Starodavni rokopisi – kako določajo njihovo starost?

LETA 1844 je biblijski učenjak Konstantin von Tischendorf obiskal samostan sv. Katarine ob vznožju gore Sinaj v Egiptu. Ko je brskal po tamkajšnjih knjižnicah, je naletel na nekaj pomembnih pergamentov. Tischendorf je študiral paleografijo *, zato jih je prepoznal kot liste iz Septuaginte, grškega prevoda Hebrejskih spisov oziroma »Stare zaveze«. »Doslej nisem videl še ničesar, za kar bi lahko dejali, da je starejše od teh sinajskih listov,« je napisal.

Pergamenti so bili del rokopisa, ki je kasneje postal znan kot Sinajski rokopis (Sinajski kodeks), izvirali pa naj bi iz 4. stoletja n. št. Ta kodeks je le eden od tisočev staroveških rokopisov Hebrejskih in Grških spisov, tako da je strokovnjakom na voljo resnično obsežno gradivo za preučevanje.

Razvoj grške paleografije

Benediktinski menih Bernard de Montfaucon (1665–1741) je položil temelj sistematičnega preučevanja grških rokopisov. Pozneje so še drugi strokovnjaki prispevali svoj delež. Tischendorf si je zadal velikansko nalogo, da sestavi seznam najstarejših grških biblijskih rokopisov, ki so shranjeni v evropskih knjižnicah. Poleg tega je večkrat odpotoval na Bližnji vzhod, preučil na stotine dokumentov in objavil svoje izsledke.

Paleografom so bili v 20. stoletju na voljo še nekateri dodatni pripomočki. Eden od teh je bil seznam, ki ga je sestavil Marcel Richard. Vseboval je kakih 900 katalogov z opisom 55.000 biblijskih in nebiblijskih grških rokopisov, ki so bili v lasti 820 knjižnic ali posameznikov. Ta množica informacij koristi prevajalcem, pomaga pa tudi paleografom, da lahko natančneje določijo starost rokopisov.

Kako rokopisom določajo starost

Zamislite si, da pospravljate podstrešje v stari hiši in najdete ročno napisano pismo brez datuma, ki je z leti porumenelo. Morda se sprašujete, kdaj je bilo napisano. Nato opazite drugo staro pismo. Po splošnem vtisu, pisavi, ločilih in drugih značilnostih je podobno prvemu pismu. Toda na vaše veselje je na slednjem  datum. Čeprav ne morete določiti, katerega leta je bilo napisano prvo pismo, imate morda sedaj koristno vodilo, da lahko ocenite, kdaj okvirno je nastalo.

Večina staroveških pisarjev na svoje prepise biblijskih rokopisov ni napisala datuma. Da bi strokovnjaki določili, kdaj približno so nastali ti prepisi, jih primerjajo z drugimi pisnimi deli (mednje spadajo tudi staroveški nebiblijski zapisi, za katere je znano, kdaj so nastali). Pri tem so pozorni na pisavo, ločila, okrajšave in drugo. Do sedaj so našli že več sto rokopisov s pripisanim datumom. Napisani so bili v grščini približno med letoma 510 n. št. in 1593 n. št.

Kaj pove stil pisave

Paleografi delijo staroveško grško pisavo v dve glavni skupini – v kapitalo, ki je elegantna in simetrična, ter v kurzivno pisavo, obliko tekočega pisanja, pri katerem so črke povezane, uporabljali pa so jo v neknjižnih delih. Grški pisarji so pisali tudi z različnimi tipi črk, ki jih lahko razdelimo v velike, uncialne (posebna oblika velikih črk), kurzivne in minuskulne. Uncialno pisavo, eno od oblik kapitale, so uporabljali od 4. stoletja pr. n. št. do 8. oziroma  9. stoletja n. št. Z minuskulno pisavo, manjšo obliko kapitale, so pisali od 8. oziroma 9. stoletja n. št. do sredine 15. stoletja, ko so v Evropi pri tiskanju pričeli uporabljati premične črke. Z minuskulnimi črkami so lahko pisali hitreje in bolj strnjeno, s čimer so prihranili čas in pergament.

