Azijski nomadi, ki so ustvarili imperij

Rusijo sta zajela strah in zmeda. Trume konjenikov z vzhoda so kot kobilice preplavile stepe ter pobijale, plenile in uničile vsako vojsko, ki se jim je zoperstavila. Edini del Rusije, ki je ušel uničenju, je bila kneževina Novgorod. Neki zaprepadeni očividec je napisal, da je šlo za invazijo »nepoznanih plemen«, ki so govorila nenavaden jezik.

TI ZAVOJEVALCI so bili Mongoli, ljudstvo iz travnatih planjav srednje in severovzhodne Azije, kjer leži današnja Mongolija. Njihova bliskovita osvajanja so se začela v zgodnjem 13. stoletju n. št. in so spremenila tok zgodovine Azije in polovice Evrope. V samo 25 letih so si podjarmili več ozemlja, kakor so ga Rimljani osvojili v štirih stoletjih. Na vrhuncu svoje moči so vladali od Koreje do Madžarske in od Sibirije do Indije, kar je bil največji strnjen kopenski imperij, o katerem poroča zgodovina!

Zapisi o sorazmerno kratkotrajnem mongolskem imperiju ne osvetljujejo le preteklosti Azije in Evrope, temveč potrjujejo tudi številne biblijske resnice o naravi človeka in njegovi nadvladi nad soljudmi. Med te resnice spada naslednje: Človeška slava je prazna in minljiva. (Psalm 62:9; 144:4) »Človek vlada ljudem v njih nesrečo.« (Propovednik 8:9) In kot je v Bibliji v simboličnem jeziku napisano, se mogočna politična kraljestva vedejo kakor zveri, saj skušajo nasilno prevladati nad drugimi narodi. *

Kdo so bili Mongoli?

Mongoli so bili plemenski nomadi in spretni jezdeci, ki so se preživljali z živinorejo, lovom in s trgovanjem. V nasprotju z večino narodov, pri katerih je bil le majhen odstotek ljudi izurjen in opremljen za vojskovanje, je bil pri njih tako rekoč vsak moški s konjem in z lokom zdržljiv in krut bojevnik. Poleg tega je bilo vsako pleme neomajno zvesto svojemu poglavarju, imenovanemu kan.

Po 20 letih bojev je kan Temudžin (okoli 1162–1227) združil kakih 27 mongolskih plemen in postal njihov vladar. Pri kasnejših bojih so se jim pridružili tudi muslimani turškega porekla, ki so se imenovali Tatari. Pravzaprav so preplašeni Evropejci te mongolske zavojevalce, ki so jezdili proti zahodu, poimenovali Tartari. * Leta 1206, ko je bil Temudžin star nekaj čez 40 let, so mu Mongoli dali naziv Džingiskan, kar morda pomeni »močan vladar« ali »vladar sveta«. Poznan je bil tudi kot veliki kan.

 Džingiskan je poveljeval hordam lokostrelskih jezdecev, ki so napadali bliskovito in divje, pogosto na več različnih frontah po prostranem ozemlju. Vojaško gledano »ga lahko primerjamo z Aleksandrom Velikim ali Napoleonom I.«, piše v Encarta Encyclopedii. Perzijski zgodovinar Juzjani, sodobnik Džingiskana, ga je opisal kot »energičnega, razsodnega, nadarjenega in bistrega« človeka. Označil pa ga je tudi za »klavca«.

Zunaj meja Mongolije

Severno Kitajsko so zavzeli Mandžuri, ki so svojo dinastijo poimenovali Jin (zlat). Da bi Mongoli prišli do ozemlja Mandžurjev, so prečkali nevarno puščavo Gobi, kar pa za te nomade ni bila nobena posebna ovira, saj so lahko v skrajnih razmerah živeli ob mleku in konjski krvi. Džingiskan je sicer razširil svojo oblast nad Kitajsko in Mandžurijo, vendar so se boji zavlekli in trajali približno 20 let. Med Kitajci je izbral učenjake, rokodelce in trgovce, pa tudi inženirje, ki so znali izdelovati oblegovalne naprave, katapulte in smodnikove bombe.

Zatem ko je Džingiskan prevzel nadzor nad trgovskimi potmi, po katerih je proti zahodnim deželam potekala svilna pot, je želel vzpostaviti poslovne stike s sosedom, turškim sultanom Mehmedom. Sultan je vladal velikanskemu imperiju, ki se je razprostiral čez današnji Afganistan, Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan in skoraj ves Iran.

