Gabon – zatočišče za divje živali

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ GABONA

ALI si lahko zamislite tropsko obalo, kjer se pasejo afriški sloni, plavajo povodni konji, v morju pa se zbirajo kiti in delfini? Afriško primorje ima 100 kilometrov obale, na kateri so takšni prizori še vedno običajni.

Da bi to edinstveno priobalno območje lahko občudovali tudi v prihodnosti, bi ga bilo gotovo treba zaščititi. K sreči se je v to smer premaknilo 4. septembra 2002, ko je predsednik Gabona 10 odstotkov državnega ozemlja, skupaj z odseki nedotaknjene obale, razglasil za zaščitena področja.

Ta divja pokrajina, ki obsega kakih 30.000 kvadratnih kilometrov – kar je enako velikosti Belgije – ponuja zelo veliko. »Gabon ima potencial, da postane naravna meka in pritegne popotnike z vseh strani neba, ki si želijo pogledati še zadnja naravna čudesa na zemlji,« je dejal predsednik Omar Bongo Ondimba.

Zakaj so ti rezervati tako pomembni? Kakih 85 odstotkov Gabona je še zmeraj prekritih z gozdom in kar 20 odstotkov rastlinskih vrst ni najti nikjer drugje na svetu. Poleg tega dajejo ekvatorialni gozdovi zatočišče nižinskim gorilam, šimpanzom, afriškim gozdnim slonom in številnim drugim ogroženim vrstam. Pred kratkim ustanovljeni parki bodo Gabon spremenili v izjemnega varuha afriške biološke raznovrstnosti.

Loango – obala vseh obal

Narodni park Loango je verjetno eden najbolj znamenitih afriških destinacij, kjer je mogoče opazovati divje živali in rastline. Park zajema več kilometrov dolgo nedotaknjeno obalo, ki meji na sladkovodne lagune in gost ekvatorialni gozd. Toda Loangova obala je še posebej edinstvena zaradi živali, ki se sprehajajo po njenih peščinah – povodni konji, gozdni sloni, bivoli, leopardi in gorile.

Zakaj je obala tako zanimiva za te gozdne živali? Povodni konji in bivoli se lahko na Loangovih belih peščenih obalah prosto pasejo. Ob obali raste zelo plodna vrsta afriške palme, imenovana deleb. Njeni sadeži slone mamijo skoraj tako močno, kakor sladoled mami otroke. Toda najpomembnejše od vsega je to, da človeška noga le redko zaide sem – edine, ki na pesku puščajo stopinje, so živali.

Človek zelo malo posega v te osamljene kraje, zato so si ogrožene želve – orjaške usnjače – izbrale tukajšnje obale za izleganje jajc. Tudi neka vrsta ptičev čebélarjev rada tukaj vali jajca. Svoja gnezda v pesku izkopljejo samo nekaj metrov nad mejo najvišje plime. V poletnih mesecih se več kot tisoč kitov grbavcev zbere v Loangovih mirnih vodah, da bi se parili.

Med Loangovo obalo in ekvatorialnim gozdom ležita dve velikanski laguni, ki ponujata  idealen dom krokodilom in povodnim konjem. V teh lagunah, ki ju obkroža mangrov gozd, kar mrgoli rib. Afriški jezerci in ribji orli preletavajo laguni, da bi si našli hrano, nekaj vrst barvitega vodomca pa brska za ribami v plitvini. Sloni, ki ljubijo vodo, navdušeno plavajo čez laguni, da bi prišli do obale in se do sitega najedli svojega najljubšega sadja.

V ekvatorialnem gozdu se opice urno poganjajo z ene veje na drugo, medtem ko barviti metulji neslišno jadrajo nad sončnimi jasami. Netopirji iz družine letečih lisic podnevi spijo na svojih priljubljenih drevesih, ponoči pa se odpravijo na pomembno delo, vsenaokrog po gozdu namreč raznašajo semena. Na gozdnih obrobjih lesketajoči se ptiči medosesi srkajo nektar iz cvetočih dreves in grmov. Nič čudnega, da so Loango ustrezno opisali kot »kraj, kjer se lahko občuti vzdušje ekvatorialne Afrike«.

Lopé – eno od poslednjih prebivališč goril

Narodni park Lopé zajema obsežne predele neokrnjenih deževnih gozdov, zaplate savane in galerijski gozd v severnem delu parka. * To je odličen kraj za ljubitelje narave, ki bi radi opazovali gorile, šimpanze ali mandrile v njihovem naravnem okolju. Po 5000 kvadratnih kilometrih zaščitenega območja se potika med 3000 in 5000 goril.

