Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kdo naj bi določil, katera religija je prava

Kdo naj bi določil, katera religija je prava

Kdo naj bi določil, katera religija je prava

JEZUS je jasno povedal, da Bog ne sprejema nekaterih oblik čaščenja. Govoril je o »lažnih prerokih« ter jih primerjal z drevesom, ki daje ničvreden sad in ki ga »posekajo in vržejo v ogenj«. Rekel je tudi: »V nebeško kraljestvo ne bo prišel vsak, ki mi govori ‚Gospod, Gospod‘.« (Matej 7:15–22)

Jezus je glede nekaterih, ki so trdili, da so njegovi sledilci, rekel: »Odkrito [jim bom] povedal: Nikoli vas nisem poznal! Poberite se od mene vi, ki ravnate nezakonito.« (Matej 7:23) Poleg tega je Jezus takrat, ko je govoril verskim voditeljem svojih dni, zanje izrekel naslednje besede: »Zaman me častijo, saj so njihovi nauki le človeške zapovedi.« (Marko 7:6, 7)

Jasno je, da Bog oziroma njegov Sin ne odobravata vseh oblik čaščenja. Zato ni vsako čaščenje pravo čaščenje. Ali to pomeni, da samo ena religija uči resnico? Ali Bog sprejema nekaj religij, druge pa zavrača? Ali pa po drugi strani morda sprejema oziroma zavrača čaščenje posameznikov, ki pripadajo številnim religijam, ne glede na to, kaj te učijo?

Apostol Pavel je po Božjem navdihnjenju zapisal: »Zdaj pa vas, bratje, po imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa opominjam: v govorjenju bodite vsi soglasni in med vami naj ne bo razprtij, temveč bodite ustrezno zedinjeni v istem umu in mišljenju.« (1. Korinčanom 1:10) Biblija tudi prigovarja kristjanom, naj bodo »istega uma« in naj imajo »isto ljubezen«, da so »enodušni in enih misli«. (Filipljanom 2:2)

Tam, kjer obstaja takšna enotnost, v bistvu obstaja ena religija. Temu ustrezno v Bibliji piše, da je »en Gospod, ena vera, en krst«. (Efežanom 4:4, 5)

Kaj pravi Biblija

V Bibliji jasno vidimo, da ima prej omenjeni sklep trden svetopisemski temelj. Z raziskovanjem Biblije boste ugotovili, da je Bog po eni obliki čaščenja sporočal svojemu ljudstvu, kaj pričakuje od njih. Zgodaj v človeški zgodovini je kot svoje predstavnike uporabljal očake oziroma družinske poglavarje. Pomembnejši med njimi so bili Noe, Abram (Abraham), Izak in Jakob. (1. Mojzesova 8:18–20; 12:1–3; 26:1–4; 28:10–15)

Jakobovi potomci so v Egiptu postali sužnji. Medtem ko so bili tam, so jih kruto zatirali, vendar so kljub temu postali večmilijonski narod. Bog jih je rešil iz ujetništva tako, da jih je čudežno popeljal skozi Rdeče morje. Nato jih je sprejel za svoj narod in jim priskrbel zakone po posredniku Mojzesu. Postali so staroveški izraelski narod, Božji narod. (2. Mojzesova 14:21–28; 19:1–6; 20:1–17)

Omeniti je treba, da Bog ni odobraval čaščenja narodov, ki so živeli okoli Izraelcev. Pravzaprav je kaznoval svoje ljudstvo, kadar je sprejelo takšne oblike čaščenja in ni upoštevalo njegovih zakonov. (3. Mojzesova 18:21–30; 5. Mojzesova 18:9–12)

Kaj pa posamezniki iz drugih ljudstev, ki so hoteli častiti pravega Boga? Najprej so morali opustiti svoje krivo čaščenje, nato pa se pridružiti Izraelcem pri čaščenju Boga Jehova. Mnogi od njih so si pridobili Božje odobravanje in so postali njegovi zvestovdani služabniki. Med njimi so bile ženske, kot denimo Kanaanka Rahaba in Moabka Ruta; moški, kot sta bila Hetejec Urija in Etiopijec Ebedmelek; in skupine ljudi, kot so bili Gibeonci. Izraelski kralj Salomon je izrekel iskreno molitev za vse, ki so se, kakor prej omenjeni, pridružili Božjemu ljudstvu pri pravem čaščenju. * (2. letopisov 6:32, 33)

Ko je Jezus prišel na zemljo

Za tem, ko je bil Jezus poslan na zemljo, so temelj prave oblike čaščenja postali njegovi nauki, in Božji namen je na veličasten način postal jasen. Sčasoma so pravi častilci dobili naziv »kristjani«. (Apostolska dela 11:26) Zato so morali Judje, ki so hoteli, da bi jih Bog odobraval, opustiti svoj stari način čaščenja in sprejeti tistega, ki ga je uvedel Jezus. Prav tako Boga niso mogli častiti ločeno od drugih. Kot je razvidno iz Božje Besede, so bili pravi častilci združeni v »eni veri«. (Efežanom 4:4, 5)

Danes se nekaterim zamisel, da Bog komunicira s človeštvom samo po eni religiji, morda zdi skrajnostna in težko sprejemljiva. Vendar nas do takšnega sklepa pripelje Biblija. V preteklosti so to dejstvo dojeli mnogi posamezniki, ki so častili Boga po svoje. Pridružili so se pravim Jehovovim častilcem, vsak začetni dvom pa se je umaknil številnim blagoslovom in veselju. V Bibliji denimo piše, da je neki Etiopijec sprejel krščanstvo in se krstil, nato »pa je veselo nadaljeval svojo pot«. (Apostolska dela 8:39)

Danes vsakdo, ki sprejme pravo vero in živi po njej, okuša podobne blagoslove. Toda kako lahko človek med tolikimi religijami prepozna tisto, ki je prava?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Kaj se bo zgodilo z religijo, ki daje ničvreden sad?