Leta 1218 je mongolska delegacija, navidez zainteresirana za sklepanje poslov, prispela do sultanovega ozemlja. Toda tamkajšnji guverner jih je dal usmrtiti, kar je bil povod za prvi mongolski vdor v muslimansko deželo. V naslednjih treh letih so Mongoli, za katere so pravili, da jih je bilo več kakor mravelj, sistematično plenili in zažigali mesta in polja ter masovno pobijali ljudi sultana Mehmeda. Prizanesli so samo ljudem z zaželenimi veščinami.

Mongolski vojaki, ki naj bi jih bilo okoli 20.000, so nato prejezdili Azerbajdžan in Gruzijo ter prišli do step severno od Kavkaza. Ob tem so premagali vsako vojsko, ki so jo srečali, tudi rusko obrambno silo z 80.000 vojaki. Na svoji približno 13.000 kilometrov dolgi poti so obkrožili Kaspijsko jezero, in nekateri pravijo, da je bil to največji konjeniški pohod v zgodovini. Njihova zaporedna osvajanja so bila precedens za prihodnje vdore kasnejših mongolskih vladarjev v vzhodno Evropo.

Džingiskanovi nasledniki

Naslednji veliki kan je postal Ogdej, tretji od štirih Džingiskanovih sinov, ki jih je imel s svojo glavno ženo. Ogdej je zopet uveljavil nadzor  nad osvojenimi deželami, prejemal davek od vazalnih vladarjev in si dokončno podjarmil dinastijo Jin na severu Kitajske.

Ogdej je želel obdržati tako imperij kot tudi razsipen življenjski slog, na katerega so se Mongoli navadili, zato se je nazadnje odločil, da se ponovno spusti v vojno – tokrat z deželami, ki še niso bile oplenjene. Čete je poslal v boj na dve fronti – proti evropskim deželam na zahodu in proti dinastiji Sung na jugu Kitajske. Bojni pohod v Evropo je bil uspešen, medtem ko se na Kitajskem niso dobro odrezali. Navzlic nekaterim zmagam jim namreč ni uspelo osvojiti glavnega ozemlja Sungov.

Bojni pohod proti zahodu

Leta 1236 je kakih 150.000 mongolskih vojakov odjezdilo na zahod proti Evropi. Najprej so se usmerili na pokrajine ob reki Volga, nato pa so napadli ruske mestne države in do tal porušili Kijev. Rusom so obljubili, da bodo prizanesli mestom, če jim bodo dali desetino od vsega, kar so imeli. Toda oni so se raje odločili za boj. Mongoli so s pomočjo katapultov obstreljevali svoje sovražnike s kamni, solitrom in z gorečo nafto. Ko so prebili mestno obzidje, so se trumoma zlili v mesto in povzročili takšen masaker, da po besedah nekega zgodovinarja »ni ostalo odprtega očesa, ki bi lahko potočilo solzo za mrtvimi«.

Mongolske sile so opustošile Poljsko in Madžarsko ter se približale meji današnje Nemčije. Na napade se je pripravila tudi zahodna Evropa, vendar do njih ni nikoli prišlo. Decembra 1241 je kan Ogdej umrl, menda v vinjenem stanju. Zato so mongolski poveljniki odvihrali proti domu v svojo 6000 kilometrov oddaljeno prestolnico Karakorum, da bi izvolili novega vladarja.

Ogdejev naslednik je postal njegov sin Gujuk. Na Gujukovem ustoličenju je bil prisoten tudi neki italijanski menih. Ta je 15 mesecev potoval po ozemlju, ki so ga nadzorovali Mongoli, da bi izročil pismo papeža Inocenca IV. Papež je želel od Mongolov zagotovilo, da je Evropa varna pred njihovimi novimi vdori, in jih spodbudil, naj sprejmejo krščanstvo. Gujuk ni ničesar obljubil. Namesto tega je papežu naročil, naj se mu pride poklonit skupaj z delegacijo kraljev.

Še en napad na dveh frontah

Naslednji veliki kan je bil Mangu, ki je bil ustoličen leta 1251. Z bratom Kublajem sta odposlala dve vojski, eno proti dinastiji Sung na jugu Kitajske, drugo pa proti zahodu. Slednja je razrušila Bagdad in prisilila Damask k predaji. Tako imenovani kristjani, ki so bili v križarski vojni z muslimani, so se tega škodoželjno veselili. Tisti, ki so živeli v Bagdadu, so  celo oplenili in pobili svoje muslimanske sosede.

V tem odločilnem trenutku, ko je bilo videti, da so Mongoli tik pred tem, da zlomijo muslimanski svet, se je zgodovina ponovila. Prispela je novica, da je Mangu umrl. Zavojevalci so se spet morali vrniti domov in tokrat so na obmejnem ozemlju pustili le 10.000 vojakov. Kmalu zatem je to šibko konjenico porazila egiptovska vojska.