Paleografi pri določanju starosti rokopisov uporabljajo različne metode, ki se jih lotijo po vrsti. Pravzavprav lahko rečemo, da si rokopis najprej na grobo ogledajo – da dobijo prvi splošen vtis – nato pa ga pregledajo podrobneje, tako da analizirajo posamezne črke. Do večjih sprememb v stilu pisanja je ponavadi prihajalo počasi, zato se lahko s sicer koristnim podrobnim pregledom rokopisa le približno določi, kdaj je bil napisan.

K sreči so na voljo še druge metode, s katerimi se da še bolj približati datumu, ko je rokopis nastal. Z njimi lahko med drugim prepoznamo določene pisne navade in ugotovimo, kdaj so jih pisarji uvedli. Denimo v grških besedilih, ki so bila napisana po letu 900 n. št., so pisarji pričeli vse bolj uporabljati ligature (dve ali več spojenih črk). Poleg tega so pričeli pisati nekatere grške črke pod osnovno linijo besedila in za lažjo izgovarjavo vstavljati tako imenovana dihalna znamenja.

Posameznik običajno vse življenje piše enako, zato se lahko v večini primerov starost besedila določi na 50 let natančno. Poleg tega so pisarji včasih kot vzorce uporabili zgodnejše rokopise, tako da je bil prepis videti starejši, kot je bil v resnici. Kljub mnogim takšnim težavam pa so strokovnjaki že določili datum nastanka številnim pomembnim biblijskim rokopisom.

Pomembni grški biblijski rokopisi za določanje starosti

Aleksandrijski rokopis (Aleksandrijski kodeks), ki je sedaj shranjen v Britanski knjižnici, je bil prvi od pomembnih biblijskih rokopisov, ki so bili na voljo raziskovalcem. Vsebuje  večino biblijskih knjig, napisan pa je v grški uncialni pisavi na velen (tanek pergamentni papir). Glavni razlog, zaradi katerega so izvoru tega kodeksa pripisali začetek 5. stoletja n. št., so spremembe v uncialni pisavi, ki so se pojavile med 5. in 6. stoletjem, kot je opaziti v dokumentu, za katerega se ve, kdaj je bil napisan, in je znan po imenu Dunajski Dioskurid. *

Drugi pomemben rokopis, ki je na voljo strokovnjakom, je Sinajski rokopis (Sinajski kodeks), ki ga je Tischendorf dobil v samostanu sv. Katarine. Napisan je v grški uncialni pisavi na pergament, v njem pa so vsi Krščanski grški spisi in tudi del Hebrejskih spisov iz grške Septuaginte. V Leipzigu v Nemčiji je shranjenih 43 listov tega kodeksa, 347 jih ima Britanska knjižnica v Londonu, ostanki treh listov pa so v Sankt Peterburgu v Rusiji. Rokopis izvira iz konca 4. stoletja n. št. To potrjujejo obrobne opombe v evangelijih, ki jih je v 4. stoletju vpeljal zgodovinar Evzebij iz Cezareje. *

Tretje pomembno delo je Vatikanski rokopis št. 1209 (Vatikanski kodeks), ki je sprva vseboval celotno Biblijo v grščini. Ta kodeks se je v katalogu Vatikanske knjižnice prvič pojavil leta 1475. Napisan je v grški uncialni pisavi na 759 listih tankega pergamenta oziroma velena. V kodeksu je večina biblijskih knjig, razen večjega dela Prve Mojzesove knjige, dela Psalmov in nekaterih odlomkov iz Krščanskih grških spisov. Strokovnjaki so sklenili, da rokopis sodi v začetek 4. stoletja n. št. Kaj jih je k temu navedlo? Pisava je podobna kot v Sinajskem rokopisu, ki prav tako izvira iz 4. stoletja. Za Vatikanski pa na splošno velja mnenje, da je malo starejši. V njem med drugim denimo ni navzkrižnih navedenk, kakršne so v Evzebijevih kanonih.

Zaklad iz kupa smeti

Knjižnica Johna Rylandsa v Manchestru v Angliji je leta 1920 dobila večje število papirusov, ki so jih malo pred tem našli v staroegipčanskem kupu smeti. Ko so pregledovali posamezne primerke, med katerimi so bila pisma, potrdila in dokumenti o popisu prebivalstva, je strokovnjak Colin Roberts opazil kos papirusa, popisan z besedilom, ki ga je prepoznal – bilo je nekaj vrstic iz 18. poglavja Janezovega evangelija. To je bilo najzgodnejše do tedaj znano krščansko grško besedilo.

