Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali je Zemlja ogrožena?

Ali je Zemlja ogrožena?

Ali je Zemlja ogrožena?

GLOBALNO SEGREVANJE je opisano kot največja nevarnost, ki preti človeštvu. V reviji Science piše, da so raziskovalci v skrbeh zaradi »možnosti, da smo sprožili počasen, vendar neustavljiv plaz sprememb«. Skeptiki dvomijo o resničnosti te izjave. Res je, mnogi se strinjajo, da se Zemlja segreva, ne vedo pa zagotovo, zakaj se to dogaja in kakšne bodo posledice. Človeške dejavnosti bi utegnile biti en vzrok, vendar ni nujno, da je najpomembnejši. Zakaj takšno nesoglasje?

Kot prvo, fizikalni procesi, ki tvorijo globalne klimatske sisteme, so zapleteni in nihče jih ne razume povsem. Poleg tega pa tudi interesne skupine po svoje razlagajo znanstvene podatke, denimo tiste, ki kažejo, zakaj se temperature dvigajo.

Ali temperatura res narašča?

Glede na nedavno poročilo Medvladne skupine za podnebne spremembe (IPCC), ki deluje pod okriljem Združenih narodov, je globalno segrevanje nekaj »nedvoumnega« oziroma dejstvo; in »zelo verjetno« je za to največji krivec človek. Nekateri, ki se ne strinjajo s tem sklepom, še posebej kar se tiče krivde človeštva, priznavajo, da se mesta morda segrevajo zato, ker so vedno večja. Poleg tega beton in jeklo Sončevo toploto vpijata hitro, ponoči pa se ohlajata počasi. Toda kot pravijo skeptiki, v mestih izmerjene temperature ne kažejo tega, kar se dogaja na podeželju, in lahko napačno predstavijo globalno statistiko.

Clifford, vaški starešina, ki živi na nekem otoku blizu Aljaske, pa po drugi strani pravi, da na lastne oči vidi spremembe. Ljudje iz njegove vasi po morskem ledu potujejo na celino, da bi lovili severne jelene in lose. Toda zaradi vse višjih temperatur ta tradicionalni način življenja ni več mogoč. »Tokovi se spreminjajo, stanje ledu se spreminja in to, kdaj Čukotsko morje zamrzne, se [. . .] spreminja,« pravi Clifford. Morje je ponavadi zamrznilo proti koncu oktobra, pojasnjuje, sedaj pa zamrzne šele konec decembra.

Leta 2007 je bilo segrevanje očitno tudi na Severozahodnem prehodu, ki je bil prvič v zapisani zgodovini v celoti ploven. »To, kar smo videli letos, povsem ustreza profilu podaljšane sezone taljenja,« je dejal vodilni znanstvenik pri Ameriškem centru za zbiranje podatkov o snegu in ledu.

Učinek tople grede – nujen za življenje

Razlog, zakaj prihaja do takšnih sprememb, je vse večji učinek tople grede, ki je naravni pojav, nujen za življenje na Zemlji. Ko Sončeva energija pride do Zemlje, je kakih 70 odstotkov ostane na njej, da se zrak, kopno in morje segrejejo. Če ta mehanizem ne bi deloval, bi bila povprečna temperatura zemeljskega površja približno –18 stopinj Celzija. Čez čas se ta vsrkana toplota sprosti nazaj v vesolje v obliki infrardečih žarkov, s čimer se prepreči, da bi se Zemlja preveč segrela. Ko pa onesnaževalci spremenijo sestavo ozračja, se na Zemlji zadrži več toplote. Zaradi tega lahko temperatura Zemlje naraste.

