Ko so po Evropi lomastili velikani

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

LETA 1932 je skupina delavcev opravljala gradbena dela na cesti blizu rimskega Koloseja. Eden od njih je pri kopanju naletel na trd predmet in izkazalo se je, da gre za okel in lobanjo slona. To odkritje pa ni osamljen primer. V preteklih letih so v Rimu in njegovi okolici našli približno 140 fosiliziranih ostankov teh živali. O prvi takšni najdbi so poročali že v 17. stoletju.

Ljudje so takrat menili, da kosti pripadajo slonom, bodisi tistim, ki so jih v starem Rimu uvažali, bodisi tistim, ki jih je nekoč v Italijo pripeljal kartažanski general Hanibal. V 19. stoletju pa je G. B. Pianciani, duhovnik in profesor naravoslovja, ki je živel v Viterbu, ovrgel ti domnevi. Ker so kosti večinoma našli v naplavinskih tleh, je sklepal, da jih gre pripisati živalim,  ki so poginile nekje drugje, nato pa so jih sem zanesle poplavne vode.

Mnogi fosili debelokožcev, ki so jih našli v Italiji, nimajo nič skupnega z današnjimi sloni, temveč pripadajo izumrlim vrstam, znanim po imenu Elephas antiquus oziroma staroveški sloni. (Glej stran 15.) Imeli so skoraj ravne okle, v plečih pa so bili visoki okoli pet metrov, tako da so bili približno dva metra višji od svojih današnjih vrstnikov.

Ali so bili ti velikani redki? Fosilne zbirke nakazujejo, da so nekoč lomastili po vsej Evropi in Angliji podobno kakor njihovi bližnji sorodniki mamuti. Poleg tega se ne zgodi ravno pogosto, da so na nekem najdišču zgolj fosilni ostanki slonov. Običajno tam najdejo tudi ostanke številnih drugih vrst, celo takih, ki so spadale med slonove naravne sovražnike.

Od hijen do povodnih konjev

Raziskave fosilov, ki so jih našli v pokrajini Lazio v osrednji Italiji, kjer leži tudi Rim, so pokazale, da je bilo v preteklosti podnebje na tem področju bolj kot ne podobno afriškemu. Tukaj so se namreč pred davnimi časi potikale živali, kot so povodni konji, gazele in celo velike mačke. Pravzaprav so fosilne ostanke neke mačke, ki so ji nadeli vzdevek Leopard iz Monte Sacra, našli v samem srcu Rima. Blizu vasi Polledrara je najdišče, kjer so izkopali več kot 9000 fosilnih ostankov raznovrstnih živali: staroveških slonov, zobrov, jelenov, magotov, nosorogov in turov  – divje vrste velikega goveda, ki so ga iztrebili pred nekaj stoletji. Samo področje izkopavanj je pravzaprav preurejeno v muzej, tako da lahko obiskovalci hodijo po dvignjeni sprehajalni poti in opazujejo fosile v naravnem okolju. (Glej stran 16.)

V neki jami blizu Palerma na Sicilji so odkrili več ton fosilnih ostankov, med katerimi so bile fosilizirane kosti jelenov, turov, slonov in različno starih povodnih konjev – celo še neskotenega mladiča. Pravzaprav se je 20 ton teh ostankov znašlo v prodaji že v prvih šestih mesecih zatem, ko so jih odkrili!

Paleontolog J. Manson Valentine je v južni Angliji odkril usedline, v katerih je bilo polno drobcev kosti večine pravkar omenjenih živali, med njimi pa so bile tudi hijene in deli okostja severnih medvedov. Zakaj so ta velika fosilna nahajališča našli na tako različnih krajih?

Nekateri znanstveniki menijo, da okoliščine, v katerih so te živali poginile, dišijo po naravni nesreči. Toda, ne glede na vzroke zanjo, so takšni množični pogini pustili svoj pečat po vsej Evropi, Britanskem otočju, Sibiriji in Aljaski.

Brez teh fosilnih zbirk si nikoli ne bi mogli živo predstavljati sveta, ki je bil bistveno drugačen od današnjega. Vzemite na primer zgolj Italijo. Če bi se v mislih vrnili dovolj daleč v preteklost, bi upravičeno lahko rekli, da ste sredi afriške divjine.

[Okvir na strani 17]

KAJ JE FOSIL?

Na prvi pogled je morda videti kot običajna kost. V resnici pa je končni produkt kemičnega procesa, imenovanega fosilizacija, ki se prične, še preden bi se ostanki poginule živali razkrojili.

Ena od pogostih oblik fosilizacije je mineralizacija. Pri tem procesu prvotne organske snovi deloma ali povsem nadomestijo minerali iz okoliških vlažnih sedimentov. Za pričetek fosilizacije so torej potrebni določeni pogoji. Mednje spadajo debeli nanosi usedlin, ki na hitro pokrijejo nedotaknjene ostanke živali. Tako se prepreči dostop zraka, s čimer se ustavi tudi razkroj. V normalnih okoliščinah živalske ostanke, ki jih niso pojedli mrhovinarji, pospravijo bakterije. Svoj davek zahtevajo tudi veter in kemične snovi, kot je voda. Zato je fosilizacija zelo redek pojav.

[Okvir/slike na strani 17]

MAMUTI NA SEVERNI POLOBLI

Fosilne zbirke potrjujejo, da so mamuti vrste Mammuthus primigenius poseljevali obsežna področja našega planeta, tudi Azijo, Evropo in Severno Ameriko. Kot kaže, je bila v Evropi Italija najjužnejši predel, kjer se je gibala ta žival.

Omenjeni mamut je bil približno enake velikosti kakor današnji indijski slon, le da je bil poraščen z dlako, ki je v dolžino segala tudi do pol metra. Samci so se poleg tega ponašali z okoli pet metrov dolgimi ukrivljenimi okli. Še posebej veliko teh mamutovih podaljšanih zob se skriva v nedrjih sibirskih tal. Pravzaprav jih je toliko, da jih že vse od srednjega veka izvažajo na Kitajsko in v Evropo.

[Vir slike]

Photo courtesy of the Royal BC Museum

[Slika na strani 16]

Nahajališče fosilov pri Polledrari

[Vir slike]

Soprintendenza Archeologica di Roma

[Virov slik na strani 15]

Zgoraj: Museo di Paleontologia dell’Università degli Studi “La Sapienza” di Roma; spodaj: © Comune di Roma - Sovraintendenza Beni Culturali (SBCAS; fald. 90, fasc. 4, n. inv. 19249)