Razvozlana velika znanstvena uganka

JEZIK PREDVAJANJA:

Razvozlana velika znanstvena uganka

POTAPLJAČI so leta 1901 med raziskovanjem ladijske razbitine ob grškem otoku Antikitera našli zaklad. Odkrili so, da gre za ostanke antične rimske trgovske ladje, ki je med drugim prevažala marmornate in bronaste kipe ter srebrne kovance iz Pergamona. Ko so pregledali te kovance, so ugotovili, da se je ladja, ki je bila verjetno na poti proti Rimu, potopila nekje med letoma 85 in 60 pr. n. št.

Artefakte vse od odkritja hranijo v Nacionalnem arheološkem muzeju v Atenah. Vendar raziskovalci, ki so se v ta muzej odpravili leta 2005, tega niso storili niti zaradi kipov niti zaradi kovancev. Njihovo pozornost je pritegnila predvsem bronasta naprava, ki je bila prvotno vgrajena v leseno ohišje, veliko kot škatla za čevlje. Ta artefakt, znan kot mehanizem z Antikitere, spodbija dosedanje domneve glede znanstvenih dosežkov zgodnjih civilizacij. Za napravo so dejali, da je »najbolj izpopolnjen znan mehanizem, ki izvira iz antike«.

Za katero napravo pravzaprav gre? In zakaj je ta najdba tako zelo pomembna?

Skrivnostni predmet

Naprava je bila ob dvigu z morskega dna zelo zarjavela in prekrita z usedlinami. Po skoraj 2000 letih je spominjala na zelenkast kamen. Ker so bili raziskovalci najbolj navdušeni nad kipi, ki so jih našli, so ta skrivnostni predmet na začetku kar spregledali.

Leta 1902 je mehanizem, ki ni bil v enem kosu, pregledal neki grški arheolog. Sestavljen je bil iz kolesc različnih velikosti, na katerih so bili natančno izdelani trikotni zobci. Naprava je spominjala na uro, toda ker so po mnenju mnogih pričeli urne mehanizme na veliko uporabljati šele pred kakimi 700 leti, se to ni zdelo verjetno.

V nekem članku o mehanizmu z Antikitere je pojasnjeno, da »zgodovinarji na splošno ne verjamejo, da so lahko [Grki že pred kakimi 2000 leti] z matematično natančnostjo izdelovali zobnike – kovinska zobata kolesca, povezana v zapletena ‚zobniška gonila‘, ki so lahko vrtilno gibanje prenašala z ene gredi na drugo«. Vseeno pa menijo, da je bila ta naprava nekakšen astrolab, torej instrument, s katerim so nekoč običajno določali geografsko širino glede na položaj nebesnih teles.

Kljub temu so mnogi ugovarjali, češ da so ti zobniki preveč natančno izdelani, da bi lahko bili sestavni del 2000 let starega predmeta. Zato so sklepali, da ne spada k tovoru, ki so ga našli na tej staroveški razbitini. Po drugi strani pa je neki strokovnjak domneval, da bi lahko šlo za eno od legendarnih Arhimedovih krogel. Za to napravo je Cicero v prvem stoletju pr. n. št. dejal, da je nekakšen planetarij – mehanski miniaturni model, ki je posnemal gibanje sonca, lune in petih planetov, vidnih s prostim očesom. Vendar je na koncu prevladala domneva, da gre za astrolab, saj ni bilo nobenih jasnih dokazov, ki bi jo ovrgli.

Podrobnejša preučitev

Mehanizem je leta 1958 preučil Derek de Solla Price, ki je sprva študiral fiziko, nato pa se je preusmeril na drugo področje in postal profesor zgodovine. Prišel je do sklepa, da je bilo s to napravo mogoče določiti pretekle ali prihodnje astronomske dogodke, kot je denimo naslednja polna luna. Ugotovil je, da se napisi na številčnici nanašajo na razdelitev koledarskega časa – na dneve, mesece in zodiakalna znamenja. Predpostavljal je, da je gotovo imela premikajoče se kazalce, ki so za izbrani dan prikazali položaj nebesnih teles.

Price je menil, da je največji zobnik prikazoval gibanje sonca in da je en njegov obrat ustrezal dolžini solarnega leta. Če je drugi zobnik, ki je bil povezan s prvim, posnemal gibanje lune, potem je razmerje med številom zob na teh dveh zobatih kolescih moralo ustrezati antičnim zamislim o luninem tiru kroženja okrog zemlje.

Price je leta 1971 naredil rentgenske posnetke mehanizma. Izsledki so potrdili njegovo teorijo. Naprava je bila zapleteno astronomsko računalo. Na skici je prikazal, kako naj bi mehanizem deloval, in leta 1974 objavil svoje ugotovitve. Napisal je: »Nikjer drugje ni ohranjena kakršna koli temu podobna naprava. [. . .] Po vsem, kar vemo o znanosti in tehnologiji helenističnih starih časov, ta predmet ne bi smel obstajati.« Price takrat za svoje delo ni dobil priznanja, ki bi si ga zaslužil. Vseeno pa so drugi nadaljevali z raziskovanjem tam, kjer je on ostal.

