Portoriko – zaklad pod soncem

KRIŠTOF KOLUMB je s svojo špansko floto 19. novembra 1493 priplul v zaliv bujno poraslega karibskega otoka. Med kratkotrajnim postankom je otok poimenoval San Juan Bautista (Sveti Janez Krstnik). Obnovil je zaloge, nato pa odjadral in nadaljeval svoje drugo raziskovalno potovanje.

Kolumba niso prav nič ganile zlate obale, obrobljene s palmami, in bujno tropsko rastlinstvo. Bolj so ga zanimali večji otoki in zakladi, ki jih je hotel odkriti.

Španec Ponce de León, ki je domnevno spremljal Kolumba na tem potovanju, je sklenil, da se bo vrnil na ta otok, ki so mu domačini pravili Boriquén. Ker je slišal, da tamkajšnji prebivalci nosijo zlato okrasje, je bil prepričan, da se v otoških hribih skriva zlato. Petnajst let kasneje se je zares vrnil, da bi potrdil svoje domneve. Leta 1521 so se Španci naselili na severni obali otoka. Ponce de León je to glavno naselbino poimenoval Portoriko (Puerto Rico), kar pomeni »bogato pristanišče«, saj je pričakoval, da bo tukaj odkril veliko bogastvo. *

Upi Ponca de Leóna so bili prazni. Zlata, ki so ga odkrili na Portoriku, je bilo malo in zaloge so hitro izčrpali, poleg tega pa so se začeli vrstiti politični problemi. Navsezadnje je Ponce de León zapustil otok in se odpravil proti področju, ki danes pripada ameriški zvezni državi Florida.

Otok sicer ni premogel veliko rudnin, vendar so Španci kmalu spoznali, da je glavni zaliv Portorika dragocena pridobitev. V 16. stoletju so otoško prestolnico spremenili v utrjeno pristanišče za varovanje galej, ki so prevažale zlato iz Amerike v Španijo. Nedolgo zatem je San Juan postal znan kot »najmočnejše špansko oporišče v Ameriki«.

Trinajst metrov visoko in do šest metrov široko močno zidovje ter mogočni trdnjavi pričujejo o izjemnem trudu Sanjuančanov, da bi zaščitili svoje mesto. Danes je San Juan še zmeraj ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij na otokih Karibskega morja. Obiskovalci si med sprehodom ob mestnem obzidju in ogledovanjem starinskih zgradb lahko predstavljajo, kakšno je bilo življenje v kolonialnih časih.

Obisk Starega San Juana

Obzidano mesto je znano kot Stari San Juan in se precej razlikuje od živahne sodobne metropole, ki se razteza okoli njega. Stari San Juan je videti kot ladja na plovbi po oceanu. Skoraj v celoti ga obdaja morje, njegov rt oziroma »premec« pa drzno moli v Atlantik. Na tej strateški konici stoji španska utrdba El Morro, ki je nekoč varovala vhod v pristanišče. Za El Morrom se vije obzidje in poteka po obeh straneh ožine, ki po obliki nekoliko spominja na sprednji del ladje. Dober kilometer proti vzhodu stoji še ena velikanska utrdba, San Cristóbal, s katere so pred morebitnimi napadi s kopnega branili »krmo ladje«. Med tema utrdbama se stiska Stari San Juan, ki ga je UNESCO leta 1983 razglasil za del svetovne dediščine.

Prebivalci skrbno prenavljajo staro mesto. Hiše so pobarvane z živahnimi pastelnimi barvami, balkoni iz kovanega železa so okrašeni s pisanim cvetjem, dvorišča pa so polna tropskega  rastlinja. Modrikasto sivi tlakovci, s katerimi so tlakovane ozke ulice San Juana, izvirajo iz rudnikov železa v Španiji. Španci so namreč iz odpadnega materiala, ki je nastal pri taljenju železove rude, naredili tlakovce in jih uporabili za balast na španskih ladjah, ki so plule do Portorika.

Na obzidju San Cristóbala starodavni španski topovi še zmeraj bdijo nad pristaniščem. Toda danes v pristanišče ne zahajajo več španske galeje, natovorjene z zlatom, temveč velike turistične ladje za križarjenje. Sproščeno ozračje in prijazni otočani prispevajo k temu, da je mesto priljubljena turistična destinacija. Še danes je tako, da imajo v starem mestnem delu pešci prednost pred vozili, zato umirjeni vozniki pogosto potrpežljivo čakajo, medtem ko skušajo turisti na cesti s fotoaparati ovekovečiti svoje počitnice.

Štirje dragoceni ekosistemi, vredni zaščite

Tretjina otoških prebivalcev živi v San Juanu ali njegovi okolici, vendar ima Portoriko še veliko drugih znamenitosti. Otok je morda res sorazmerno majhen, toda zaradi raznolike klime  in površja je pravi raj za floro in favno. V nadaljevanju so opisani samo štirje edinstveni ekosistemi, ki jih portoriške oblasti skušajo ohraniti.

Narodni gozd El Yunque je rezervat za ohranjanje enega od redkih tropskih deževnih gozdov, ki so še ostali na otočjih Karibskega morja. Po pobočjih se zlivajo prekrasni slapovi. Oranžni cvetovi ananasovk poživljajo zeleno rastlinje oblačnega gozda, medtem ko velike drevesaste praproti tekmujejo za prostor z ovijalkami in palmami. Tukaj najdemo tudi portoriško amazonko, ki je sicer ogrožena papiga, vendar je videti, da se ji v tem zatočišču obeta preživetje, in znamenito portoriško drevesno žabico coquí, ki s svojimi vztrajnimi klici gozdu podarja ritem.

