Ljubezen, močnejša od orkana!

Leta 2005 sta po ameriških zveznih državah, ki ležijo ob Mehiškem zalivu, divjala orkana Katrina in Rita. Za seboj sta pustila katastrofalno razdejanje in vzela veliko življenj. Med prizadetimi ljudmi je bilo tudi na tisoče Jehovovih prič.

Pod vodstvom ameriškega podružničnega urada Jehovovih prič so nemudoma začeli delovati odbori za pomoč ob naravnih nesrečah. V zvezni državi Louisiana so ustanovili 13 centrov za pomoč in uredili 9 skladišč ter 4 skladišča goriva. Odbori so delovali na 80.000 kvadratnih kilometrov velikem področju. Prišlo je skoraj 17.000 Prič prostovoljcev iz vseh delov Združenih držav Amerike in 13 drugih držav, da bi pomagali in se lotili prenavljanja. Rezultati so pokazali, da naravne sile ne morejo do živega krščanski ljubezni. (1. Korinčanom 13:1–8)

Prostovoljci so popravili več kot 5600 domov sovernikov in 90 kraljestvenih dvoran, v katerih se shajajo Jehovove priče. Tako dejansko niso izpustili nobene zgradbe, ki je bila poškodovana. Jehovove priče so pomagali tudi številnim drugim ljudem in tako ravnali skladno z nasvetom iz Galačanom 6:10, ki kristjane spodbuja: »Delajmo dobro vsem.«

ČEPRAV so se mnogi morali za to, da bi pomagali, osebno žrtvovati, so bili bogato nagrajeni. Premislite o tem, kaj je reklo sedem Pričevalcev, ki so nadzorovali različna področja prostovoljnega dela.

»Vrhunec mojega življenja«

Robert: To, da služim v odboru za pomoč ob naravnih nesrečah, je vrhunec mojega življenja. S svojimi 67 leti sem najstarejši član odbora. Sodeloval sem z množico prostovoljcev, med katerimi je bilo veliko izjemnih mladih Prič, ki so duhovno naravnani. Nadvse spodbudno je videti mlade, ki kažejo požrtvovalno ljubezen do Jehova in sokristjanov!

Žena Veronica mi je v izredno oporo. Da sva se lahko dala na razpolago, sem moral dati odpoved v službi, ki sem jo z veseljem opravljal več kot 40 let, in žena me je pri tej odločitvi podprla. Sedaj eno noč na teden čistiva pisarne. Naučila sva se shajati z manj in živeti enostavno. Duhovno okolje, v katerem delava, nama pomaga, da se še bolj zavedava, kaj pomeni dajati delo v prid Božjega kraljestva na prvo mesto v življenju. (Matej 6:33) Nenehno sva priča temu, da Jehova dobro skrbi za svoje ljudstvo.

Frank: Sem nadzornik oddelka za prehrano v centru za pomoč v mestu Baton Rouge. Da bi nahranili prostovoljce, smo morali sprva delati od 10 do 12 ur na dan, sedem dni na teden. Toda blagoslovov je bilo veliko, med drugim sem lahko na lastne oči videl moč krščanske ljubezni.

Številni prostovoljci, ki so za kakšen teden prišli pomagat oddelku za prehrano, so vprašali, ali lahko spet pridejo; nekateri so se z razglednicami  in telefonskimi klici iskreno zahvalili za prednost, da so lahko pomagali. Mene in moje žene Veronice se je močno dotaknila njihova požrtvovalnost.

Spreletavali so ga mravljinci

Gregory: Z ženo Kathy sva prodala svoj dom v Las Vegasu (Nevada) ter kupila manjši poltovornjak in prikolico, v kateri sedaj živiva. Ker sva si življenje poenostavila, lahko pomagava ljudem v Louisiani že več kot dve leti. Še nikoli prej v življenju nisva tako zelo občutila, kako resnične so besede, zapisane v biblijski knjigi Malahija 3:10: »Izkusite me [. . .], pravi GOSPOD nad vojskami [da boste videli], če vam ne odprem zatvornic na nebu ter vam izlijem blagoslov do preobilice.«

Pogosto se samo nasmehneva, ko nama ljudje rečejo: »Oh, kako sta požrtvovalna!« Pred 30 leti sva s Kathy želela služiti v podružničnem uradu Jehovovih prič v ZDA, vendar naju je čakala vzgoja otrok. Sedaj, ko pomagava ljudem, ki jih je prizadela naravna nesreča, je najina želja, da bi naredila več v Božji službi, potešena. Druga prednost je ta, da tesno sodelujeva s soverniki, in nekateri med njimi so zelo vešči svojega dela. Eden naših kuharjev je denimo šef kuhinje v neki ugledni restavraciji, drugi pa je kuhal za dva ameriška predsednika.

