Zakaj se bojimo smrti?

»Smrt je od vseh stvari najstrašnejša; saj pomeni konec.« (Aristotel)

NEKA ženska je v očeh svojih bližnjih veljala za pobožno, za pravo vernico. Nekateri so jo imeli celo za »steber cerkve v njenem kraju«. Bila je poučena, da smrt v resnici ni konec, temveč da je prehod v posmrtno življenje. Toda ko je bilo videti, da se sama bliža smrti, jo je prevzel strah. Mučili so jo dvomi, zato je svojo duhovno svetovalko vprašala tole: »Obstaja toliko [prepričanj o tem, kaj se zgodi po smrti]; kako vedeti, katero je pravo?«

Domala vsaka religija in družba je sprejela zamisel, da ljudje po smrti še naprej obstajajo oziroma da bodo zopet obstajali. Katero prepričanje med tolikimi je resnica? Mnogi ljudje dvomijo, da življenje po smrti sploh obstaja. Kaj pa vi? Ali so vas naučili, da se človeško življenje po smrti nadaljuje? Ali verjamete v to? Ali vas je strah smrti?

Strah pred neobstojem

V zadnjih desetletjih je bilo o strahu pred smrtjo napisanih veliko knjig in znanstvenih poročil. Kljub temu večina ljudi raje ne razmišlja o smrti. Resničnost smrti pa nas prisili, da prej ali slej pričnemo razmišljati o njej. Človeško življenje je zelo krhko – vsak dan umre povprečno več kot 160.000 ljudi! Vsak človek, brez izjeme, je podvržen smrti in ta resničnost mnoge navdaja s strahom.

Strokovnjaki so strah pred smrtjo razdelili v različne kategorije. Sem spadajo strah pred bolečino, strah pred neznanim, strah pred izgubo ljubljene osebe in strah pred posledicami, ki jih posameznikova smrt utegne imeti za njegove bližnje.

Najobičajnejši med njimi je strah pred tem, da človek preneha obstajati. Zamisel, da je smrt popoln konec življenja, mnogo ljudi, ne glede na njihovo versko prepričanje, navdaja s strahom. In znanost ta strah še razpihuje. Navsezadnje je večino funkcij človeškega telesa sedaj mogoče pojasniti z znanstvenega vidika. Brez dvoma ni nikoli nobenemu biologu, fiziku ali kemiku uspelo najti v nas dokaz česa nevidnega, kar bi bilo sposobno preživeti smrt fizičnega telesa. Zato številni znanstveniki človeško smrt razlagajo zgolj kot biološki proces.

 Zato ne preseneča, da je veliko ljudi, ki navzven dajejo vtis, da zares verjamejo v posmrtno življenje, v resnici morda groza tega, da bodo ob smrti prešli v stanje neobstoja. Zanimivo je, da je staroveški kralj Salomon v svojih zapisih človeški smrti pripisal dokončnost, ki nekatere morda navdaja s strahom.

»Prah« – končna postaja?

V 3000 let stari knjigi Propovednik je Salomon napisal: »Živi namreč vedo, da bodo umrli, mrtvi pa ne vedo ničesar več, zanje ni več plačila, saj je pozabljen spomin nanje. Davno je minila njihova ljubezen, njihovo sovraštvo in njihova zavist.« Zapisal je še: »Vse, kar išče tvoja roka, da bi naredila, naredi z vso močjo: ne dela ne preudarjanja ne spoznanja ne modrosti namreč ni v podzemlju, kamor greš.« (Propovednik 9:5, 6, 10, SSP)

Salomon je po navdihnjenju napisal: »Usoda ljudi je usoda živali, isto usodo imajo: kakor te umrejo, tako umrejo oni, [. . .] človek nima prednosti pred živino [. . .]. Vse gre v isti kraj: vse je nastalo iz prahu in vse se vrača v prah.« (Propovednik 3:19, 20, SSP)

Te besede, čeprav jih je napisal Salomon, so bile navdihnjene od Boga in so del njegove napisane Besede, Biblije. Te svetopisemske misli skupaj z mnogimi drugimi v Bibliji ne podpirajo priljubljenega prepričanja, da nekaj znotraj nas preživi smrt in v neki drugi obliki živi naprej. (1. Mojzesova 2:7; 3:19; Ezekiel 18:4) Ali nam Bog potem sporoča, da je za vse ljudi končna postaja »prah« oziroma ničnost? Nikakor ne!

Biblija ne uči, da kateri koli del človeka preživi smrt. Ponuja pa povsem jasno upanje za tiste, ki umrejo. Naslednji članek bo pokazal, zakaj se vam ni treba bati, da smrt pomeni popoln konec človeškega življenja.

[Slika na strani 3]

SOVRAŽNIK, KI MU NI MOGOČE UBEŽATI

Smrti pravijo človekov sovražnik. Je resničen sovražnik in dokazi za to so povsod okoli nas. Glede na neko oceno vsako leto umre kakih 59 milijonov ljudi – povprečno 2 vsako sekundo. Bodite pozorni na naslednje statistične podatke glede smrti:

▪ Vsaki 102 sekundi en človek izgubi življenje kot žrtev vojne.

▪ Vsakih 61 sekund je en človek umorjen.

▪ Vsakih 39 sekund en človek naredi samomor.

▪ Vsakih 26 sekund en človek umre v prometni nesreči.

▪ Vsake 3 sekunde en človek umre zaradi razlogov, povezanih z lakoto.

▪ Vsake 3 sekunde umre en otrok, mlajši od pet let.

[Okvir na strani 4]

BREZPLODNO ISKANJE

James Kidd, 70-letni kopač bakrove rude, je 9. novembra 1949 izginil v arizonskih gorah. Nekaj let kasneje, potem ko so ga uradno razglasili za mrtvega, so odkrili njegovo s svinčnikom napisano oporoko skupaj z gotovino in delnicami, vrednimi stotisoče dolarjev. Kidd je v svoji oporoki napisal, naj njegov denar porabijo raziskovalci, da bi našli »kakršen koli znanstveni dokaz za to, da je v človeku duša, ki ob smrti zapusti telo«.

Kmalu za tem se je za ta finančna sredstva prijavilo več kot 100 domnevnih raziskovalcev in znanstvenikov. Na sodišču so več mesecev potekala zaslišanja in bilo je na tisoče trditev, ki naj bi kazale na to, da obstaja nevidna duša. Sodnik je nazadnje denar podelil dvema uglednima raziskovalnima organizacijama. Precej več kot pol stoletja kasneje tem raziskovalcem še vedno ni uspelo najti ‚kakršnega koli znanstvenega dokaza za to, da je v človeku duša, ki ob smrti zapusti telo‘.