Napad na južno Kitajsko proti premožni dinastiji Sung je bil uspešen. Pravzaprav se je Kublajkan razglasil za ustanovitelja nove kitajske dinastije, imenovane Jian. Tam, kjer je stala njegova nova prestolnica, je danes Peking. Potem ko je v poznih 1270-ih letih premagal še zadnje privržence dinastije Sung, je zavladal nad Kitajsko in ta je bila prvič po letu 907, ko je propadla dinastija Tang, spet združena.

Razdrobitev imperija in njegov zaton

Na prehodu v 14. stoletje je mogočni mongolski imperij začel razpadati. Vzrokov je bilo veliko. Potomci Džingiskana, ki so hlepeli po oblasti, so imperij razdelili na številne kanate. Poleg tega so se Mongoli zlili z nekaterimi civilizacijami, ki so si jih podvrgli. Na Kitajskem so boji za oblast oslabili vpliv Kublajkanovih potomcev. Leta 1368 pa so Kitajci, naveličani nesposobnih vladarjev, korupcije in visokih davkov, odstavili vladarje dinastije Jian in jih pregnali nazaj v Mongolijo.

Mongoli so se kakor kak silovit vihar pojavili naglo, ostali kratko in nato odšli. Kljub temu so vtisnili svoj pečat zgodovini Evrope in Azije ter zedinili tako Mongolijo kot Kitajsko. Današnji Mongolci imajo prvega velikega kana, Džingiskana, za očeta svojega naroda.

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 13]

Od osvajanja do trgovanja

Dinastija Jian, ki jo je ustanovil Kublajkan, je v svoji dobi razcveta podpirala trgovino in potovanja, kar je pripeljalo do tako imenovanega »največjega razmaha trgovine v evrazijski zgodovini«. To je bilo obdobje velikega beneškega popotnika Marka Pola (1254–1324). * Ko so arabski, perzijski, indijski in evropski trgovci potovali po kopnem ali morju, so s seboj jemali konje, preproge, dragulje in začimbe ter jih menjavali za keramiko, okrasne lakirane izdelke in svilo.

Leta 1492 je Krištof Kolumb s potopisom Marka Pola v rokah odplul zahodno od Evrope v upanju, da bo oživil trgovske stike z mongolsko vlado. Vendar ni vedel, da je ta imperij propadel že pred dobrim stoletjem! Zaradi tega propada so se pretrgale komunikacijske vezi, muslimani pa so zaprli kopensko pot iz Evrope proti Vzhodu.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 14]

Znani po svoji verski strpnosti

Starodavni Mongoli so bili animisti, a so bili strpni tudi do drugih ver. V knjigi The Devil’s Horsemen piše, da so zahodnjaki ob vstopu v mongolsko prestolnico Karakorum ostali odprtih ust. Poleg bogastva, ki so ga videli, so bili osupli tudi nad versko svobodo – verske zgradbe, kot so cerkve, templji in mošeje, so se dvigale druga ob drugi.

Krščanstvo so v Mongolijo ponesli nestorijanci, ki so se odcepili od bizantinske oziroma vzhodne cerkve. Nestorijanci so spreobrnili številne pripadnike turških azijskih plemen, ki so jih napadli Mongoli. Med temi spreobrnjenci so bile tudi ženske, ki so se kasneje primožile v mongolsko kraljevo družino.

Današnji Mongoli so pripadniki različnih ver. Okoli 30 odstotkov prebivalcev se ima za animiste, 23 odstotkov za pripadnike lamaizma oziroma tibetanskega budizma, 5 odstotkov pa je muslimanov. Preostali večinoma ne pripadajo nobeni veri.

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Ozemlje, ki je bilo pod vplivom Mongolov

MADŽARSKA

RUSIJA

Kijev

Volga

SIBIRIJA

Kaspijsko jezero

Damask

IRAN

Bagdad

UZBEKISTAN

MONGOLIJA

Karakorum

Puščava Gobi

KOREJA

KITAJSKA

Peking

INDIJA

Novgorod

[Slika na strani 15]

Čreda konj, Mongolija

[Slika na strani 15]

Džingiskan

[Navedba vira slike na strani 12]

Bildarchiv Preussischer Kulturbesitz/Art Resource, NY

[Navedba vira slike na strani 15]

Pokrajina: © Bruno Morandi/age fotostock; Džingiskan: © The Stapleton Collection/The Bridgeman Art Library