»DIKA mladeničem je njih moč,« piše v Pregovorih 20:29. Če si bolan ali če imaš kako telesno okvaro, se ti morda zdi, da se kaj takega zate nikoli ne bi moglo reči. Vendar ni tako. Dejansko mnogo mladih, ki ima telesno okvaro ali kronično bolezen, premaguje najtežje ovire. Prebudite se! je intervjuval štiri mlade s takimi okoliščinami.

Hiroki živi na Japonskem in ima od rojstva cerebralno paralizo. »Vratne mišice mi ne morejo držati glave pokonci, roke pa delajo ravno obratno od tega, kar bi želel,« pravi. »Popolnoma sem odvisen od pomoči drugih.«

Natalie in njen brat James živita v Južnoafriški republiki in imata prirojeno, redko obliko pritlikavosti. Natalie ima tudi skoliozo, nepravilno oblikovano hrbtenico. »Imela sem štiri operacije na hrbtenici,« je povedala, »in zaradi njene ukrivljenosti so tudi moja pljuča slabotna.«

Timothyju iz Velike Britanije so pri 17-ih diagnosticirali sindrom kronične utrujenosti. »V manj kot dveh mesecih,« pravi, »sta mi toliko opešala zdravje in moč, da nisem mogel več stati na nogah.«

Danielle iz Avstralije je bila stara 19 let, ko so ji odkrili sladkorno bolezen. »Diabetes ni viden,« je rekla, »zato se nekateri ljudje ne zavedajo, za kako resno bolezen gre. Pravzaprav me lahko ubije.«

Če imaš tudi ti kakšno bolezen ali telesno okvaro, te bodo komentarji Hirokija, Natalie, Timothyja in Danielle gotovo spodbudili. Če  pa nimaš težav z zdravjem oziroma invalidnostjo, ti lahko njihovi odgovori pomagajo, da si bolj razumevajoč do tistih, ki imajo take probleme.

Prebudite se!: Kaj ti je največji izziv?

Natalie: Zame je največji izziv to, kako se ljudje odzovejo, ko me vidijo. Nikoli nisem sproščena. Občutek imam, kot da me stalno gledajo.

Danielle: Pri sladkorni se najbolj ubadaš s tem, kaj boš jedel, koliko boš pojedel in katero hrano moraš omejiti. Če moja prehrana ni uravnovešena, lahko padem v hipoglikemijo, zaradi nje pa v komo.

Hiroki: Imam posebej prilagojen invalidski voziček in okoli 15 ur na dan presedim v enem položaju. Tudi spim ne dobro, saj me zbudi že najmanjši šum.

Timothy: Na začetku mi je bil največji izziv sprejeti dejstvo, da sem bolan. Sramoval sem se svoje bolezni.

Prebudite se!: Kaj ti še povzroča preglavice?

Danielle: Zaradi diabetesa sem zelo utrujena. Potrebujem več spanja kot moji vrstniki. Poleg tega je diabetes kronična bolezen, za katero ni zdravila.

Natalie: Seveda, moja majhnost. Izziv so mi že povsem normalne reči, denimo, kako priti do artiklov, ki so na polici v trgovini. Ko kupujem sama, se zelo namučim.

Timothy: Spoprijeti sem se moral z bolečino, ki me neprestano spremlja, na vsake toliko pa zapadem še v depresijo. Preden sem zbolel, sem bil zelo aktiven. Bil sem zaposlen in imel sem vozniški izpit. Ukvarjal sem se z raznimi športi, recimo z nogometom in s skvošem. Zdaj pa sem priklenjen na invalidski voziček.

Hiroki: Težko govorim. To mi jemlje pogum in me zadržuje, da ne začnem pogovorov. Včasih moja roka nenadzorovano zamahne, tako da koga po nesreči udarim. Ko se to zgodi, zaradi težav z govorom niti ne morem reči »Oprostite«.

Prebudite se!: Kaj ti pomaga vztrajati?