Med plini, ki prispevajo k učinku tople grede, so ogljikov dioksid, didušikov oksid, metan in vodni hlapi. V zadnjih 250 letih, s pričetkom industrijske revolucije in z vse večjo rabo fosilnih goriv, kot sta premog in nafta, se je koncentracija teh plinov v ozračju znatno povečala. Še en razlog, zaradi katerega se zdi, da je na Zemlji več toplogrednih plinov, pa je vse več rejnih živali, ki s prebavljanjem hrane ustvarjajo metan in didušikov oksid. Nekateri raziskovalci pa kažejo na druge vzroke segrevanja, za katere pravijo, da so se pojavili, še preden bi človek lahko pričel vplivati na podnebje.

Le še ena sprememba?

Tisti, ki dvomijo o tem, da je človek kriv za podnebne spremembe, poudarjajo, da je temperatura Zemlje v preteklosti znatno nihala. Pozornost usmerjajo na tako imenovane ledene dobe, ko naj bi bila temperatura Zemlje veliko nižja, kot je sedaj; in v podporo naravnega segrevanja navajajo dokaze, da je na hladnejših področjih, kot je denimo Grenlandija, nekoč uspevala vegetacija, ki je sicer značilna za toplejše kraje. Seveda znanstveniki priznavajo, da dlje, ko gredo v preteklost in skušajo ugotoviti, kakšno je bilo takrat podnebje, manj so v tem uspešni.

Kaj bi lahko povzročilo znatno nihanje temperatur, še preden je človek pričel povzročati spremembe? Med mogoče vzroke spadajo Sončeve pege in Sončevi bleski, ki vplivajo na oddajanje Sončeve energije. Poleg tega se Zemljina orbita spreminja ciklično, kar lahko traja več tisoč let in vpliva na oddaljenost Zemlje od Sonca. Vpliv imajo tudi ognjeniški prah in spremenjeni morski tokovi.

Podnebni modeli

Če se temperatura Zemlje dviga – ne glede na vzrok oziroma vzroke – kako bo to vplivalo na nas in na okolje? Težko je napovedati kaj natančnega. Dandanes imajo znanstveniki zmogljive računalnike za ustvarjanje digitalnih simulacij klimatskega sistema. V te digitalne simulatorje vnesejo fizikalne zakone, podatke o podnebju in naravne pojave, ki vplivajo na podnebje.

Simulacije omogočajo znanstvenikom, da opravljajo podnebne poskuse, kakršnih sicer ne bi mogli. Denimo, »spremenijo« lahko količino oddane Sončeve energije, da vidijo, kako to vpliva na temperaturo polarnega ledu, zraka in morja, na stopnjo izhlapevanja, zračni tlak, nastajanje oblakov, veter in na padavine. »Ustvarijo« lahko ognjeniške izbruhe in preučijo, kako ognjeniški prah vpliva na vreme. Preučijo lahko tudi vpliv rasti prebivalstva, krčenja gozdov, izkoriščanja zemlje, spremenjenih emisij toplogrednih plinov in tako naprej. Znanstveniki upajo, da bodo lahko te modele postopoma izboljšali, da bodo točnejši in zanesljivejši.

Kako natančni so sedanji modeli? Veliko je seveda odvisno od točnosti in količine podatkov, ki jih vnesejo vanje. Zato napovedi glede podnebja lahko segajo od blagih do katastrofalnih. Kljub temu, piše v reviji Science, »nas lahko [naravni] klimatski sistemi presenetijo«. In nekaj presenečenj je že bilo, kot denimo neobičajno hitro taljenje arktičnega ledu, ki je osupnilo številne klimatologe. Če bi tisti, ki sprejemajo zakone in predpise, imeli le grobo predstavo o posledicah tega, kar človek sedaj dela oziroma česar ne dela, bi lahko že danes sprejeli odločitve, s katerimi bi se ublažili jutrišnji problemi.

