Prihod krščanstva na Tahiti

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! S TAHITIJA

OB KONCU 18. stoletja je nad Evropo zavel evangelizacijski veter. V Veliki Britaniji je William Carey, ki je kasneje postal misijonar, s svojimi gorečimi pozivi trkal na srce protestantov, naj se posvetijo širjenju evangelija na nedotaknjenih področjih, med drugim na Tahitiju. Careyja je gnala zapoved, ki jo je Jezus dal svojim sledilcem, da naj pridobivajo učence med ljudmi iz vseh narodov. (Matej 28:19, 20) Podobno je leta 1802 francoski pisatelj François Auguste René de Chateaubriand s svojo uspešnico Le Génie du christianisme (Genij krščanstva) podžgal katoličane k vnetemu misijonarjenju.

Kmalu so začela nastajati katoliška in protestantska misijonska združenja in družbe. Leta 1797 je Londonska misijonska družba poslala 29 misijonarjev na Tahiti. Tja je leta 1841 prispela še skupina katoličanov, ki so pripadali verskemu redu Picpus, tri leta kasneje pa so prišli tudi člani mormonske cerkve. Toda ni minilo dolgo, ko so številni prišleki zanemarili svoje glavno duhovno poslanstvo ter se zapletli v politiko in trgovino. Zakaj je prišlo do tega?

Zavezništvo z ariiji

Nauki protestantskih misijonarjev med ljudmi sprva niso bili dobro sprejeti. »Njihovo sporočilo je bolj govorilo o peklenskem ognju in mučenju v peklu kakor pa o sočutju in ljubezni do bližnjega,« je napisal neki antropolog. Poleg tega si nihče ni drznil, da bi se krstil in bi tako postal kristjan, preden bi to storili ariiji oziroma poglavarji, ki so imeli glavno besedo tudi pri verskih zadevah. Misijonarji so to kmalu dojeli, zato so se odločili, da svojo pozornost usmerijo na poglavarje.

Poglavar, ki je lepo sprejel misijonarje, je bil Pomare II., saj je v njih videl morebitne gospodarske in vojaške zaveznike. Misijonarji pa so v tem poglavarju videli človeka, ki bi jim pomagal doseči njihove cilje. Poleg tega so se kot posredniki že od začetka precej vpletali v poslovanje med Tahitijci in pomorščaki, ki so redno prihajali kupovat dobrine.

Pomare si je obetal, da mu bodo misijonarji pomagali doseči njegove politične cilje in mu priskrbeli orožje, ki ga je želel imeti. Zato se je začel zanimati za njihovo sporočilo in jih je že leta 1811 prosil, da bi ga krstili. Naslednje leto je svojo željo predložil v pisni obliki. Vendar misijonarji njegovi prošnji niso ugodili osem let, saj so menili, da je modro počakati in videti, ali bo res živel skladno z biblijskimi moralnimi merili.

Pomare je medtem uspel postati nesporni kralj Tahitija in najbližjih otoških sosedov, ki sestavljajo Družbene otoke. Ponovno je prosil za krst in misijonarji so leta 1819 končno ugodili njegovi prošnji.

Rezultati so bili takojšnji. V približno petih letih je postal kristjan tako rekoč vsak prebivalec Družbenih otokov, zahodnega dela  otoške skupine Tuamotu in polovice Avstralskih otokov.

Pomarejev zakonik

Množična »spreobrnitev« otočanov je zahtevala tudi uvedbo novih vrednot, običajev in zakonov. Zato se je Pomare obrnil po pomoč na misijonarje. Ti so si že dolgo želeli, da bi priredili plemenske običaje in omejili kraljevo moč. Zato so sprejeli Pomarejevo prošnjo in sestavili skupek zakonov, ki so, kot navaja neka knjiga, združevali »splošna načela britanske ustave, svetopisemska merila in običaje krščanskih narodov«. Kralj je po številnih popravkih sprejel končni spisek zakonov kot tahitijski prvi napisani zakonik. Sčasoma je postal znan kot Pomarejev zakonik.

Po tem zakoniku so se zgledovali tudi na sosednjih otokih in otočjih, kjer so vpeljali podobne zakone. Zakonik je predpisoval obhajanje šabata, določal kazni za prestopke, kot so prešuštvo, bigamija, kraja in upor ter odrejal smrtno kazen za umor in detomor. Prepovedane so bile tudi vsakršne oblike opolzke zabave.

Sodelovanje v politiki

V knjigi Where the Waves Fall piše, da so bili protestantski misijonarji »močno vpleteni v politiko otoka. Poleg svoje izključno oznanjevalske vloge, so prevzeli vlogo vojaških strategov, ekonomskih svetovalcev, političnih modrecev ter snovalcev pravnih in ustavnih dokumentov.« Podobno so tudi mormonski in katoliški misijonarji v glavnem prevzeli nadzor nad civilnim in političnim dogajanjem na otokih, ki so jih naselili. Na otoku Tubuai, ki je del Avstralskih otokov, je neki mormonski misijonar izjavil: »Vlada je v rokah cerkve. [. . .] Jaz sem otoški predsednik vlade.« Katoličani so podoben vpliv pridobili na otoški skupini Gambier, kjer je neki duhovnik opravljal delo vladnega ministra.