Danielle: Skušam se osredotočiti na dobro v svojem življenju. Obkroža me čudovita družina, imam ljubeče prijatelje v občini in, kar je največ vredno, Boga Jehova, ki me podpira. Prizadevam si tudi pridobivati čim več svežih informacij o tem, kako živeti s sladkorno boleznijo. Odgovorna sem za svoje zdravje, zato skrbim zase, kolikor le lahko.

Natalie: Molitev mi je vir moči. Ne skušam rešiti vseh svojih težav naenkrat. Negativno razmišljanje preženem tako, da se s čim zaposlim. Imam pa tudi čudovita starša, katerima se lahko zaupam.

Timothy: Ne mine dan, da ne bi vsaj nekaj svojega časa posvetil duhovnim rečem, tudi če je to samo malo. Vsak dan na primer začnem s pregledovanjem dnevnega stavka. Osebno preučevanje Biblije in molitev mi zelo veliko pomenita, še posebej kadar sem na tleh.

Hiroki: Trudim se, da me ne bi skrbele reči, na katere ne morem vplivati, saj je to izguba časa. Naredim pa vse, kar lahko, da se duhovno izgrajujem. Bolezen mi ni za izgovor, da ne bi preučeval Biblije. Kadar ne morem spati, na to gledam kot na priložnost, da lahko molim. (Glej Rimljanom 12:12.)

 Prebudite se!: Kako te spodbujajo drugi?

Hiroki: Starešine me vedno pohvalijo za tisto malo, kar lahko storim. Bratje in sestre iz občine me vzamejo s seboj na svoje ponovne obiske in biblijske pouke. (Glej Rimljanom 12:10.)

Danielle: Mislim, da me od vsega najbolj gane, ko me bratje in sestre v občini iskreno pohvalijo. Takrat imam občutek, da me cenijo, in to me spodbuja, da nadaljujem.

Timothy: Neka starejša sestra se vedno še posebej potrudi, da se na shodih pogovarja z menoj. Tudi starešine in njihove žene me spodbujajo in mi praktično svetujejo. Eden od starešin, ki je star 84 let, mi pomaga, da si postavljam dosegljive cilje. Neki strežni služabnik me je povabil na oznanjevanje in poskrbel, da sva obdelovala področje, ki je bilo brez klancev, tako da so bile hiše dostopne tudi z mojim invalidskim vozičkom. (Glej Psalm 55:22.)

Natalie: Takoj ko stopim v kraljestveno dvorano, me moji duhovni bratje in sestre prisrčno pozdravijo. Starejši mi vedno rečejo kaj spodbudnega, čeprav tudi njim ni lahko. (Glej 2. Korinčanom 4:16, 17.)

Prebudite se!: Kaj ti pomaga ohranjati pozitivnega duha?

Hiroki: Sem Jehovova priča in se družim s soverniki, torej z ljudmi, ki imajo svetlo upanje. To, da se zavedam, da pripadam Božji organizaciji, mi pomaga ostati pozitiven. (Glej 2. letopisov 15:7.)

Danielle: Razmišljam o tem, kakšno prednost imam, da razumem Božji namen. Mnogi ljudje so zdravi, pa niso tako zadovoljni z življenjem, kot sem jaz s svojim. (Glej Pregovori 15:15.)

Natalie: Zdi se mi pomembno, da me obkrožajo pozitivni ljudje. Spodbudno je tudi brati o izkušnjah drugih, ki služijo Jehovu kljub preizkušnjam. In vedno ko grem v kraljestveno dvorano, vem, da se bom tam ojačala in da se bom še bolj zavedala, kolikšna prednost je biti Jehovova priča. (Glej Hebrejcem 10:24, 25.)

Timothy: Glede na Prvo pismo Korinčanom 10:13 Jehova ne bo dovolil, da bi prestajali kaj, česar ne bi mogli prenesti. Takole razmišljam: Če mi moj Stvarik zaupa, da se lahko spoprimem s to preizkušnjo, kdo sem potem jaz, da bi temu oporekal?