Mars na našem dvorišču
Mars na našem dvorišču
MARS se je avgusta 2003 približal našemu planetu na razdaljo 56 milijonov kilometrov, kar je najbližje v zadnjih 60.000 letih. V astronomskem merilu se je ta rdeči planet tako znašel praktično na našem dvorišču, kar je zelo razveselilo vse, ki radi opazujejo nebo.
Na Mars so do začetka leta 2004 poslali številna vesoljska plovila. Nekatera od njih so ga raziskovala na površini, druga pa iz orbite. Kaj so nas te misije naučile o našem rdečem sosedu?
Raziskovanje rdečega planeta
Orbiter Mars Global Surveyor je do Marsa priletel leta 1997. Odkril je, da je ta planet nekoč imel močno magnetno polje. Prav tako je natančno kartografiral njegovo površje in med drugim odkril, da je razlika med najnižjo in najvišjo točko na planetu kar 29 kilometrov. Na Zemlji je denimo ta razlika le 19 kilometrov. *
Najnižja točka na Marsu je dno velikega kraterja Hellas, ki je očitno nastal zaradi udarca velikanskega asteroida. Najvišja pa je vrh orjaškega ognjenika Olympus Mons, ki je visok 21 kilometrov. Kamera na krovu orbiterja Surveyor je prav tako posnela velike skale, premera več kot 18 metrov, pa tudi širna področja, na katerih so peščene sipine, ki stalno spreminjajo svojo obliko, in nedavno nastale globoke kanjone. Z neko drugo napravo so ugotovili, da je večina skal na površju vulkanskega izvora.
Čeprav so novembra 2006 izgubili zvezo z orbiterjem Mars Global Surveyor, pa so tri vesoljska plovila – Mars Odyssey, Mars Express in Mars Reconnaissance Orbiter – še naprej opazovala rdeči planet. * Z visoko občutljivimi kamerami in detektorji so raziskovala Marsovo atmosfero in okolico planeta. Na njegovem severnem tečaju so celo odkrila in kartografirala velike površine ledu.
Raziskovanje tega ledu je cilj vesoljskega plovila Phoenix Mars Lander, ki je 25. maja 2008 brezhibno pristalo na rdečem planetu. Opremljeno je s tehnično izjemno dovršenimi instrumenti, s katerimi lahko analizira atmosfero in permafrost na polarnem območju. Znanstveniki upajo, da bodo ugotovili, ali so v zaledeneli prsti kdaj obstajali mikrobi. Vendar se je iskanje življenja na tem planetu oziroma vsaj pogojev, ki bi ga omogočali, pričelo že dosti prej.
Roverja Spirit in Opportunity
Raziskovalni robotski vozili Spirit in Opportunity sta januarja 2004 pristali na Marsu, lokaciji pa so izbrali na temelju podatkov, pridobljenih v prejšnjih misijah. Pristajalna modula, v katerih sta bila roverja v velikosti gokarta, sta za zmanjšanje hitrosti spuščanja skozi atmosfero uporabila vročinski ščit, padala in rakete. Modula sta bila ob pristanku odeta v nekakšen kokon iz napihljivih blazin, podobno kakor je bil leta 1997 njun manjši predhodnik Mars Pathfinder, zato sta se nekaj časa odbijala po površju. *
Marsovo površje je skoraj enako veliko kot kopno na Zemlji, zato je precej možnosti za robotska raziskovanja. Za pristanek roverja Opportunity so znanstveniki izbrali Meridiani Planum, ravnino, prekrito z zelo starimi plastmi kamnin, ki vsebujejo z železom bogat mineral hematit. Spirit pa je pristal na drugi strani planeta, da bi raziskal dno orjaškega kraterja Gusev, saj bi po mnenju nekaterih znanstvenikov v njem lahko nekdaj obstajalo jezero. Glede na poročilo, ki ga je izdala NASA, so s to dvojno misijo želeli »ugotoviti, kako so se sčasoma
spreminjale okoljske razmere na področjih, ki so nekoč morda bila vlažna in primerna za življenje«.»Geologa« na Marsu
Spirit je 4. januarja 2004 pristal v pusti in gruščnati pokrajini, za katero so bile značilne plitve okrogle kotanje. Rover je raziskoval pokrajino podobno, kot bi to storil pravi geolog. Analiziral je različne vrste prsti in kamnin ter raziskoval reliefne oblike. Znanstveniki, ki ga upravljajo, so ugotovili, da je mesto pristanka prekrito z vulkanskimi kamninami in posuto z
majhnimi kraterji, ki so nastali ob padcih meteoritov. Spirit je nato prevozil 2,6 kilometra, da bi raziskal skupino manjših vzpetin. Tam je odkril nenavadne oblike kamnin in skalne police iz mehkejšega materiala, ki bi lahko bil vulkanskega izvora.Rover Opportunity pa je 25. januarja 2004, potem ko je prepotoval 456 milijonov kilometrov, pristal samo 25 kilometrov stran od predvidene lokacije. Odet v napihljive blazine se je nekaj časa odbijal po ravnini Meridiani in se nato skotalil v manjši krater. Neki znanstvenik je dejal, da je bil njegov pristanek, kakor če bi »medplanetarno luknjo za golf« zadel z enim udarcem!