S to možnostjo v mislih je IPCC preučil šest različnih računalniško simuliranih scenarijev – neomejeno ustvarjanje toplogrednih plinov, zmerno omejeno, kakršno obstaja sedaj, in strogo omejeno ustvarjanje toplogrednih plinov – pri vsakem pa je prišlo do različnih podnebnih in okoljskih rezultatov. Analitiki v luči teh napovedi spodbujajo k sprejetju niza zakonov. Mednje spadajo obvezne mejne vrednosti emisij fosilnih goriv, kazni za kršitelje, obsežnejša proizvodnja jedrske energije in uvajanje več okolju prijaznih tehnologij.

So ti modeli zanesljivi?

Kritiki pravijo, da strokovnjaki s trenutnimi metodami napovedovanja »preveč poenostavljajo klimatske procese, ki jih slabo razumejo«, »za druge pa se enostavno ne menijo«. Pozornost usmerjajo tudi na to, da so rezultati računalniških simulacij nedosledni. Neki znanstvenik, ki je sodeloval v razpravah IPCC-ja, je dejal: »Nekateri imamo ob merjenju in razumevanju izredno zapletenega klimatskega sistema tolikšen občutek majhnosti, da nismo prepričani, ali sploh vemo, kaj ta sistem dela in zakaj.« *

Nekateri seveda trdijo, da se tisti, ki nič ne ukrenejo zgolj zato, ker ne poznajo vzrokov za probleme, igrajo s prihodnostjo. »Kako bi to pojasnili našim otrokom?« pravijo. Ne glede na to, ali so klimatski modeli točni ali ne, smo lahko prepričani, da je Zemlja v hudih težavah. Njene habitate, ki so nujni za življenje, močno kvarijo onesnaževanje, krčenje gozdov, urbanizacija in izumiranje vrst, to pa je le nekaj dejavnikov, katerim ne more nihče uspešno oporekati.

Ali lahko z gledišča tega, kar vemo, pričakujemo, da bo človeštvo kot celota spremenilo svoj način življenja, zato da bi se rešil naš čudoviti dom – pa tudi, da bi se rešili mi? Še več, če so za globalno segrevanje krive človeške dejavnosti, potem imamo za to, da naredimo potrebne spremembe, morda le nekaj let in ne nekaj stoletij. Če nič drugega, bi s takšnimi spremembami nemudoma posvetili pozornost temeljnim vzrokom za probleme na Zemlji – človeškemu pohlepu, sebičnosti, nevednosti, nesposobnim vladam in ravnodušju. Ali si je kaj takšnega mogoče obetati, ali pa lahko o tem le sanjamo? Če lahko o tem le sanjamo, ali smo potem brez upanja? To vprašanje bo predmet razprave naslednjega članka.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 20 John R. Christy, direktor Earth System Science Center na univerzi Alabama v Huntsvillu, ZDA, kot je pisalo v The Wall Street Journal, 1. november 2007.

[Okvir/slika na strani 5]

KAKO IZMERITI TEMPERATURO ZEMLJE?

Da bi ponazorili, kakšni izzivi so povezani s tem, si zamislite, kako bi izmerili temperaturo v veliki sobi. Kam bi denimo postavili toplomer? Toplota se dviguje, zato je zrak blizu stropa verjetno toplejši kot tisti bližje tal. Na merjenje temperature vpliva tudi to, če je toplomer blizu okna ali če je v senci oziroma če sonce neposredno sveti nanj. Tudi barva lahko vpliva na temperaturo, saj temnejše površine vpijajo več toplote.

Zato eno merjenje verjetno ne bo dovolj. Meritve bo treba narediti na različnih mestih v sobi in nato izračunati povprečje. Izmerjene temperature se lahko razlikujejo od enega dneva do drugega in od enega letnega časa do drugega. Zato bi morali, da bi prišli do točnega povprečja, temperaturo meriti mnogokrat in dlje časa. Sedaj si zamislite, kako zapleteno je meriti splošno temperaturo zemeljskega površja, ozračja in oceanov! Vendar so takšni statistični podatki nujno potrebni za točno oceno podnebnih sprememb.

