Bajkal – prvak med jezeri

JEZIK PREDVAJANJA:

Bajkal – prvak med jezeri

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ RUSIJE

STOLETJA in stoletja so mongolska plemena na tem odmaknjenem področju, ki mu danes pravimo južna Sibirija, na jezero gledala s spoštovanjem. Čeprav so nekatera jezera na svetu po površini večja, pa je to najgloblje sladkovodno jezero in ima vsekakor največjo količino vode. Eno od njegovih imen, ki se je obdržalo, je Bajkal, kar naj bi pomenilo »bogato jezero« oziroma »morje«. Pravzaprav je jezero »tako prostrano in spremenljivo«, da mornarji na njegovi obali včasih rečejo, da »gredo na morje«.

Rusom ob omembi Bajkalskega jezera zaigra srce. Neka znanstvenica iz Moskve ga je opisala takole: »Prekrasna melodija, ki se je vsak nauči že v otroštvu.« Ima veliko »not« – od obale, ob kateri vam zastane dih, do čudovite čiste vode in pestrosti nenavadnih bitij, ki živijo samo tu in nikjer drugje.

Jezero je dolgo 636 kilometrov in široko do 80 kilometrov ter je iz zraka videti kot na pol odprto modro oko. V njem je petina vse sladke vode, kar je je na Zemlji, to pa je več, kot je vode v petih severnoameriških Velikih jezerih skupaj! Globoko je krepko čez 1600 metrov. Če bi se nenadoma presušilo, bi se morale eno leto vanj stekati vse reke sveta, da bi ga znova napolnile z vodo!

Trk celin

Geologi zagovarjajo teorijo, po kateri naj bi v davni preteklosti podcelina, ki se je premikala proti severu, trčila v Azijo. Ob tem so se zgubali obširni predeli skalnih tal, kakor da bi bili iz alu folije, ter pred sabo dvignili Zemljino površje, tako da je nastala Himalaja. Nekateri menijo, da so se ob trku celin znova aktivirali mnogi globoki tektonski jarki v Sibiriji. Enemu takih sedaj pravijo Bajkalski tektonski jarek. Sčasoma je jarek prekrilo približno sedem kilometrov sedimenta, ki ga je naneslo z okoliških gora. Napolnil se je z vodo in tako je nastalo Bajkalsko jezero. Sedaj se v jezero steka več kot 300 rek in potokov, a iz njega teče le ena reka, Angara.

Z Bajkalskim jezerom se ni zgodilo kot z večino starih svetovnih jezer, ki so jih napolnile usedline ali pa so se spremenila v močvirje. Znanstveniki vidijo vzrok v tem, da se pod njim aktivne tektonske plošče še vedno razmikajo in širijo jarek. Jezero se tako ne polni z usedlinami, temveč vsako leto postaja globlje in globlje! Te aktivne plošče lahko sprožijo tudi izbruhe vroče vode iz jezerskega dna.

Kaj se skriva pod gladino

Za nekatere je plovba s čolnom po sredi Bajkalskega jezera kar malo strašljiva, saj je skozi kristalno čisto vodo videti okoli 50 metrov v globino. Tako je, kot bi gledal skozi zrak! Drobceni raki, ki se imenujejo epischura, so kakor filter jezera ter precejajo alge in bakterije, ki sicer motnijo toliko drugih jezer. Pomagajo jim tudi številni sladkovodni raki, ki živijo v jezeru ter jedo organske odpadke, ki bi se sicer razkrojili. Voda je torej tako čista, da je pred manj kot dvema desetletjema vzorec, ki so ga vzeli za laboratorijsko preiskavo, onesnažila steklena posoda!

Jezerska voda je poleg značilne prosojnosti tudi nenavadno bogata s kisikom. V nekaterih globokih jezerih na določenih globinah zmanjka kisika, tako da se večina vodnega življenja odvija v razmeroma plitvi vodi. V Bajkalskem jezeru pa vertikalni in horizontalni tokovi prinesejo kisik do najglobljih delov jezera in docela pomešajo vodo. Zaradi tega v celotnem jezeru kar mrgoli življenja.

V mrzli, čisti vodi se bohoti podvodni gozd. Zelene spužve se razraščajo kakor korale in so skrivališče mnogim majcenim vodnim živalim. Veliko organizmov, ki imajo radi toploto, se zbira ob jezerskih hidrotermalnih vrelcih. Od več kot 2000 vodnih vrst v Bajkalskem jezeru jih je 1500 najti le tu.

Bajkalsko jezero je znano po omulu, okusni arktični beli ribi, ki jo ribiči zelo čislajo. Druge tukajšnje živali so nenavadne, skorajda groteskne. Neka vrsta ploskih črvov zraste čez 30 centimetrov v dolžino in se prehranjuje z ribami. V pesku živijo celo enocelični organizmi! Jezero je znamenito tudi po golomjanki – ribi, ki je značilna za Bajkalsko jezero. To je tukaj morda najbolj nenavadna riba.