Najnovejša odkritja

Leta 2005 je skupina raziskovalcev, ki smo jo omenili v uvodu, mehanizem pregledala z najsodobnejšim CT skenerjem, da bi posnela tridimenzionalne rentgenske slike z visoko ločljivostjo. Te raziskave so odprle nov vpogled v delovanje mehanizma. Ko je uporabnik z ročico zavrtel kolesje, v katerem je bilo vsaj 30 zobnikov, so se premaknili kazalci na treh številčnicah, ki so bile na prednji in zadnji strani ohišja. Tako je lahko predvidel astronomske cikluse (tudi sončeve mrke), s katerimi so bile povezane olimpijske in druge panhelenske igre, ki so jih pripravili vsaka štiri leta. Te igre so bile ponavadi standard za merjenje časa.

Zakaj je bila takšna informacija tako pomembna? Obstaja več razlogov. Astronomija je bila za staroveška ljudstva ključnega pomena, saj so lahko na podlagi gibanja sonca in lune sestavili koledarje, iz katerih so kmetje videli, kdaj je čas setve. Mornarji so se med plovbo usmerjali po zvezdah. Delovanje grških javnih ustanov je bilo vezano na astronomske pojave. Je pa še en razlog, zakaj je bila takšna informacija dragocena.

»Za staroveške Babilonce je bilo zelo pomembno, da so lahko predvideli sončeve mrke, saj so verjeli, da ti napovedujejo nesrečo,« piše Martin Allen, udeleženec raziskovalnega projekta, ki se ukvarja z mehanizmom z Antikitere. »Mehanizem bi resnično lahko bil politično orodje, ki bi oblastem omogočalo, da bi svoje podložnike držale na vajetih. Sumijo celo, da je eden od razlogov, zakaj tako malo vemo o teh mehanizmih, tudi to, da so bili vojaška oziroma državna skrivnost.«

Kakor koli že, mehanizem dokazuje, da sta bili starogrška astronomija in matematika, ki sta povečini izhajali iz bogate babilonske tradicije, veliko naprednejši, kot si lahko mislimo. V reviji Nature so glede tega zapisali: »Staroveški mehanizem z Antikitere ni le dokaz, da naše hipoteze o tem, kako se je tehnologija spreminjala skozi tisočletja, niso najbolj točne, temveč nam daje tudi povsem nov vpogled v zgodovino samo.«

[Okvir na strani 26]

KDO GA JE NAREDIL?

Mehanizem z Antikitere ni mogel biti edina naprava te vrste. »Nobenih dokazov ni, da bi bil kakor koli pomanjkljiv,« piše Martin Allen. »Vsaka njegova mehanska značilnost ima svoj namen. Na njem ni videti nobenih dodatnih lukenj ali kovinskih delov. Iz tega bi namreč lahko sklepali, da je izdelovalec mehanizem izboljševal še zatem, ko ga je že sestavil. Zato lahko upravičeno sklepamo, da je bil ta samo eden od mnogih, ki jih je izdelal pred njim.« Kdo ga je torej naredil in kaj se je zgodilo z ostalimi mehanizmi?

Najbolj sveže raziskave mehanizma odkrivajo, da so na številčnici, ki napoveduje sončeve mrke, zapisani meseci, imena teh pa so korintskega izvora. Zato raziskovalci predvidevajo, da so napravo naredili in uporabljali v določenem kulturnem okolju. V znanstveni reviji Nature piše: »Najverjetnejši uporabniki so prebivalci korintskih kolonij v severozahodni Grčiji oziroma v Sirakuzah na Siciliji – če to zadnje drži, potem lahko napravo povežemo z Arhimedom, saj je živel prav v tem mestu.«

Zakaj se niso ohranile tudi druge podobne naprave? »Bron je dragocen material, ki se ga zlahka reciklira,« piše Allen. »Navsezadnje so bronaste najdbe iz davnine izjemno redke. Pravzaprav so mnoge pomembne bronaste artefakte našli pod vodo, kjer so bili varni pred tistimi, ki bi jih lahko predelali.« »Na voljo nam je samo ta [primerek],« pravi neki drug raziskovalec, »in to zato, ker je ostal skrit pred ljudmi, ki so se ukvarjali z zbiranjem odpadnih kovin.«

[Shema/sliki na strani 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Rekonstrukcija zobatega kolesja v mehanizmu z Antikitere

1. Številčnica na sprednji strani je prikazovala lunine mene ter položaj sonca in lune. Glede na sončni koledar in skladno s tem, kako so se sonce in vidni planeti gibali v povezavi z ozvezdji zodiaka, pa je prikazovala tudi dneve in mesece.

2. Številčnica na zadnji strani zgoraj je prikazovala povezavo med lunarnimi meseci, solarnimi leti in obdobji, ko so potekale panhelenske igre.

3. Številčnica na zadnji strani spodaj je omogočala napovedovanje sončevih in luninih mrkov.

[Sliki]

Pogled od spredaj

Pogled od zadaj

[Vir slike]

[Slika na strani 26]

Takšna je bila morda videti plošča na zadnji strani ohišja.

[Vir slike]

[Vir slike na strani 24]

PREBUDITE SE!