Z barko po rečnem labirintu Kerale

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ INDIJE

ZAMISLITE si, da v čudovito opremljeni bivalni barki križarite po deltah 44 rek. To lahko doživite v 900 kilometrih pajčevine rečnih kanalov države Kerale, ki leži na jugozahodu Indije. Plovba je prav prijetna in se vam za vedno vtisne v spomin – res, kakor da vas je narava mehko sprejela v svoje naročje. Medtem ko vaša barka lagodno pluje, si ne morete kaj, da ne bi občudovali lagun, ki jih obdajajo kokosove palme, bujnih zelenih riževih polj ter naravnih jezer in umetnih kanalov. Da, verjetno je prav zaradi teh voda revija National Geographic Traveler uvrstila Keralo »med 50 najboljših ‚turističnih točk, ki jih preprosto morate videti‘«.

Vendar ne spreglejte ljudi, ki živijo na obrežju mnogih kanalov. Še se spomnijo časa, ko v njihovi soseščini ni bilo ne turistov ne hotelov s petimi zvezdicami. Toda življenje se jim od takrat ni kaj dosti spremenilo. Resda so nekateri zdaj zaposleni v novonastalih hotelih ali drugih ustanovah, ki so povezane s turizmom, a na splošno sta njihova kultura in dnevni utrip ostala enaka. Obdelujejo riževa polja in skrbijo za nasade kokosovih palm. Ribe so vsak dan na njihovih krožnikih, obenem pa sta jim ribolov in prodaja rib tudi dodaten vir dohodka.

Ribarjenje

Tukaj ne poznajo življenja brez ribolova in nikjer drugje na svetu ne boste videli žensk, ki z golimi rokami lovijo cejlonske ostrižnike oziroma karimeen. Ti so posebnost tega področja ter poslastica za Indijce in tujce. Ženske brodijo po vodi in iščejo ribe, za njimi pa se na gladini zibljejo posode. Ko ribe vidijo, da se jim približuje nevarnost, se potopijo na dno in z glavo zarijejo v blato. Ženske se ne pustijo pretentati. Po blatu previdno tipajo z nogami in tako najdejo ribo. Nato hitro sežejo v vodo in z golimi rokami zgrabijo nič hudega sluteči plen, potem pa nemirno žival spustijo v posodo na gladini. Ko jih ujamejo dovolj, pribredejo nazaj do obrežja, kjer že čakajo željni kupci. Večje in dražje ribe gredo v hotele s petimi zvezdicami na krožnike bogatih ljudi, manjše pa so okusen obrok tistim, ki nimajo veliko sredstev.

Kitajske ribiške mreže

Nič nenavadnega ni na obalah vodá v notranjosti Kerale videti lične kitajske ribiške mreže. Te so tudi glavna turistična zanimivost.

Mreže so pred letom 1400 n. št.v Cochin (sedaj Koči) menda prinesli trgovci s Kublajkanovega dvora. To ročno ribiško opremo so sprva uporabljali Kitajci, kasneje pa tudi portugalski naseljenci. Danes so vir dohodka mnogim indijskim ribičem, neštetim prebivalcem pa priskrbijo hrano, prav kakor je bilo pred več kot 600 leti. Presenetljivo je, da se lahko z ulovom ene mreže nahrani cela vas. Mnogi turisti se vrnejo domov z romantično  fotografijo obrisov sušečih se mrež v zahajajočem soncu in jo shranijo na prav posebno mesto v foto albumu z dopusta.

Turistov pa v to okolje ne privabljajo le podobe kitajskih mrež. Vsako leto si tisoči želijo ogledati pestro ponudbo dogodkov na vodni gladini, kot je denimo tradicionalno tekmovanje kačjih čolnov.

Veslaška tekmovanja

Kačji čolni so zelo dolgi in ozki kanuji. Krma (oziroma zadnji del čolna) ima obliko kobrine kapucaste razširitve gornjega dela telesa in odtod ime kačji čoln. Nekdaj so se v njih vozili kralji s teh področij, ko so po pobiranju pridelkov šli na bojne pohode. Kasneje, ko teh bojev končno ni bilo več, tudi ni bilo tolikšne potrebe po kačjih čolnih. Ta veličastna plovila so rezala gladino le še med tempeljskimi prazniki. Vsa okrašena in s posadko na krovu so plula ob spremstvu mogočne fanfare ter predstavljala kulturo svojega kraja. Med praznovanjem so s temi čolni tekmovali v čast navzočih dostojanstvenikov. Ta tradicija, ki se je začela pred približno tisoč leti, je še vedno živa.

Običajno tekmuje kar po 20 čolnov, na vsakem pa je posadka, ki šteje od 100 do 150 mož. Več kot 100 jih sedi na obeh straneh čolna in drži v rokah kratka vesla. Štirje krmarji z daljšimi vesli stojijo na krmi in usmerjajo čoln. Dva stojita na sredini čolna in z lesenima palicama udarjata po doneči plošči, da dajeta ritem veslačem. Spodbuja pa jih še najmanj šest mož, ki so skupaj z njimi v čolnu. Ti možje ploskajo, žvižgajo, vpijejo in pojejo pesmi svoje posadke, da jo spodbujajo,  naj se ne obotavlja. Mladeniči so ves čas složni in se ravnajo natančno po ritmičnih udarcih, v finišu pa veslajo vsak po svoje in s skrajnimi močmi vse do cilja.

