih bolezni.

Razmislite denimo, kaj se je zgodilo z ljudstvom Panarás. To pleme sta zdesetkala vojna in suženjstvo v 18. in 19. stoletju. Peščica, ki je preživela, je zbežala proti severozahodu, globoko v gozd na severu Mata Grossa. Nato pa so prav čez njihovo ozemlje speljali cesto Cuiabá–Santarém.

Stik z belci se je za mnoge izkazal za usodnega. Leta 1975 je od nekoč velikega plemena ostalo le še 80 članov. Panaráse so premestili v narodni park Xingu. V njem so brezuspešno iskali okolje, ki bi bilo podobno njihovemu prvotnemu gozdu. Nato so se Panarási odločili, da se vrnejo v svoje rodne kraje. Brazilski pravosodni minister je 1. novembra 1996 razglasil, da je posestvo, veliko 495.000 hektarjev, »za zmeraj last staroselcev«. Panarási so očitno rešeni pred izumrtjem.

Ali jih čaka lepša prihodnost?

Ali lahko rezervati rešijo še obstoječa indijanska plemena pred izumrtjem? Trenutno se dobeseden propad brazilskih Indijancev zdi malo verjeten. Toda v njihovi zemlji se pogosto skriva dragocena zaloga mineralov in drugih naravnih bogastev. Ocenjeno je, da se pod površjem ozemlja, sedaj znanega kot Legal Amazonia, ki se razprostira čez devet severnih in srednjezahodnih zveznih držav Brazilije, skrivajo rudnine, med drugim zlato, platina, diamanti, železo in svinec, vredne okoli 750 milijard evrov. Približno 98 odstotkov indijanske posesti leži na tem ozemlju. Na nekaterih od teh posesti že prihaja do nezakonitega izkopavanja.

 Zgodovina kaže, da so bili Indijanci zmeraj na slabšem, ko so imeli opravka z belci. Zlato so menjavali za ogledala in les bražiljke za okraske. Povrhu vsega so morali bežati v oddaljene predele gozdov, da jih ne bi zasužnjili. Ali se bo zgodovina ponovila?

Številni Indijanci so se naučili uporabljati sodobne tehnične izume – letala, motorne čolne in mobilne telefone. A le čas bo pokazal, ali bodo znali biti kos drugim izzivom 21. stoletja.

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

■ Narodni park Xingu

□ Rezervati Indijancev

BRAZILIJA

BRASÍLIA

Rio de Janeiro

FRANCOSKA GVAJANA

SURINAM

GVAJANA

VENEZUELA

KOLUMBIJA

EKVADOR

PERU

BOLIVIJA

PARAGVAJ

URUGVAJ

[Slika na strani 15]

Trgovci so Indijance izkoriščali za suženjsko delo na plantažah kavčukovcev

[Vir slike]

© Jacques Jangoux/Peter Arnold, Inc.

[Navedba vira slike na strani 12]

Obroba in vzorec: From the book Brazil and the Brazilians, 1857