Golomjanka je prosojna in svetlikajoča se ribica. Živi blizu jezerskega dna in je živorodna. Tretjino njenega telesa sestavlja maščevje, ki je bogato z vitaminom A. Prenese lahko visok tlak v globinah od 200 do 450 metrov; vendar ko je izpostavljena sončni svetlobi, se njeno telo raztopi, tako da ostanejo le kosti in maščoba. Golomjanka je poslastica za morda najbolj znanega prebivalca jezera – nerpo oziroma bajkalskega tjulnja. To je edini tjulenj, ki živi samo v sladki vodi.

Menjava letnih časov

Približno pet mesecev na leto je Bajkalsko jezero prekrito z ledom. Proti koncu januarja je led debel en meter ali več. Prepreden je z razpokami, tako da je videti kakor mozaik, in se iskri v soncu kot okenska šipa. Čeprav se zdi, da je led zelo tanek, videz vara – ledena skorja je tako čista, da lahko ljudje, ki hodijo po njej, vidijo kamenje na dnu jezera. Pravzaprav je led ponavadi neverjetno močan. V prejšnjem stoletju je v rusko-japonski vojni ruska vojska pozimi čezenj položila železniške tire in uspešno prepeljala 65 lokomotiv!

Od konca aprila do junija se led lomi. Ob tem je slišati hrumenje in glasno pokanje. Ti neprestani zvoki z jezera ustvarjajo sezonsko »ledeno glasbo«, ki jo domačini dobro poznajo. Naravoslovec Gerald Durrell je napisal, da led »zvončklja, kot bi poslušal drobne cimbale, [in] prede kot cela košara mačk«. Kmalu zatem, ko se vreme otopli, pa veter in valovi pometejo led v bleščeče kupe in ga zaženejo ob obalo.

Ko se pokaže jezerska voda, se vrnejo tudi ptice. Nekatere tukajšnje pernate živali, recimo povodni kos, vso zimo ostanejo na začetku reke Angare, edinem delu jezera, ki nikoli ne pomrzne. Sedaj pa se srečujejo še z drugimi vodnimi pticami, kot so race, gosi, labodi pevci in sive čaplje.

Izletniki lahko junija vidijo medvedje družine, ki lomastijo proti obali jezera, da bi se najedle žuželčjih ličink, ki se kupoma izležejo na skalovju. Medvedi vsi blaženi poližejo insekte, ne da bi se pustili motiti brenčanju okoli sebe. Mnogo ptic in drugih živali pride v tem letnem času na obalo jezera, ker jih pritegne ta medvedja prehranska mrzlica.

Zgodaj spomladi in poleti jezero za kratek čas zacveti zaradi alg, ki so hrana rakcem in vodo zeleno obarvajo. Ponavadi je Bajkalsko jezero, takole z obale, videti turkizno, dlje naprej pa temno modro kakor morje.

Na obali so tako peščene sipine kot mogočne skale. Mnogo slikovitih zalivov in rtov ponuja nepozabne poglede na to, kar je neki pisec imenoval »mehka biserna prostranost spreminjajočih se razsežnosti« – nenehno menjajoča se pokrajina, pri čemer sodelujeta voda in nebo.

V kasnejšem obdobju leta jezero pogosto zajamejo nevihte. Jesen prinese s seboj vetrove, ki se včasih spustijo nad jezero z orkansko močjo. Spokojno gladino lahko v trenutku razpenijo v divje valove, ki so visoki od 4 do 6 metrov. Tudi ob drugih letnih časih se je že dogajalo, da so vetrovi potopili velike potniške ladje in ribiške čolne.

Raznolika pokrajina

Bajkalsko jezero bi bilo lahko zaradi neusmiljenosti sibirske pokrajine videti kakor hladen, osamljen velikan, v resnici pa je divjina okoli njega zelo bogata in pokrajina zelo raznolika. Obdajajo ga štiri veličastne gorske verige, na njihovih pobočjih pa lahko vidite tako severnega jelena kakor tudi ogroženo sibirsko gorsko kozo.

Na nižjih nadmorskih višinah so stepe. Nekaterim od teh travnatih poljan bi lahko rekli sibirske cvetne gredice, saj so polne izredno raznolikega samoniklega cvetja. Med redkimi vrstami ptic, ki jih vidimo na teh stepah, sta elegantni deviški žerjav in velika droplja, največja ptica v Aziji.

Za Bajkalsko jezero je pomembna tajga, gosto porasel iglasti gozd, ki obdaja jezero. Tajga je enkrat večja od amazonskega deževnega gozda v Braziliji in ima, podobno kot ta deževni gozd, zelo pomembno vlogo pri ohranjanju svetovnega ekosistema in klime. Tu živi precej vrst ptic, med njimi tudi veliki petelin, vrsta divje kure z veličastnim svatovskim nastopom in s pesmijo. Tudi elegantna formoška raca, ki jo lahko vidite na 17. strani, je pogosta obiskovalka jezera.

