Preživel sem dramatične spremembe v Koreji

Pripoveduje Čong-Il Park

»Strahopetec! Strah te je, da bi padel na fronti! Tvoja vera je samo izgovor, v resnici se skušaš ogniti vojaški službi.« Tega me je obtožil poveljnik vojaške protiobveščevalne službe (CIC), ko sem junija 1953, torej pred dobrimi 55 leti, stal pred njim.

TO SEM doživel med korejsko vojno. Poveljnik je zatem potegnil ven pištolo in jo položil na pisalno mizo. »Dobro. Boš pa umrl tukaj, namesto na fronti,« je dejal. »Ali si sedaj kaj manj odločen vztrajati pri svojem?«

»Ne,« sem odločno odgovoril. Takrat je ukazal vojaku, naj vse pripravi za mojo usmrtitev.

V teh okoliščinah sem se znašel zato, ker sem bil vpoklican k vojakom, vendar sem služenje vojaščine zavrnil. Med čakanjem sem poveljniku povedal, da sem svoje življenje posvetil Bogu, zato se mi ne zdi prav, da bi ga žrtvoval za kar koli drugega kakor za služenje Bogu. Za nekaj minut je zavladala tišina. Kmalu zatem se je vojak vrnil in povedal, da je vse nared za izvršitev smrtne obsodbe.

Večina ljudi v Južni Koreji je tedaj o Jehovovih pričah vedela bore malo, če sploh kaj, še zlasti pa ne o tem, da nam vest ne dopušča sodelovati v vojskovanju na strani katere koli vlade. Preden vam opišem, kaj se je zgodilo potem, naj vam pojasnim, kaj me je privedlo do odločitve, o kateri sem obvestil vojaškega poveljnika.

Moje otroštvo in mladost

Rodil sem se oktobra 1930 kot najstarejši sin v družini, ki je živela v mestu blizu Seula, takratnega glavnega mesta Koreje. Moj dedek je bil vdan konfucionist in je tudi mene vzgajal v tem duhu. Ker je nasprotoval temu, da bi se svetno izobraževal, nisem hodil v šolo vse do njegove smrti, ko mi je bilo deset let. Nato pa sta leta 1941 vstopili v drugo svetovno vojno kot nasprotnici Japonska in Združene države Amerike.

Koreja je bila pod japonsko oblastjo, zato smo morali biti učenci vsako jutro navzoči pri slovesnosti v čast japonskemu cesarju. Moja teta in stric, ki sta postala Jehovovi priči, sta bila med drugo svetovno vojno v korejskem zaporu, saj se zaradi svojega verskega prepričanja nista hotela vpletati v vojno. Japonci so s Pričami ravnali tako okrutno, da so nekateri izmed njih, tudi moj stric, umrli. Moja teta je kasneje prišla živet k nam.

Leta 1945 je bila Koreja osvobojena japonske nadvlade. S pomočjo tete in drugih Prič, ki so prestali zaporno kazen, sem pričel resno preučevati Biblijo ter se leta 1947 krstil in tako  postal Jehovova priča. Avgusta 1949 sta v Seul prispela Don in Earlene Steele, prva misijonarja, ki sta bila dodeljena v Korejo in sta se izšolala na Watchtowerjevi šoli Gilead. V naslednjih mesecih so prišli še drugi.

Prvega januarja 1950 smo štiri Priče v Koreji postali pionirji, kakor se imenujejo polnočasni oznanjevalci Jehovovih prič. Bili smo prvi v Koreji, ki so po drugi svetovni vojni postali pionirji.

Življenje med korejsko vojno

Kmalu zatem je v nedeljo, 25. junija 1950, med Severno in Južno Korejo izbruhnila vojna. Takrat je bila v celi Južni Koreji samo ena občina Jehovovih prič, in sicer v Seulu, v kateri nas je bilo 61 oznanjevalcev. Ameriška ambasada je zahtevala, da vsi misijonarji zaradi svoje varnosti zapustijo državo. Tudi večina drugih Prič je zapustila Seul in se razkropila po vsem južnem delu države.