Namesto da bi se misijonarji osredinili izključno na svoje misijonarsko poslanstvo, so se po besedah zgodovinarke Claire Laux »raje odločili, da si pri širjenju evangelija pomagajo s politiko«. Menili so, da bodo tako lažje dosegli svoj cilj. Pri tem pa so ravnali v nasprotju z navodili svojih cerkvenih voditeljev. Kljub temu sta cerkev in država v Francoski Polineziji vse do dandanes tesno povezani.

Vloga trgovanja

Profesor Niel Gunson z univerze v Canberri (Avstralija) je dejal, da je bilo pri nekaterih misijonarjih »izrabljanje politike tesno povezano z njihovimi trgovskimi interesi«. Številni misijonarji so postali trgovci – trgovske ladje so oskrbovali z blagom, jih najemali in celo gradili. Nekateri so imeli plantaže, na katerih so gojili trstičasto maranto, kavo, bombaževec, sladkorni trst in tobak.

Misijonarji so se trdno zasidrali v trgovskem svetu, saj so 25 let nadzorovali trgovanje med Avstralijo in Tahitijem, še posebej v zvezi s slanino in kokosovim oljem. Toda nekaterim med njimi te dejavnosti niso bile všeč, zato so se pritožili Londonski misijonski družbi in so jo prosili, naj ukrepa. Drugi so menili, da je bilo trgovanje bistveno za to, da bi dosegli svoje verske cilje. V kakšnem smislu?

Misijonarji so vse od svojega prihoda s tehničnimi spretnostmi in proizvodi želeli narediti dober vtis na otoške prebivalce. Ker so  menili, da bodo prebivalci srečnejši, če bodo »civilizirani«, so jih spodbujali k trdemu delu in gmotnemu bogastvu ter celo namigovali, da slednje kaže na Božji blagoslov.

Iskrena spreobrnitev?

Zgodovinar, ki je pisal o Londonski misijonski družbi, je kasneje poročal, da hitra in množična spreobrnitev teh otočanov »ni imela veliko skupnega z moralnimi nagibi, še manj pa z duhovnostjo in s spremembo stališča«. Do spreobrnitve Tahitijcev, opaža Gunson, je »prišlo zgolj zato, ker je to želel Pomare II., na katerega so vplivali verski običaji (ne pa nauki) angleških misijonarjev«.

Mnogi Tahitijci so bili kristjani le na papirju in v nekaj letih se je z verskim gibanjem mamaia poganstvo vrnilo. Ta moralno razpuščena oblika čaščenja, ki jo je sprejela celo prestolonaslednica, je združevala prvine krščanstva ter tradicionalna verovanja in običaje.

Med protestantskimi skupinami, h katerim so spadali anglikanci, kalvinci in metodisti, je bilo veliko prerekanja, med samimi protestanti in katoličani pa se je vnelo sovraštvo. V knjigi The Cambridge History of the Pacific Islanders piše: »Otočani niso opazili nobenih razlik med veroizpovedmi in niso mogli razumeti hudobnega tekmovanja med ljudmi, ki so trdili, da so bratje.« Ko sta na primer dva katoliška misijonarja prišla na Tahiti, je neki ugleden bivši protestantski misijonar nemudoma ukazal, naj ju preženejo. To je med Veliko Britanijo in Francijo sprožilo diplomatski spor, ki je skorajda pripeljal do vojne. Na koncu se je Velika Britanija podredila zahtevi Francozov, da mora Tahiti priti pod francosko »okrilje«.

Koristna zapuščina

Po drugi strani so nekateri zgodnji misijonarji vneto pomagali opismenjevati ljudi in prispevali k izkoreninjenju detomora, ljudožerstva in žrtvovanja ljudi. Čeprav so bili nekateri med njimi morda strogi in neizprosni, so se trudili izboljšati moralo otoških prebivalcev.

Še posebej vredno darilo misijonarjev je prevod Biblije v tahitijščino. S tem so ljudi seznanili z Božjim imenom, ki je še danes dobro poznano na teh otokih. * (Psalm 83:18)

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 15]

»Niste del sveta«

Te besede je izrekel Jezus Kristus in so vodilno načelo njegovih pravih sledilcev. (Janez 15:19) Pravzaprav je to načelo zanje tako zelo pomembno, da je Jezus v molitvi k Bogu rekel: »Oni niso del sveta, kakor tudi jaz nisem del sveta.« (Janez 17:16) Zato se Jezus ni vpletal v politiko, niti si z njo ni pomagal, da bi pridobival učence. Zavračal je tudi mrzlično prizadevanje za gmotno bogastvo, ki je še ena značilnost duha tega sveta. Namesto tega je priporočal preprosto življenje, osredinjeno na pridobivanje duhovnega bogastva. (Matej 6:22–24, 33, 34) Njegovi pravi sledilci se zgledujejo po njem.

[Slika na strani 13]

Sprejem prvih misijonarjev leta 1797

[Vir slike]

The Granger Collection, New York

[Slika na strani 14]

Misijonar s Tahitijcema, ki sta se spreobrnila, okoli leta 1845

[Slika na strani 14]

Kralj Pomare II.

[Slika na strani 15]

Tahiti in prestolnica Papeete

[Vir slike]

Photo courtesy of Tahiti Tourisme

[Navedba vira slike na strani 14]

Levo: Photo by Henry Guttmann/Getty Images; desno: Collection du Musée de Tahiti et de ses Îles, Punaauia, Tahiti