Na mnoge prostovoljce je to delo močno vplivalo. Neki 57-letni brat je rekel, da so ga ob tem, ko je opisoval svoje delo z žrtvami orkana, spreletavali mravljinci. Celo tisti, ki niso mogli priti, so nam vir spodbude. Na primer, dva prostovoljca, ki odstranjujeta plesni, sta nas presenetila s plakatom, ki so ga naredili in podpisali vsi, tudi otroci, iz treh občin v Nebraski, od koder prihajata.

»Bog [. . .] skrbi za trpeče duše«

Wendell: Dan zatem, ko je udarila Katrina, sem iz ameriške podružnice dobil vabilo, da bi ocenil škodo na kraljestvenih dvoranah in domovih Jehovovih prič v Louisiani in Misisipiju. Tako sem pričel opravljati dodeljeno nalogo, obenem pa sem si začel pridobivati tudi življenjske izkušnje. Z ženo Janine sva 32 let živela na področju, kjer je bila velika potreba po kraljestvenih oznanjevalcih, in sva jasno videla, kako Jehova skrbi za svoje ljudstvo. Sedaj pa Božjo skrb vidiva še v veliko večjem obsegu.

Prednost imam, da v mestu Baton Rouge služim kot predsedujoči v odboru za pomoč ob naravnih nesrečah. Čeprav naloga ni enostavna, me navdaja z velikim zadovoljstvom. Naš odbor je med svojim delom že neštetokrat videl, kako Bog rešuje težave, ustvarja priložnosti in skrbi za trpeče duše, in to tako, kot zna samo ljubeči vsemogočni Oče.

Številni sprašujejo: »Kako lahko ti in žena po več kot dveh letih še zmeraj sodelujeta pri  tem delu?« Ni nama zmeraj enostavno. Življenje sva morala v marsičem spremeniti. Po drugi strani pa občutiva koristi tega, da ohranjava svoje »oko preprosto«. (Matej 6:22)

Med našo prvo reševalno akcijo v New Orleansu smo imeli zelo malo počitka. Stvari je oteževalo to, da sta v mestu vladala velika zmeda in brezglavo nasilje, zaradi česar je bila sem poslana vojska. Zlahka bi se utegnili čustveno sesuti ob pomisli, kako velikansko delo nas čaka.

Srečali smo se s tisočimi Pričami, ki so utrpeli izgubo. Z njimi smo molili in jih skušali potolažiti. Potem smo se z Jehovovo pomočjo lotili dela. Včasih se mi zdi, da se je v teh dveh letih zvrstilo dogodkov za dve življenji.

Vedno znova se mi je dogajalo, da je ravno takrat, ko sem se počutil telesno in čustveno povsem izčrpanega, prispela nova skupina prostovoljcev – nekateri so prišli za nekaj mesecev, drugi pa še za dlje časa. Ko sem videl toliko veselih ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati, med njimi tudi mnogo mladih, sem dobil novih moči.

Jehova nam je pogosto priskrbel rešitev. Na primer, na samem začetku smo odkrili, da je drevje poškodovalo več kot 1000 domov naših bratov in sester. Ker nismo imeli ne opreme ne ljudi, ki bi znali opraviti to nevarno delo, torej odstraniti drevje, je naš odbor glede tega molil. Že naslednji dan je neki brat s tovornjakom in s prav takšno  opremo, kot smo jo potrebovali, ponudil pomoč. Ob neki drugi priložnosti smo odgovor na molitev dobili že čez 15 minut, spet drugič pa je bila oprema, za katero smo molili, že na poti, še preden smo rekli amen! Jehova zares posluša molitve. (Psalm 65:2)

»Ponosen sem, da sem Jehovova priča«

Matthew: Dan zatem, ko je divjala Katrina, sem lahko pomagal pri organiziranju tega, da se je na prizadeta področja dostavilo 15 ton podarjene hrane, vode in drugih potrebščin. Jehovovo ljudstvo je vsekakor pokazalo svojo velikodušnost.

Z ženo Darline sva si želela, da bi bila drugim še v večjo pomoč, zato sva se preselila v kraj, ki je od prizadetega področja oddaljen dve uri vožnje. Tamkajšnji Priča nama je priskrbel službo s polovičnim delovnim časom, tako da sva lahko večino svojega časa posvečala prostovoljnemu delu. Neki drug Priča nama je priskrbel stanovanje. Moje srce je prepolno hvaležnosti, ker sem del tako ljubeče bratovščine, in ponosen sem, da sem Jehovova priča.

