Več kot samo igrače

EGIPČANI so jih izdelovali iz ravnih kosov lesa, Japonci iz prepognjenega papirja, Nemci iz porcelana, Eskimi pa iz tjulnje kože. Odrasli jih zbirajo. Otroci jih imajo radi. O čem govorimo? O punčkah.

V World Book Encyclopedii piše: »Večino punčkam podobnih figur so v zgodnejših obdobjih uporabljali v magične in verske namene, ne pa za igrače.« Starodavni Egipčani so na majhen kos lesa veslaste oblike naslikali vzorčasto obleko in ga okrasili z nizom glinenih biserčkov, ki so predstavljali lase. Takšne punčke so položili v grobove preminulih, saj so verjeli, da bodo v posmrtnem življenju njihove služabnice. Na otokih v Karibskem morju so maščevalni ljudje vudu lutke prebadali z iglami, upajoč, da bodo s tem škodovali svojim sovražnikom.

V mnogih kulturah so bile punčke povezane z obredi plodnosti. V starodavni Grčiji so na primer dekleta tik pred poroko položila svoje punčke na oltar Artemide, boginje plodnosti. Današnje ženske iz afriškega plemena Ašanti v Gani nosijo punčko okrog pasu, saj upajo, da jim bo to pomagalo roditi lepe otroke. Nekatera dekleta v Siriji punčke obešajo na okna, da bi naznanila, da so godna za poroko.

Na Japonskem so vsako leto 3. marca punčke osrednji del praznovanja, ki se imenuje hina matsuri oziroma festival punčk. Znan je tudi kot dekliški festival in, kot piše v knjigi Japan—An Illustrated Encyclopedia, »izvira iz več različnih običajev«. »Eden od njih je kitajski očiščevalni obred, ki so ga na začetku tretjega lunarnega meseca opravljali ob reki. V heianskem obdobju (794–1185) so dvorjani na tretji dan tretjega meseca poklicali vedeževalce, da bi jih ti rešili nečistoč, tako da so te prenesli na papirnate podobe [. . .] in jih nato odvrgli v reko ali ocean.«

 Punčke kot igrače

Punčke, ki so bile na Japonskem v obdobju Eda (1603–1867) izdelane posebej za otroke, so bile podobne pravim ljudem in oblečene v raznovrstne noše. Druge vrste punčk so bile narejene tako, da jih je bilo mogoče premikati s pomočjo vrvi, vzmeti, škripca ali lesenega mehanizma. Neka punčka je lahko gostu celo prinesla skodelico čaja in odnesla prazno!

Pred 18. stoletjem v zahodnih deželah, kot piše v neki enciklopediji, »otroštva, kakršno poznamo danes, pravzaprav ni bilo«. »Na otroke so gledali kot na majhne odrasle in so od njih pričakovali, da se tako tudi vedejo.« Punčke so izdelovali tako za odrasle kot za otroke. Toda v 19. stoletju so se začeli zavedati, da ima igranje pomembno vlogo pri otrokovem razvoju. Zato je v Evropi izdelovanje punčk zacvetelo.

Že leta 1824 so nemški izdelovalci izumili napravo, ki je njihovim punčkam omogočila reči »mama« in »očka«. V kasnejših letih tega stoletja so izdelali punčke, ki so znale hoditi. Ameriški izumitelj Thomas Edison je celo izdelal miniaturni fonograf, ki je nekaterim punčkam omogočil, da so »govorile«. Medtem so Francozi naredili punčko Bébé Gourmand, ki je znala jesti. Francozi so sloveli tudi po elegantnih punčkah, ki so jih prodajali oblečene v modne kostime. Za te punčke je lastnik lahko kupil tudi dodatke, kot so glavniki, krzno in pahljače, ter pohištvo.

Dvajseto stoletje je doživelo neverjeten razmah v proizvodnji punčk. Ko so v 1940-ih začeli uporabljati plastiko, je bilo moč narediti poceni, a dovršeno izdelane punčke. Plastična barbika je že vse od svojega nastanka leta 1959 vodilna punčka na svojem področju. Prodanih je bilo že čez milijardo in samo leta 1997 so svojemu proizvajalcu prinesle 1,2 milijarde evrov dobička.

Punčke kot učiteljice

Indijanci plemena Pueblo v jugozahodnem delu Združenih držav Amerike so svoje otroke o plemenskih božanstvih poučevali s punčkami, imenovanimi kačini, ki so bile izrezljane iz kaktusovih korenin ali borovega lesa. Med posebnim obredom se je član plemena oblekel v enega od božanstev in ga posnemal. Zatem so starši punčko, ki je bila podobna temu božanstvu, dali svojim otrokom, da bi lahko to božanstvo med igranjem bolje spoznali.