Mladim fantom (med drugim tudi meni), ki so po starosti spadali med vojaške obveznike, pa južnokorejska vlada ni dovolila, da bi zapustili Seul. Nenadoma so v mesto vkorakale komunistične čete in prišli smo pod nadzor komunistične vojske. Celo v tem času, ko sem se moral tri mesece skrivati v majhni sobi, sem lahko pričeval ljudem o Božjem kraljestvu. Na primer, srečal sem učitelja, ki se je prav tako skrival pred komunisti. Na koncu sva si delila mojo sobico in z njim sem vsak dan preučeval Biblijo. Čez čas se je krstil in tako postal Jehovova priča.

Navsezadnje so komunistični vojaki iz Severne Koreje odkrili najino skrivališče. Povedala sva jim, da sva preučevalca Biblije, in pojasnila biblijski nauk o Božjem kraljestvu. Na najino presenečenje naju niso aretirali, temveč so pokazali zanimanje za biblijsko sporočilo. Pravzaprav so se nekateri izmed njih še celo nekajkrat vrnili, da bi izvedeli več o Božjem kraljestvu. Po tem doživetju sva bila še bolj prepričana, da Jehova varuje svoje služabnike.

Zatem ko so sile Združenih narodov zavzele Seul, sem dobil posebno dovoljenje, da marca 1951 odpotujem v mesto Taegu. Tam sem lahko več mesecev užival v oznanjevanju s Sopričami. Novembra 1951, še pred koncem vojne, pa se je v Korejo vrnil Don Steele.

Pomagal sem mu pri reorganiziranju našega oznanjevalskega dela. V korejščino je bilo treba prevesti Stražni stolp in Informator, ki je vseboval navodila, kako oznanjevati, ter ju natipkati in razmnožiti. To gradivo smo zatem poslali občinam, ki so bile takrat že v več mestih. Občasno sva z Donom skupaj obiskovala občine in jih spodbujala.

Januarja 1953 sem z navdušenjem prejel pismo, v katerem so me povabili v šolo Gilead v New Yorku, da bi se izšolal za misijonarja. Toda ko sem že imel rezervirano mesto na letalu, sem prejel obvestilo korejskega vladnega urada, naj se javim zaradi služenja vojaškega roka.

Med življenjem in smrtjo

V centru za nabornike sem častniku povedal, da sem nevtralen in da se ne želim pridružiti vojski. Predal me je vojaški protiobveščevalni službi, da bi ugotovili, ali sem komunist. Takrat sem se znašel v razmerah, ko je šlo za življenje ali smrt in sem jih opisal že v uvodu.  Toda poveljnik me ni dal ustreliti, temveč je planil kvišku, dal častniku v roke debelo leseno palico in mu ukazal, naj me pretepe. Čeprav je bila bolečina grozljiva, sem bil vesel, da mi jo je uspelo prenesti.

Vojaška protiobveščevalna služba me je poslala nazaj v center za nabornike. Tam se vojaški uradniki niso zmenili za moje verovanje, temveč so mi proti moji volji dodelili vojaško identifikacijsko številko in me odpeljali v vojaški center za urjenje na otok Cheju, ki leži v bližini celinskega dela Koreje. Naslednje jutro je bilo za nas nabornike načrtovano, da bomo izrekli vojaško zaprisego in tako postali vojaki. Tega nisem hotel storiti, zato so me postavili pred vojaško sodišče in me obsodili na tri leta zapora.

Tisoči ohranijo značajnost

Tistega dne, ko bi moral oditi na šolanje za misijonarja, sem visoko nad svojo glavo videl leteti letalo. Bilo je prav tisto, na katero bi se moral vkrcati. Vendar moje srce ni bilo strto, ker nisem mogel iti v Gilead, saj sem v sebi čutil veliko zadovoljstvo, da sem ostal značajen do Jehova. In nisem edini Pričevalec v Koreji, ki je zavrnil služenje vojaškega roka. V naslednjih letih je več kot 13.000 Prič storilo isto. Vsi skupaj so v korejskih zaporih preživeli dobrih 26.000 let.

Zatem ko sem odslužil dve leti od triletne zaporne kazni, sem bil leta 1955 kot zgleden zapornik pomiloščen in izpuščen na prostost. Vrnil sem se v polnočasno službo in kasneje, oktobra 1956, dobil nalogo, da služim v uradu Jehovovih prič v Južni Koreji. Nato pa sem bil leta 1958 znova povabljen v Gilead. Na podelitvi diplom so me dodelili domov, v Korejo.

