Mojstrovine, »naslikane« s kamni

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

OD VSEH tehnik, ki jih umetniki uporabljajo za upodobitev prizorov iz narave, je tehnika, ki se pogosto imenuje firenški mozaik oziroma commesso, ena najbolj zahtevnih. Pri tem mozaiku, ki je značilen za Firence, ne gre za pravilno oblikovane koščke kamna, opeke ali stekla, ki sestavljajo vzorce številnih drugih mozaikov. Umetniki ustvarjajo slike iz tankih, nepravilno oblikovanih koščkov kamenja. Ti so ponavadi izrezani tako natančno, da se reže med kamni praktično ne vidijo.

Umetnik, ki »slika« s kamni, ima na voljo neverjetno število najrazličnejših že pripravljenih barv. Lapis lazuli je temno moder poldrag kamen z medeno rumenimi lisami, v katerem se svetlikajo kristali zlatega pirita. Malahit ima skupke nežne in intenzivne zelene barve. Spektakularno pasast marmor se pojavlja v raznolikih rumenih, rjavih, zelenih in rdečih tonih. Umetnikom različne barvne odtenke ponujajo tudi ahat, jaspis, oniks, porfir in drugi kamni, s katerimi ustvarjajo živopisne sence in pike, ki se spreminjajo v mojstrovino. S temi barvastimi in progastimi kamni »slikajo« skalnate pokrajine, rastline, razburkane vode ali celo nebo z lebdečimi oblaki.

Ta vrsta mozaika pa nikakor ni nova. Najbrž so jo iznašli na Bližnjem vzhodu, potem pa so jo v 1. stoletju pr. n. št. začeli uporabljati tudi v Rimu ter je postala priljubljena kot talna in stenska dekoracija. Čeprav je bil firenški mozaik zelo razširjen v srednjem veku in bizantinskem času, pa je svojo slavo dosegel v toskanskem mestu Firence v 16. stoletju. Še danes razkošni firenški mozaiki krasijo palače in muzeje po vsej Evropi.

 »Slikanje« s kamni je težek postopek. V neki reviji piše, da bi ure, posvečene »že zgolj preprostemu motivu, prestrašile sodobnega industrijskega analitika časa«. Zato je še danes tako, kot je bilo v preteklosti, namreč da ti mozaiki zaradi cen, ki jih postavljajo umetniki, še zdaleč niso za vsak žep.

Kako naredijo mozaik?

Preden se umetnik loti izdelave mozaika, si naredi vzorec – običajno je to slika. Kopijo potem razreže na več delov, vsak del pa ustreza delu končne umetnine. Umetnik za vsak del potrpežljivo izbira pravi kamen in nato vzorec po svoje poustvari, saj ni nujno, da ga do potankosti posnema. Vsak del kopije prilepi na kos kamna, ki ga je izbral.

Nato umetnik vsak kos, ki je tanek le dva do tri milimetre, stisne v primež. Z žago (železna žica, ki je vpeta v lok iz kostanjevega lesa) previdno nažaga kose, ki jih potrebuje (prikazano zgoraj). Medtem žico vlaži z jedko pasto. Nato mora kose tako natančno izpiliti, da takrat, ko jih dvigne in pridrži skupaj, skozi stike ne prodre niti kanček svetlobe. Predstavljajte si, kako težko je to doseči, če so motiv vitice vinske trte!

Potem umetnik zbere kose in jih trajno namesti na ozadje iz glinenega skrilavca. Na koncu površino kamnov izravna in zlošči, kar da sliki lesk, ki ga fotograf ne more pričarati na nobeni fotografiji. Prav neverjetno je, kako umetnik pri motivu nežnih cvetnih listov vešče izkoristi barvne tone enega samega kosa kamna, s katerimi ustvari pravo igro svetlobe in sence. Sadje, vaze, metulji, ptice in pokrajina so le nekateri od motivov, ki jih ustvarjalni umetniki vešče upodabljajo v svojih mojstrovinah.

Pri firenškem mozaiku je zanimivo tudi to, da umetnik ne more določiti natančnih podrobnosti svojega končnega izdelka. Namesto tega mora izbrati barve, strukturo in kamne, ki jih je že naredil Bog. V neki knjigi o tem piše: »Žlahtni kamni te spodbujajo k razmišljanju o nenadkriljivi in nepopisni moči Boga, ki v teh drobnih stvareh združuje lepoto celotnega sveta [. . .], in te tako s svojim odsevom in leskom nenehno spominjajo Nanj.«

[Navedba vira slike na strani 16]

se fotografije na straneh 16 in 17: Su concessione del Ministero per i Beni e le Attività Culturali-Opificio delle Pietre Dure di Firenze, Archivio Fotografico