Fragment so kasneje poimenovali Papyrus Johna Rylandsa 457 in mu dali mednarodno oznako P⁵². Napisan je v grški uncialni pisavi in izvira iz začetka 2. stoletja – le nekaj desetletij zatem, ko je Janez napisal svoj evangelij! Pomenljivo je, da je besedilo skoraj povsem enako kot v mnogo mlajših rokopisih.

Starodavna, toda točna!

Britanski tekstni kritik sir Frederick Kenyon je v svoji knjigi The Bible and Archæology glede Krščanskih grških spisov napisal: »Lahko torej rečemo, da sta pristnost in splošna neokrnjenost novozaveznih knjig že dognani.« Podobno je strokovnjak William H. Green glede pristnosti Hebrejskih spisov dejal: »Nič ni narobe, če rečemo, da se nobeno drugo staroveško delo ni iz roda v rod prenašalo s tolikšno točnostjo.«

Ta opažanja nam prikličejo v spomin besede apostola Petra: »Vse človeštvo je kakor trava in vsa njegova slava je kakor travni cvet. Trava uveni in cvet odpade, Jehovova beseda pa ostane za večno.« (1. Petrovo 1:24, 25)

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

Če paleografi skrbno pregledajo datirane rokopise, lahko ugotovijo, kdaj so nastala dela, ki nimajo pripisanega datuma

[Okvir na strani 20]

Določanje starosti Mrtvomorskega zvitka Izaijeve knjige

Prvi Mrtvomorski zvitek Izaijeve biblijske knjige so odkrili leta 1947, napisan pa je bil na usnje s predmasoretsko hebrejsko pisavo. Izviral naj bi iz konca 2. stoletja pr. n. št. Kako so strokovnjaki to ugotovili? Pisavo so primerjali z drugimi hebrejskimi besedili in zapisi ter paleografsko določili, da je zvitek nastal med letoma 125 pr. n. št. in 100 pr. n. št. Njegovo starost so dodatno preverili tudi tako, da so uporabili metodo C14.

Presenetljivo je, da primerjava med Mrtvomorskimi zvitki in masoretskim besedilom, ki so ga več stoletij zatem napisali pisarji, znani kot masoreti, ne pokaže, da bi se biblijski nauki kaj spremenili. * Večina razlik je zgolj črkovnih in slovničnih. Vredno je omeniti tudi, da se tetragram (štirje hebrejski soglasniki, ki sestavljajo Božje ime Jehova) v Izaijevem zvitku dosledno pojavlja.

[Podčrtna opomba]

[Shema/slike na straneh 20, 21]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Grška pisava

Velike črke (uncialne)

Od 4. stoletja pr. n. št. do 8. oziroma 9. stoletja n. št.

Minuskule

Od 8. oziroma 9. stoletja n. št. do 15. stoletja n. št.

Pomembni rokopisi

400

200

Mrtvomorski zvitek

konec 2. stoletja pr. n. št.

pr. n. št.

n. št.

100

Papyrus Johna Rylandsa 457

125 n. št.

300

Vatikanski rokopis št. 1209

začetek 4. stoletja

Sinajski rokopis

4. stoletje

400

Aleksandrijski rokopis

začetek 5. stoletja

500

700

800

[Sliki na strani 19]

Zgoraj: Konstantin von Tischendorf

desno: Bernard de Montfaucon

[Vir slike]

© Réunion des Musées Nationaux/ Art Resource, NY

[Navedba vira slike na strani 20]

Mrtvomorski zvitek: Shrine of the Book, Israel Museum, Jerusalem

[Navedba vira slike na strani 21]

Tipografski faksimile Vatikanskega rokopisa št. 1209: From the book Bibliorum Sacrorum Graecus Codex Vaticanus, 1868; reprodukcija Sinajskega rokopisa: 1. Timoteju 3:16 na Sinajskem kodeksu v 4. stoletju n. št.; Aleksandrijski rokopis: From The Codex Alexandrinus in Reduced Photographic Facsimile, 1909, by permission of the British Library