Nekoliko zatem, ko sem se vrnil v Korejo, sem spoznal In-hjun Sung, zvesto Pričevalko, in maja 1962 sva se poročila. Odrasla je v budistični družini in je za Priče izvedela od svoje sošolke. Prva tri leta najinega zakona sva obiskovala korejske občine in v vsaki od njih preživela en teden, da bi duhovno spodbujala njene člane. Od leta 1965 pa služiva v korejskem podružničnem uradu Jehovovih prič, ki je sedaj kakih 60 kilometrov iz Seula.

Premišljevanje o preteklih spremembah

Ko se ozrem nazaj, kar ne morem verjeti, kolikšne spremembe je doživela Južna Koreja. Po drugi svetovni vojni in vojni s Severno Korejo je bila skorajda zravnana z zemljo. Mesta so bila v ruševinah, ceste razdejane. Elektriko in kurjavo smo v najboljšem primeru imeli samo občasno. Gospodarstvo je bilo v razsulu. V naslednjih 50 letih pa si je država izredno opomogla.

Danes se Južna Koreja ponaša s tem, da je enajsta najbolj ekonomsko razvita država na svetu. Slovi po svojih sodobnih mestih, hitri železnici, po elektroniki in strokovnem znanju na področju avtomobilske industrije. Sedaj je peta največja proizvajalka avtomobilov na svetu. Še posebej omembe vreden pa se mi zdi napredek v Južni Koreji na področju spoštovanja človekovih pravic.

Ko so me leta 1953 postavili pred vojaško sodišče, korejska oblast ni razumela, kaj sploh je ugovor vesti. Nekatere izmed nas so obtožili, da smo komunisti, in nekaj Soprič so pretepli do smrti. Mnogi, ki so bili v mladosti zaprti zaradi ugovora vesti, so videli svoje sinove, celo vnuke, iti v zapor iz istega razloga.

V zadnjih nekaj letih so javna občila nasplošno govorila v naš prid, kadar so poročala o primerih, ko Jehovovim pričam vest ni dovoljevala  sodelovati v vojaških zadevah katere koli države. Neki tožilec, ki je na sodišču vodil tožbo proti Pričevalcu, ki ni hotel v vojsko, je celo napisal odprto pismo, v katerem se je opravičil za svoje ravnanje, in njegovo pismo je izšlo v neki zelo znani reviji.

Upam, da bodo našo pravico do ugovora vesti upoštevali tudi v Južni Koreji, tako kot jo v številnih drugih državah. Molim, da bi južnokorejske oblasti pokazale razumevanje do posameznikov, ki so takšnega prepričanja kakor jaz, in bi prenehale pošiljati mlade ugovornike vesti v zapor, tako da bomo »lahko mirno in tiho živeli«. (1. Timoteju 2:1, 2)

Kot služabnikom Boga Jehova nam je v čast pokazati, da smo glede vprašanja, kdo ima pravico biti naš vladar, na njegovi strani. (Apostolska dela 5:29) Naša srčna želja je, da bi s svojo zvestobo razveseljevali njegovo srce. (Pregovori 27:11) Srečen sem, da sem eden izmed milijonov tistih, ki so se odločili, da bodo z vsem svojim srcem zaupali v Jehova, ne pa se zanašali na svojo razumnost. (Pregovori 3:5, 6, SSP)

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

»Na najino presenečenje naju niso aretirali, temveč so pokazali zanimanje za biblijsko sporočilo.«

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

Korejski Priče so v zaporih preživeli 26.000 let, ker so zavrnili služenje vojaškega roka.

[Slika na strani 12]

V vojaškem zaporu leta 1953

[Slika na strani 15]

Med vojno leta 1952, ko sem z bratom Donom Steelom obiskoval občine.

[Slika na strani 15]

Malo pred najino poroko leta 1961

[Slika na strani 15]

Leta 1956, ko sem pomagal potujočemu nadzorniku kot prevajalec.

[Slika na strani 15]

Z In-hjun Sung danes