Zanimiv sesalec je znamenita kuna, sobolj. Nekoč so ga neusmiljeno in pretirano lovili zaradi svetlikajočega se kožuha, zdaj pa se po zaslugi naravovarstvenikov ponovno vrača. Prav zato, da bi ohranili to čudovito bitje, so leta 1916 ustanovili Barguzinski naravni rezervat. Ob obali jezera so zdaj trije naravni rezervati, zraven pa še trije narodni parki, ki so odprti za javnost.

Premišljevanje o globočinah stvarstva

Bajkalsko jezero spada k Unescovi svetovni dediščini in je priljubljena turistična destinacija. Vsako leto ga obišče več kot 300.000 turistov s celega sveta. »Bajkalsko jezero je sedaj raj za naravoslovce in idilični počitniški kraj,« piše v nekem viru popotniških informacij. »Čudovite plaže, odlični izleti, opazovanje ptic in prijetne plovbe s čolnom – Bajkalsko jezero ima vse adute, da postane ena najbolj priljubljenih dopustniških točk v Aziji.«

Jezero je odličen kraj za premišljevanje o Božji vzvišeni modrosti in veličini Njegovega stvarstva. Kdo, razen Boga, bi lahko ustvaril vse te edinstvene naravne procese, ki ohranjajo tako bogato življenje v tem čudovitem jezeru? Z obale Bajkalskega jezera človek z lahkoto ponovi misel biblijskega pisca, ki je vzkliknil: »O globočina Božjega bogastva, modrosti in spoznanja!« (Rimljanom 11:33)

[Okvir/slika na straneh 16, 17]

TJULENJ, KI ŽIVI LE V SLADKI VODI

V Bajkalskem jezeru je na desettisoče nerp oziroma bajkalskih tjulnjev, ki se celo leto hranijo z ribami iz jezerskih globin. Nihče ne ve zagotovo, kako to, da se je ta tjulenj znašel sredi Sibirije, nikjer drugje pa ga ni. Njegov najbližji sorodnik živi približno 3220 kilometrov stran.

Bajkalski tjulenj ima zelo velike oči, ki so precej skupaj na ploskem obrazu, obenem pa je to najmanjši tjulenj na svetu, saj zraste le do 1,4 metra v dolžino. Pogosto se ga lahko vidi, kako se na skali greje na soncu v družbi drugih prijaznih tjulnjev. Med njimi nikoli ni grizenja in porivanja, ki je značilno za večino tjuljnjev. Da, krotka nerpa je morda najbolj družaben tjulenj na zemlji.

Neki biolog, ki preučuje tjulnje, je zapisal, da je nerpa »še nežnejša od prav tako umirjenega kolobarjastega tjulnja in da celo pusti, da se je človek dotika, ko jo ujamejo v mrežo za znanstvene namene, ter da sploh ne ugrizne«. V neki enciklopediji piše, da so potapljači plavali globlje pod vodo vse do spečih bajkalskih tjulnjev. Povedali so, da se tjulnji niso zbudili niti takrat, ko so se jih dotaknili ali jih celo obrnili.

[Vir slike]

Dr. Konstantin Mikhailov/Naturfoto-Online

[Okvir/slika na strani 18]

PREGNANSTVO

Mnogo Jehovovih prič je bilo od leta 1951 do 1965 pregnanih na področje Bajkala, ker niso želeli poteptati svojega verskega prepričanja. Leta 1951 so Praskovjo Volosjanko odpeljali na Olkhon, največji otok na Bajkalskem jezeru. Da bi lahko preživela, je skupaj z drugimi pregnanimi Pričami z mrežami lovila ribe. Toda uspela je sodelovati še pri nekem drugem »ribolovu«: z Biblijo v roki se je z mnogimi olkhonskimi prebivalci pogovarjala o dobri novici o Božjem kraljestvu.

Leta 1953 so Praskovjo, in šest drugih Prič, zaprli zaradi oznanjevanja ter jo obsodili na 25 let zapora. Potem ko so jo izpustili, je vse do svoje smrti leta 2005 zvesto služila v irkutski krščanski občini v Usolje-Sibirskoje. Na področju Bajkala in v bližnjem mestu Irkutsk je zdaj okoli 30 občin Jehovovih prič.

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

RUSIJA

Bajkalsko jezero

[Slika na straneh 16 17]

Bajkalsko jezero in gorovje Sajan

[Vir slike]

[Slika na strani 17]

Formoška raca

[Vir slike]

Dr. Erhard Nerger/ Naturfoto-Online

[Navedba vira slike na strani 15]

Dr. Konstantin Mikhailov/Naturfoto-Online

[Navedbe virov slik na strani 18]

PREBUDITE SE!