Ted: Kmalu po orkanu Katrina sva se z ženo Debbie prostovoljno ponudila, da bi pomagala ljudem na prizadetem področju. V nekaj dneh sem našel rabljeno devetmetrsko prikolico, ki je bila dovolj lahka, da sva jo lahko vlekla z najinim poltovornjakom, kupil pa sem jo po polovični ceni. To je bil nakup, ki je bil primeren za najin žep in hkrati odgovor na molitve. V tej prikolici sedaj živiva že več kot dve leti.

Ko kratek čas nisva delala kot prostovoljca, sva prodala svojo hišo in skoraj vse imetje, zato da sva lahko sprejela še dodatno delo v New Orleansu, kjer služim kot koordinator projekta. Vrhunec vsega, kar sva doživela, pa je videti, kako se Jehova svojim častilcem izkazuje kot »Bog vse tolažbe«. Mnogi niso izgubili samo svojega doma in kraljestvene dvorane, temveč so zaradi evakuacije izgubili tudi svojo občino in celo vso področje, na katerem so oznanjevali dobro novico. (2. Korinčanom 1:3)

»Zaradi njihove vere [. . .] smo bili močno ganjeni«

Justin: Oktobra 2005 smo bili povabljeni, da bi kot prostovoljci pomagali žrtvam naravne nesreče ob Mehiškem zalivu. Z ženo Tiffany sva nemudoma izpolnila prošnjo. Februarja 2006 so naju povabili k sodelovanju s skupino za kritje streh, ki deluje pod okriljem centra za pomoč v mestu Kenner blizu New Orleansa.

Vsak dan smo se lotili ene hiše ter se spoznali s tamkajšnjimi Pričami. Zaradi njihove vere in zanašanja na Boga smo bili močno ganjeni. In vsak dan smo jasno videli, kako nespametno se je zanašati na gmotno imetje. Ni besed, s katerimi bi opisal veselje, ki te preveva, ko pomagaš sokristjanom in ko vidiš, kaj Jehova dosega po svojem ljudstvu.

[Okvir/slika na strani 18]

Kakšen je običajen dan prostovoljca?

V centru za pomoč ob naravnih nesrečah se za kuharsko osebje dan prične okoli 4.30 zjutraj. Ob 7.00 se celotna skupina delavcev zbere v jedilnici, kjer pred zajtrkom 10 minut razpravljajo o biblijskem stavku. Predsedujoči ob tej priložnosti morda tudi pozdravi nove delavce in pove kakšno nedavno spodbudno doživetje.

Po zahvalni molitvi se vsi pokrepčajo s hranljivim zajtrkom in se nato odpravijo na delo. Nekateri ostanejo v centru in delajo v pisarni, pralnici ali kuhinji. Kuharji pripravijo kosilo, po katero opoldne pridejo delavci in ga odnesejo svoji ekipi na terenu.

Vsak ponedeljek zvečer se »družina« zbere in preuči biblijski članek v reviji Stražni stolp, ki jo izdajajo Jehovove priče. Takšna preučevanja vsem pomagajo ostati duhovno močni, kar je ključno za to, da prostovoljec pri svojem delu vztraja z veseljem in gleda na svojo dodelitev v pravi luči. (Matej 4:4; 5:3)

[Slika na strani 19]

»Napačno sem vas ocenila«

Neka ženska v New Orleansu je na vratih svoje hiše imela pritrjen napis: »Ne želim obiskov Jehovovih prič.« Nato je nekega dne skupina prostovoljcev začela čez cesto obnavljati hišo, ki jo je poškodoval orkan. Ženska je dan za dnem opazovala, kako prijazno in prijateljsko so se delavci vedli drug do drugega. Kmalu jo je premagala radovednost in odpravila se je v »izvidnico«. Ko je izvedela, da so ti prostovoljci Jehovove priče, je dejala, da je iz njene cerkve po divjanju orkana nihče ni niti poklical. »Priznam, napačno sem vas ocenila,« je dejala. In kako se je vse skupaj končalo? Napisa na njenih vratih ni več, Priče pa je povabila, naj jo obiščejo.

[Slika na straneh 16, 17]

Robert in Veronica

[Slika na straneh 16, 17]

Frank in Veronica

[Slika na strani 17]

Gregory in Kathy

[Slika na strani 17]

Wendell in Janine

[Slika na strani 18]

Matthew in Darline

[Slika na strani 18]

Ted in Debbie

[Slika na strani 18]

Justin in Tiffany