V The World Book Encyclopedii piše, da punčke »omogočajo otroku, da izrazi svoja prizadeta čustva, jezo in druge občutke«. »Otroci lahko med igranjem z igračami, ki predstavljajo ljudi, vadijo vloge, za katere upajo, da jih bodo privzeli, ko odrastejo.« Neka igrača je na dnevu otrok, ki ga praznujejo na Japonskem vsako leto v maju, prikazovala mladega moškega, oblečenega v popolno bojno opremo tradicionalnega vojaka. Ta igrača daje zgled fantom, da bi – kar je v skladu s tamkajšnjo kulturo – odrasli v močne, spoštovane člane družbe.

Med otroki in njihovimi igračami se ustvari čustvena vez, zato bodo modri starši pozorni na to, kako lahko neka igrača vpliva na razvoj njihovega otroka. Nekateri denimo pravijo, da videz in nešteti kosi oblačil nekaterih punčk  utegnejo negativno vplivati na deklice. Neka kritičarka pravi, da lahko takšne punčke deklice pokvarijo »s plitkim sporočilom, da je videz pomembnejši od osebnosti«.

Vsak, ki je kdaj opazoval otroke med igro s punčko, je ugotovil, da je ta več kot le igrača, pa najsibo narejena iz blaga, papirja, lesa, plastike ali kakega drugega materiala. Je prijateljica, družabnica in celo zaupnica, s katero delijo svoje otroštvo.

[Okvir na strani 27]

Ponovno zanimanje za stare punčke

Zbiranje punčk je postalo zelo priljubljen konjiček. Zagon je dobilo v 1970-ih in se je razvilo v mednarodni posel. Ljudje zbirajo vse od poceni plastičnih punčk, ki so vredne le nekaj evrov, do redkih punčk podjetja Kämmer in Reinhardt. Ena od teh punčk, izdelana na začetku 20. stoletja v Nemčiji, je bila na neki dražbi prodana za 189.600 evrov! Ena največjih zbirk – v Strong National Museum of Play v mestu Rochester, New York – šteje približno 12.000 punčk.

[Okvir/slika na strani 28]

Punčke – na kaj naj bi bili starši pozorni

Kako lahko starši obvarujejo svoje otroke pred morebitnim slabim vplivom nekaterih punčk? V časopisu The Washington Post so potožili: »Prav kakor je veljalo za tobačno industrijo, tudi industrija zabave in igrač na splošno noče prevzeti nikakršne odgovornosti in najbrž sama ne bo naredila nobenih sprememb.« Zato je jasno, da morajo odgovornost prevzeti starši.

V Bibliji je staršem zapovedano, naj svoje otroke vsak dan poučujejo tako, da jim bo to v korist. (5. Mojzesova 6:6–9; Pregovori 22:6, NW) Kako jih lahko poučijo o slabem vplivu nekaterih punčk? Neka mama je dejala, da svoji hčerki prebere stavek, ki govori o spodobnem oblačenju, na primer Prvo pismo Timoteju 2:9, nato pa se z njo pogovori. Njuni pogovori so približno takšni:

Mama: Komu so te punčke podobne, otroku ali ženski?

Hčerka: Ženski.

Mama: Zakaj tako misliš?

Hčerka: Zato ker imajo telo kot ženske, pa tudi njihove obleke in čevlji so takšni, kot jih imajo ženske.

Mama: Prav imaš. In zdaj, ko sva prebrali stavek iz Biblije, kaj praviš, ali so obleke teh punčk primerne za kristjanke?

Hčerka: Ne, niso.

Mama: Zakaj ne?

Hčerka: Zato ker so krila zelo kratka . . ., bluze imajo globok izrez . . . in vse je zelo oprijeto.

Priznati je treba, da nikakor ni lahko učiti otroke biblijskih načel, tako da bi prišli do prej omenjenega sklepa. Toda vredno je truda! Veliko staršem koristi knjiga Uči se od Velikega učitelja, ki so jo izdali Jehovove priče, da bi pomagali staršem vcepiti Božja načela v njihove otroke.

To ilustrirano knjigo z 256 stranmi lahko dobite tako, da pišete Jehovovim pričam, Groharjeva 22, 1241 Kamnik. Napišite, da bi radi prejeli izvod knjige Uči se od Velikega učitelja.

[Slika na strani 26]

Japonska punčka, ki streže čaj

[Slika na strani 26]

Francoska punčka Bru

[Navedbe virov slik na strani 26]

Zgoraj: © SHOBEI Tamaya IX; na sredini: Courtesy, Strong National Museum of Play, Rochester, New York; spodaj: © Christie’s Images Ltd