Augustin, nekdanji upravitelj parka, se spominja edinstvenega srečanja z gorilami leta 2002. »Med hojo po gozdu sem srečal družino štirih goril,« obuja spomine. »Samec, velikanski srebrnohrbti, star kakih 35 let, se je postavil predme. Gotovo je tehtal vsaj trikrat toliko kot jaz. Glede na priporočila sem se nemudoma usedel, sklonil glavo in gledal v tla, kar je znak podrejenosti. Prišel je do mene, se usedel in položil roko na mojo ramo. Nato me je prijel za roko, mi razprl dlan in si jo začel ogledovati. Ko se je prepričal, da ne ogrožam njegove družine, je odhlačal nazaj v džunglo. Tistega nepozabnega dne sem odkril, kakšen čar je priti v stik z živalmi v njihovem naravnem okolju. Čeprav ljudje ubijajo gorile zaradi mesa ali pa zgrešenega mišljenja, da so nevarne, so to v resnici miroljubne živali, ki si zaslužijo našo zaščito.«

V Lopéju se mandrili – veliki pavijani – zbirajo v velikih skupinah, ki znajo šteti tudi več kot tisoč živali. Te skupine so ene največjih in vsekakor zelo glasnih skupin primatov na svetu. Neki obiskovalec iz Kameruna je povedal, kaj je doživel, ko je srečal eno od teh velikih skupin.

»Naš vodnik je odkril skupino mandrilov s pomočjo radijskih oddajnikov, ki so nameščeni na nekaterih primatih. Odpravili smo se pred skupino, na hitro postavili skrivališče in čakali na njen prihod. Dvajset minut smo poslušali gozdno glasbo, ki so jo izvajale ptice in žuželke. Ta spokojnost se je sunkovito končala, ko se je približala skupina mandrilov. Zvok lomečih se vej in glasni vzkliki so mi dajali vtis, da se približuje huda nevihta. Toda ko  sem zagledal [vodilne opice], sem dobil občutek, da gre bolj za prodirajočo vojsko. Veliki samci, ki so bili na čelu skupine, so urno hodili po gozdnih tleh, samice in mladiči pa so skakali z ene veje na drugo. Naenkrat se je eden od velikih samcev ustavil in sumničavo pogledoval naokoli. Mladi madril, ki se je poganjal po vejah, nas je opazil in to sporočil naprej. Celotna skupina je pospešila korak in postala še glasnejša, saj je kriče izražala svojo nejevoljo. Čez nekaj minut jih že ni bilo več. Po vodnikovih ocenah je mimo nas šlo kakih 400 mandrilov.«

Šimpanze, ki so prav tako glasni kakor mandrili, je še težje opaziti, saj se v nenehnem lovu za hrano bliskovito hitro pomikajo po gozdu. Po drugi strani pa obiskovalci stalno videvajo belonose zamorske mačke, ki včasih skačejo po savani, ki meji na gozd. Najbolj samotarski prebivalec Lopéja je verjetno vrsta zamorske mačke Cercopithecus solatus, ki živi samo tukaj in so jo odkrili šele pred približno 20 leti.

Velike barvite gozdne ptice – denimo sadjejedi in kljunorožci – opozarjajo na svojo navzočnost s kričečimi glasovi. Uradno velja, da v parku prebiva kakih 400 vrst ptic, kar je vsekakor meka za opazovalce teh živali.

Kraj, ugoden za biološko raznovrstnost

Loango in Lopé sta samo dva od trinajstih narodnih parkov v Gabonu. V drugih parkih so zaščiteni mangrovi gozdovi, edinstveno rastlinje in področja za ptice selivke. »Gabon je zaščitil najboljši ekosistem, kar ga je mogoče najti v celotni državi,« pojasnjuje Lee White iz Družbe za ohranitev divjih živali. »Ne šteje samo velikost, temveč tudi kakovost zaščitenih področij. Leta 2002 so tako rekoč čez noč ustanovili najboljši sistem narodnih parkov, saj zajema celotno biološko raznovrstnost v državi.«

Seveda bo treba premostiti še mnogo izzivov, kot je to odkrito priznal predsednik Bongo Ondimba. »Govorimo o nalogi svetovnih razsežnosti,« pravi, »ki bo brez dvoma terjala tako dolgoročne kot kratkoročne žrtve, da bi lahko dosegli svoj cilj – pustiti ta čudesa narave prihodnjim rodovom.«

[Podčrtna opomba]

[Zemljevidi na strani 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

AFRIKA

GABON

Trinajst narodnih parkov v Gabonu

Narodni park Lopé

Narodni park Loango

[Sliki na straneh 16, 17]

Kit grbavec in pogled na Loango iz zraka

[Vir slike]

Kit: Wildlife Conservation Society

[Sliki na straneh 16, 17]

Mandril (levo) in gorila (desno)

[Navedba vira slike na strani 15]

Robert J. Ross