[Vir slike]

NASA photo

[Okvir na strani 6]

ALI JE REŠITEV V JEDRSKI ENERGIJI?

Poraba energije po svetu je večja kot kdaj prej. Zaradi izkoriščanja nafte in premoga nastajajo toplogredni plini, zato nekatere vlade razmišljajo o jedrski energiji kot o čistejši alternativi. Vendar so tudi z njo povezani določeni problemi.

V časopisu International Herald Tribune piše, da v Franciji, eni največjih porabnic jedrske energije na svetu, za hlajenje reaktorjev letno porabijo do 19 milijard kubičnih metrov vode. V vročinskem valu leta 2003 je zaradi vroče vode, ki jo običajno iz reaktorjev izpuščajo v reke, obstajala nevarnost, da se temperatura rek tako dvigne, da bi se s tem ogrozilo življenje v njih. Zato so nekatere elektrarne začasno prenehale obratovati. Če bodo globalne temperature naraščale, se pričakuje, da se bodo razmere še poslabšale.

Jedrski inženir David Lochbaum iz Združenja zaskrbljenih znanstvenikov je dejal: »Če bomo hoteli uporabljati jedrsko energijo, bomo morali rešiti problem podnebnih sprememb.«

[Okvir/Zemljevid na strani 7]

Vremenske Katastrofe V Letu 2007

Leta 2007 je bilo rekordno število vremenskih katastrof. Zato je Urad Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti izdal 14 nujnih klicev na pomoč – 4 več kot leta 2005, ko je bilo doseženo takratno rekordno število vremenskih katastrof. Spodaj so navedene samo nekatere katastrofe, do katerih je prišlo v letu 2007. Seveda je dobro imeti v mislih, da posamezni dogodki vedno ne kažejo na to, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, gledano dolgoročno.

Velika Britanija: Več kot 350.000 ljudi je bilo žrtev najhujše poplave v zadnjih 60 letih. Anglija in Wales sta imela od maja do julija največ dežja, vse odkar se je leta 1766 pričela voditi evidenca.

Zahodna Afrika: Poplave so prizadele 800.000 ljudi v 14 državah.

Lesoto: Suša in visoke temperature so uničile pridelek. Kakih 553.000 ljudi potrebuje pomoč v obliki hrane.

Sudan: Zaradi hudih nalivov je 150.000 ljudi ostalo brez strehe nad glavo. Najmanj 500.000 ljudi je prejelo pomoč.

Madagaskar: Po otoku so besneli cikloni in močni nalivi, zaradi česar je 33.000 ljudi postalo brezdomcev, 260.000 pa jih je ostalo brez pridelka.

Severna Koreja: Obsežne poplave, zemeljski plazovi in plazovi blata so hudo prizadeli kakih 960.000 ljudi.

Bangladeš: V poplavah je utrpelo škodo 8,5 milijona ljudi, življenje pa je izgubilo več kot 3000 ljudi in 1,25 milijona glav živine. Skoraj 1,5 milijona domov je bilo bodisi poškodovanih bodisi uničenih.

Indija: Poplave so prizadele 30 milijonov ljudi.

Pakistan: Zaradi ciklonskih padavin je ostalo brez strehe nad glavo 377.000 ljudi, umrlo pa jih je nekaj sto.

Bolivija: Več kot 350.000 ljudi so prizadele poplave, 25.000 pa jih je ostalo brez doma.

Mehika: Zaradi regionalnih poplav je najmanj 500.000 ljudi postalo brezdomcev, več kot milijon pa jih je utrpelo škodo.

Dominikanska republika: Dolgotrajno močno deževje je povzročilo poplave in zemeljske plazove, zato je 65.000 ljudi ostalo brez strehe nad glavo.

Združene države Amerike: Zaradi požarov, ki so divjali po izsušenem delu južne Kalifornije, je bilo 500.000 ljudi prisiljenih zbežati od doma.

[Vir slike]

Based on NASA/Visible Earth imagery