Z daljave so pobočja El Yunqueja videti, kakor da so odeta v srebrno tančico. To barvo jim daje listje dreves yagrumo, ki so se bujno razrasla po razdejanju, ki ga je pred nekaj leti povzročil orkan Hugo. Ta nova rast je pravzaprav dober znak. »Gozd si lahko opomore od naravne katastrofe brez veliko pomoči,« je pojasnil biolog, ki dela v parku. »Resnična nevarnost je človeško poseganje.« V parku raste kakih 225 vrst dreves, 100 vrst praproti in 50 vrst orhidej. Zaradi te bogate rastlinske raznolikosti spada med biosferne rezervate Združenih narodov.

Biosferni rezervat Guánica. Na svetu najbrž obstaja samo še en odstotek tropskih suhih gozdov. A prvovrsten primerek teh gozdov najdemo le nekaj ur proč od El Yunqueja. Nekateri botaniki pravijo, da je Guánica »morda najboljši primerek subtropskega suhega gozdnega rastlinstva na svetu«. Je dom večini portoriških avtohtonih ptic, pa tudi 750 vrstam rastlin, od katerih jih je 7 odstotkov ogroženih.  Nenavadne cvetlice privabljajo kolibrije in številne metulje. Suhi gozd obroblja pas neokrnjene obale, na kateri želve – orjaške črepahe in orjaške usnjače – ležejo jajca.

Mangrove in koralni grebeni. Rezervat Guánica obsega tudi pas mangrovega gozda, ki se vije ob obali. »Naš rezervat ohranja mangrov gozd zdrav, saj vanj ne priteka odpadna voda iz tovarn ali kmetij,« je pojasnil eden od skrbnikov parka. »Mangrove pa so odličen kraj za razmnoževanje rib, ki naseljujejo koralne grebene.« Druge edinstvene turistične znamenitosti, ki so odvisne od neokrnjenih mangrovih gozdov, so svetlikajoči se zalivi, in nekatere med njimi premore tudi Portoriko. ( Glej spodnji okvir.)

Koralni grebeni ob obali so zaščiteni pred množičnim ribolovom, nekatere sipine in podvodni grebeni pa so razglašeni za narodne parke. Ti podvodni vrtovi ponujajo čudovite razglede potapljačem, ki se lahko iz oči v oči srečajo z želvami in lamantini ter z brezštevilno množico pisanih rib.

Portoriko resda ni uspel očarati Kolumba in je razočaral španske pustolovce, ki so iskali bogastvo, današnji obiskovalci pa so nad njim navdušeni. Zanje je Portoriko prepoln naravnih zakladov.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 16]

EDINSTVEN OBSERVATORIJ

Obiska vreden je observatorij Arecibo, ki stoji kakih 80 kilometrov zahodno od San Juana. Ima največji radioteleskop na svetu, s krožnikom oziroma okroglim reflektorjem, premera 305 metrov. Velikost tega teleskopa astronomom omogoča, da opazujejo objekte, ki jih drugi teleskopi ne morejo zaznati.

[Vir slike]

Courtesy Arecibo Observatory/ David Parker/Science Photo Library

[Okvir/slika na strani 17]

 PLAVANJE MED ZVEZDAMI

Otok Vieques, ki leži tik ob Portoriku, ima majhen zaliv, znan kot Bioluminiscenčni zaliv. Tako se imenuje zato, ker v njem menda živi največ fosforescenčnih oziroma svetlikajočih se vodnih organizmov na svetu. Kadar koli se ti mikroorganizmi (imenovani dinoflagelati) vznemirijo, zasijejo v zelenomodri barvi. Gre za enega najbolj nenavadnih spektaklov v naravi.

Obiskovalci, ki laguno obiščejo ponoči, svetlikanje prvič opazijo, ko se preplašene ribe zaženejo proč od njihovega čolna. Pot, ki jo ribe uberejo, se v mračni vodi zablesti kakor zelen zvezdni utrinek. Kadar ljudje zaplavajo v vodi, se lahko v temi vidi vsak njihov gib. Ko iz vode dvignejo roke, so kapljice, ki padajo z njih, videti kakor utripajoče zvezde. »Počutim se, kakor da bi plaval med zvezdami,« je vzkliknil neki obiskovalec.

[Slika na strani 15]

El Morro

[Slika na strani 15]

Pogled na staro mesto s San Cristóbala

[Slika na strani 15]

Stari San Juan

[Slika na strani 16]

Drevesasta praprot v deževnem gozdu El Yunque

[Slika na straneh 16, 17]

Obala v Guánici

[Vir slike]

© Heeb Christian/age fotostock

[Slika na strani 17]

Portoriški amazonki

[Slika na strani 17]

Koralni greben

[Navedba vira slike na strani 14]

Passport Stock/age fotostock

[Navedba vira slike na strani 15]

Vse fotografije: Passport Stock/age fotostock

[Navedba vira slike na strani 17]

Papigi: U.S. Geological Survey/Photo by James W. Wiley; greben: © Stuart Westmorland 2005; plavalec: Steve Simonsen