Pozabljeni sužnji z južnih morij

OD DOPISNIKA ZA PREBUDITE SE! S FIDŽIJA

MNOŽICA prekipeva od navdušenja, ko v laguno oddaljenega tihomorskega atola mirno priploveta ladji. Nekoč prej je neki brodolomec vsaki družini na otoku podaril nekaj strani iz svoje Biblije. Ti ponižni ljudje so jih z veseljem prebirali in vse od takrat željno čakali, da bi prišel kak krščanski učitelj.

Mornarji, ki so jih sedaj obiskali, jim obljubijo, da jih bodo odpeljali tja, kjer bodo lahko še več izvedeli o Bogu. Kakih 250 moških in žensk jim zaupa ter se vkrca na ladji. Mnogi med njimi trdno držijo v rokah svoje dragocene strani iz Biblije.

Toda ti ljudje so bili žrtve prebrisane zvijače. Ko so stopili na ladjo, so jih zvezali in spravili pod krov. Po dolgem potovanju so prispeli v pristaniško mesto Callao v Južni Ameriki. Med potjo so zaradi nehigienskih razmer mnogi umrli, pogoste pa so bile tudi spolne zlorabe. Tiste, ki so plovbo preživeli, so prodali za sužnje. Delali so na plantažah, v rudnikih ali kot domači služabniki in nikoli več se niso vrnili v svoje otoške domove.

Razvoj trgovine s sužnji na južnem Tihem oceanu

Prebivalce na otokih v južnem Tihem oceanu so ugrabljali v 19. in na začetku 20. stoletja. Tako so v zgodnjih 1860 letih nekaj tisoč otočanov nasilno odpeljali v Južno Ameriko. V naslednjih desetletjih pa so se preusmerili na zahod – pošiljati so jih pričeli v Avstralijo. Ross Lewin, ki je nekoč služil v kraljevi mornarici, je leta 1867 pridelovalcem sladkornega trsa in lastnikom bombažnih plantaž ponudil »po ceni 7 [funtov] najboljše in najuslužnejše domačine, ki jih lahko dobiš na otokih«.

Britanski kolonialni urad je take ugrabitve skušal preprečiti, vendar neuspešno. Prvi razlog je bil ta, da se je bilo težko sklicevati na britanske zakone, ko je šlo za tuje državljane. Drugi pa je bil povezan z britansko zakonodajo, v kateri ni bilo natančno definirano suženjstvo. Zato so se lahko trgovci s sužnji na sodiščih uspešno zagovarjali, češ da ti otočani, čeprav so bili prevarani in odvedeni na silo, pravzaprav niso sužnji, temveč pogodbeni delavci, ki jih izplačajo in sčasoma pošljejo domov. Nekateri so si celo drznili trditi, da so tem bivšim barbarom storili uslugo, saj so jih naučili delati in živeti po britanskih zakonih. Tako je lahko trgovina s sužnji cvetela vsaj še nekaj časa.

Zaveje nov veter

Nov veter je zavel, ko so pošteni državljani dvignili glas proti trgovini s sužnji. Nekateri  otočani so bili pripravljeni prostovoljno oditi, vendar nikogar ni bilo več dovoljeno nasilno odvesti. Poleg tega je bilo s temi delavci prepovedano ravnati nasilno, denimo jih bičati, jim vžigati znamenja ali da bi morali živeti in delati v strašnih razmerah.

Spremembe so postale še nujnejše, ko so anglikanskega škofa J. C. Pattesona – odkritega nasprotnika trgovine s sužnji – umorili prav tisti otočani, ki jih je želel zaščititi. Ugrabitelji so uporabili dobro preizkušeno zvijačo. Na otok so prispeli pred Pattesonom, in sicer z ladjo, ki je bila namenoma izdelana tako, da je bila na las podobna njegovi. Tokrat so tamkajšnje ljudi povabili na krov, da bi se srečali s škofom. Njihovi bližnji jih nikoli več niso videli. Ko pa je prispel pravi Patteson, ga je pričakala množica, ki je bila upravičeno jezna, in ga nato iz maščevanja ubila po pomoti. Britanske in francoske oblasti so zaradi tega incidenta in vse večjega protesta javnosti v Tihem oceanu namestile bojne ladje, da bi preprečile trgovino s sužnji.

Vladi Novega Južnega Walesa in Queenslanda v Avstraliji sta združili moči s kolonialnim uradom. Skupaj so nato sprejeli različne zakone, da bi ustavili trgovino s sužnji in pravno določili pogoje za najem pogodbenih delavcev. Na ladje, ki so prevažale takšne delavce, so napotili inšpektorje in predstavnike oblasti. Ta prizadevanja niso bila zaman, saj temelj za sestavo obtožnice sedaj niso bili ohlapni zakoni proti suženjstvu, temveč sta bila to ugrabitev in umor. V zadnjem desetletju 19. stoletja je na južnih morjih prišlo do sprememb. Sčasoma je trgovina s sužnji zamrla in dotok novih »rekrutov« je v začetku 20. stoletja skoraj usahnil.

Leta 1901 je novoustanovljeni avstralski parlament po vsej državi prevzel nadzor nad priseljenci. Njegova politika je bila v skladu z javnim mnenjem, v katerem se je do takrat že začel kazati odpor do tuje delovne sile, saj so se mnogi bali, da bo spodkopala zaposlitvene možnosti domačih delavcev. Prišleci z otokov v južnih morjih niso bili več dobrodošli, ne glede na to, ali so bili pogodbeni delavci ali ne. Tisoče so prisilili, da so se vrnili v svojo domovino, in s tem povzročili še večjo tragedijo, saj so nekatere, ki so si že uredili življenje v novem okolju, ločili od njihovih najbližjih.

V spomin pozabljenim sužnjem

Vlada zvezne države Queensland je septembra 2000 objavila deklaracijo, ki je sedaj stalno na ogled. V njej priznava pomembno vlogo, ki so jo prebivalci otokov v južnih morjih imeli pri ekonomskem, kulturnem in regionalnem razvoju Queenslanda. Hkrati pa obžaluje, da se je z njimi ravnalo tako kruto.

Skozi vso zgodovino so mnogi posamezniki izkoristili priložnosti, da bi obogateli na račun življenja in svobode drugih. Biblija obljublja, da pod vlado Božjega kraljestva takih krivic ne bo več. Zares, tisti, ki bodo pod to nebeško vlado živeli na zemlji, bodo »sedeli [. . .] vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo strašil«. (Miha 4:4)

[Shema/zemljevid na strani 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Sužnje so prevažali v Avstralijo in Južno Ameriko.

TIHI OCEAN

MIKRONEZIJA

MARSHALLOVO OTOČJE

Nova Gvineja

SALOMONOVO OTOČJE

TUVALU

AVSTRALIJA KIRIBATI

QUEENSLAND VANUATU

NOVI JUŽNI WALES NOVA KALEDONIJA JUŽNA AMERIKA

Sydney ← FIDŽI → Callao

SAMOA

TONGA

COOKOVO OTOČJE

FRANCOSKA POLINEZIJA

Velikonočni otok

[Navedba vira slike na strani 24]

National Library of Australia, nla.pic-an11279871