Opportunity je raziskal številne kraterje, ki jih pokrivajo plasti kamnin, v katere so vgnezdena majhna s hematitom bogata ovalna zrnca, ki so jih poimenovali borovnice. Čeprav v resnici niso modre, temveč sive barve, pa se ravno po tem ločujejo od rdečkaste prsti in kamenja. Ponekod so plasti kamnin videti kakor valoviti vzorci, ki so tipični za peščene sipine v tekoči vodi. Nekateri znanstveniki menijo, da ti vzorci skupaj s klorom in bromom, ki so ju našli v kamninah, namigujejo na to, da je tam nekoč bila slana voda.
Vesoljsko plovilo Phoenix Mars Lander je leta 2008 priskrbelo še več podatkov o Marsovem površju, še posebej o področju, ki je pokrito z ledom. Z robotsko roko je vrtalo v ledeno površino, ki se skriva pod površjem, in nato v dveh »laboratorijih« na krovu analiziralo vzorce prsti in ledu. Misija tega plovila naj ne bi trajala dolgo. Po poročanju revije Science ga bo le nekaj mesecev zatem, ko bo opravilo svoje delo, zaradi zime na Marsu verjetno »obdala tanka plast zamrznjenega ogljikovega dioksida«.
Dejstvo, da lahko znanstveniki raziskujejo druge planete, ki so oddaljeni več sto milijonov kilometrov od nas, odkriva, kaj vse lahko ljudje storijo, ko delajo za skupni cilj. Poleg tega so takšni dosežki dokaz človeške bistroumnosti. Seveda pa je raziskovanje vesolja in pravzaprav vse, s čimer se ukvarja znanost, mogoče samo zaradi nespremenljivih in povsem zanesljivih fizikalnih zakonov, ki vladajo v vesolju. Ti zakoni niso nastali sami od sebe, temveč jih je postavil Veliki Arhitekt vesolja, Bog Jehova.
[Podčrtne opombe]
^ odst. 5 Razdalja med dnom Marianskega jarka v Tihem oceanu in vrhom Mount Everesta znaša 19 kilometrov.
^ odst. 7 Vesoljski plovili Mars Odyssey in Mars Reconnaissance Orbiter je izstrelila Državna uprava za aeronavtiko in vesolje (NASA), Mars Express pa Evropska vesoljska agencija.
^ odst. 10 Glej članek »Robot raziskuje Mars« v Prebudite se!, 22. junij 1998.
[Okvir/slika na strani 16]
ALI NA MARSU OBSTAJA ŽIVLJENJE?
Astronoma sir William Herschel in Percival Lowell, ki sta živela v 18. in 19. stoletju, sta domnevala, da je rdeči planet poln inteligentnih bitij, Darwinova teorija o evoluciji pa je to navidez še potrjevala. Vendar se je kasneje izkazalo, da te domneve niso utemeljene. Satelitska opazovanja so odkrila pusto pokrajino in tanko atmosfero, v kateri prevladuje ogljikov dioksid. Raziskave, ki jih je na Marsovem površju leta 1976 opravila sonda Viking 1, so odkrile, da tam ni življenja. *
Vendar znanstveniki še naprej iščejo znake življenja. Sedaj to počno s Phoenix Mars Landerjem. Ker lahko nekateri mikrobi tukaj na Zemlji preživijo v najskrajnejših razmerah, znanstveniki menijo, da morda podobni organizmi obstajajo tudi ponekod na Marsu. Na robotskem vozilu Beagle 2, ki je bilo del vesoljskega plovila Mars Express, je bila oprema za raziskovanje organskih snovi v Marsovi prsti, vendar je pristajanje proti koncu leta 2003 spodletelo. Naslednje leto so znanstveniki zaznali sledi metana v Marsovi atmosferi, kar je sprožilo ugibanja o tem, ali je plin biološkega ali vulkanskega izvora.
Ali bi se lahko kjer koli v vesolju življenje pojavilo samo od sebe? Biblija odgovarja: »Pri tebi [Bog] je življenja vir.« (Psalm 36:9) Da, življenje lahko nastane samo iz življenja. Tisti, ki je vir življenja, pa je Stvarnik Bog Jehova. (Apostolska dela 17:25)
[Podčrtna opomba]
^ odst. 24 Glej članek »Rdeči planet ponovno obiskan« v Prebudite se!, 22. november 1999.
[Vir slike]
NASA/JPL/Cornell
[Slika na strani 15]
Robotska roka Phoenix Mars Landerja, na kateri je zajemalna žlica, sonda in kamera.
[Slika na strani 15]
Fotografija »borovnic« s poudarjenimi barvami
[Slika na strani 15]
Ugasli vulkan Olympus Mons, visok 21 kilometrov.
[Slika na strani 15]
Rover Spirit je strgal površino te skale in vrtal vanjo.
[Navedba virov slik na strani 15]
Zgoraj levo: NASA/JPL-Caltech/University of Arizona/Texas A&M University; zgoraj desno: NASA/JPL/Malin Space Science Systems; spodaj levo in desno: NASA/JPL/Cornell