Leta 1952 je prvi indijski premier Džavaharlal Nehru obiskal Alleppey, najpomembnejše mesto na tem območju. Ogledal si je tekmo čolnov in ta je nanj naredila velik vtis. Pravzaprav ga je tako zelo ganila, da je prekršil varnostna pravila in skočil na zmagovalni čoln ter ploskal in pel z veslači. Po vrnitvi v New Delhi jim je poslal srebrno maketo kačjega čolna s svojim podpisom in posvetilom: »Zmagovalcem veslaškega tekmovanja, ki je edinstvena značilnost družbenega življenja.« Ta srebrni čolnič dobijo v roke zmagovalci vsakoletnega tekmovanja za Nehrujevo trofejo. Tovrstne dogodke si leto za letom ogleda približno sto tisoč ljudi. Keralske vode, ki so na splošno mirne, takrat resnično oživijo.

Luksuzni hoteli na vodi

Kačji čolni pa niso edina plovila, ki semkaj privabljajo turiste. Vse bolj priljubljene so riževe barke – zastarela plovila, ki so preurejena v luksuzne bivalne barke.

Marsikatera riževa barka, ki jo uporabljajo v turizmu, je nova, toda še vedno se najde kaka taka, ki je stara že več kot sto let, pa so jo prenovili v turistične namene. Na začetku so jim rekli kituvalam, kar pomeni »barka z vozli«. Celotno barko so izdelali tako, da so deske indijskega kruhovca med seboj povezali s kokosovo vrvjo. Pri tem so delali vozliče, zabili pa niso niti enega samega samcatega žeblja. S temi barkami so od vasi do vasi prevažali riž in drugo blago ter dostavljali začimbe v oddaljene kraje. Ko so začeli uporabljati sodobna prevozna sredstva, pa so skoraj utonile v pozabo. Nato si je neki iznajdljiv podjetnik domislil, da bi jih preuredil v turistične bivalne barke. Obnovljene imajo verande, luksuzne spalnice s kopalnicami ter čudovito opremljene dnevne sobe, tako da bi jim lahko rekli kar hoteli na vodi. Posadka poskrbi za to, da vas odpelje, kamor koli želite, in da vam skuha, kar koli želite.

Ko se zvečeri, se barke usidrajo ob obali, za več miru in zasebnosti vas posadka popelje proti sredini jezera. Tam se lahko naužijete tišine, če seveda odmislite ribe, ki se včasih poženejo iz vode.

 Pa vendar tu življenje ni vedno tako ležerno. Tukajšnji »ribiči ljudi« so čuječi in goreči.

»Ribiči ljudi« v Kerali

Izraz »ribiči ljudi« izhaja iz Jezusovih besed, namenjenih ribičem, ki so postali njegovi učenci. Rekel je, naj gredo za njim, da bodo postali »ribiči ljudi«. Jezus je tu mislil na delo, ki ga bodo opravljali, namreč da bodo pomagali ljudem postati njegovi učenci. (Matej 4:18, 19; 28:19, 20) Jehovove priče izpolnjujejo to zapoved po vsem svetu, tudi v Kerali.

V Kerali je 132 občin Jehovovih prič, od teh jih je 13 na področju rečnih delt. Mnogi iz teh občin so tudi po poklicu ribiči. Eden od njih je med ribolovom spregovoril o Božjem kraljestvu drugemu ribiču, s katerim je lovil. Kmalu je ta mož videl razliko med nauki svoje cerkve in Biblijo. Zanimati so se začeli tudi njegova žena in štirje otroci. Z njimi se je pričel biblijski pouk. Hitro so napredovali in štirje od šestih so že krščeni, dva otroka pa pogumno stopata proti temu cilju.

Nekateri iz ene od občin so se s čolnom odpravili na majhen otok, da bi pričevali otočanom. Domačini so otok poimenovali kadamakudi, kar pomeni »ujet, če vstopiš«, saj otok nima redne prometne povezave s kopnim. Priče so tam spoznali Johnyja in njegovo ženo Rani. Od rojstva sta bila katoličana, vendar sta se pridružila meditacijski skupini in ji podarila ves denar, kar sta ga lahko. Johny se je zelo zanimal za svetopisemsko resnico in z njim se je pričela preučevati Biblija. O svoji novi veri se je začel pogovarjati z drugimi. Biblijska resnica mu je pomagala, da je nehal kaditi in se opijati!

Njegova posvetna zaposlitev ni bila v skladu s Svetim pismom, zato se ji je odpovedal. Najprej je to družino nekoliko udarilo po žepu, kmalu pa je Johny začel loviti in prodajati rakovice. Tako je lahko skrbel za svoje domače. Krstil se je septembra 2006, njegova žena in otroka pa leto dni kasneje. Spoznanje o tem, da bodo lahko večno živeli v raju, ki bo po vsej zemlji, je popolnoma spremenilo njihov pogled na življenje. (Psalm 97:1; 1. Janezovo 2:17)

Obisk keralskega podeželja je res čudovito doživetje. Pa ne le zato, ker so tam kitajske ribiške mreže, kačji čolni in bivalne barke, temveč tudi zaradi »ribičev ljudi«, tamkajšnjih zvestih Jehovovih prič.

[Zemljevid na straneh 22, 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

INDIJA

KERALA

[Slika na strani 23]

Ribarjenje je neločljivo povezano z življenjem v Kerali

[Vir slike]

Fotografija zgoraj: Salim Pushpanath

[Slika na strani 23]

Ženske lovijo ribe z golimi rokami

[Slika na strani 24]

Tekmovanje kačjih čolnov

[Slika na strani 24]

»Kituvalam«

[Slika na straneh 24, 25]

Bivalna barka

[Slika na straneh 24, 25]

Johny z ženo Rani

[Navedba vira slike na strani 24]

Salim Pushpanath