Ubežal sem poljem smrti in našel življenje

Pripoveduje Sam Tan

Z družino smo skupaj s kakimi 2000 drugimi Kambodžani bežali iz države in končno prispeli do reke, ki meji s Tajsko. Uspeli smo se stlačiti na enega od majhnih čolnov, ki so ljudi vozili na varno. Ravno ko je odrinil zadnji čoln, so se prikazali vojaki Rdečih Kmerov in streljali na nas.

NA NAŠE veliko olajšanje je vsem nam uspelo varno priti na Tajsko. Vsi so bili srečni razen nas, saj z nami ni bilo mojega očeta in strica, ki so ju ujeli nekaj mesecev prej. Mati je samo sedla in jokala. Toda preden nadaljujem to zgodbo, naj vam povem, kaj vse se je dogajalo pred tem.

Moja zgodnja leta v budističnem templju

Rodil sem se leta 1960 v Kambodži kot najstarejši od treh otrok. Ko sem bil star devet let, smo se skupaj s starši odločili, da grem služit v budistični tempelj, kar ni bilo nič nenavadnega za fante. Menih začne svoj dan približno ob šestih zjutraj, ko zapusti tempelj in gre od hiše do hiše ter zbira živež. Nekatere ljudi mi je bilo težko prositi za hrano, saj sem lahko videl, da so zelo revni. Nato smo mladi menihi pripravili obroke in jih postregli starejšim. Mi smo jedli kasneje.

Ob šestih zvečer so se starejši menihi zbrali k molitvi in govorili v jeziku, ki ga je razumel le malokdo, če sploh kdo. Čez dve leti sem postal tako imenovani mali menih in užival nekatere prednosti starejših menihov. Smel sem tudi moliti z njimi. Ves ta čas sem mislil, da je budizem edina religija na svetu.

Pobeg iz Kambodže

Z življenjem v templju nisem bil zadovoljen, zato sem se pri 14 letih vrnil domov. Kmalu zatem je prišel na oblast politični voditelj Pol Pot. Njegovo gibanje Rdeči Kmeri je imelo med letoma 1975 in 1979 v državi popoln nadzor. Želeli so, da bi Kambodža postala komunistična država, zato so vse ljudi izgnali iz mesta na deželo. Tudi našo družino so preselili. Kasneje so Pol Potovi možje odpeljali mojega očeta in strica. Nikoli več ju nismo videli. Pravzaprav je pod oblastjo Rdečih Kmerov življenje izgubilo skoraj 1,7 milijona Kambodžanov, bodisi tako, da so bili ubiti na tako imenovanih poljih smrti, ali pa so umrli zaradi pretežkega dela, bolezni ali stradanja.

Te okoliščine so pripeljale do tega, da se nas je kakih 2000 podalo na nevarno tridnevno pot čez gorovje do meje s Tajsko, kot sem omenil na začetku. Vsi smo varno prispeli, tudi novorojenček, ki se je rodil na poti. Večina nas je imela s seboj denar, toda nazadnje smo ga vrgli proč, saj je bila na Tajskem takrat kamboška valuta brez vrednosti.

Življenje na Tajskem

Z družino smo se priselili k sorodnikom na Tajskem, jaz pa sem služil denar tako, da sem lovil in prodajal ribe. S čolnom smo velikokrat  zapluli v kamboške vode, kjer je bilo več rib, pa tudi več patruljnih čolnov Rdečih Kmerov. Če bi nas ujeli, bi bili ob čoln in ob življenje. Pravzaprav smo jim dvakrat za las ušli. Drugi pa niso imeli takšne sreče. Med njimi je bil tudi moj sosed, ki so ga ujeli in obglavili. Čeprav me je njegova smrt pretresla, sem še naprej ribaril ob kamboški obali – ali to ali pa bi moja družina stradala.

Skrbelo me je za družino in zase, zato sem se odločil, da grem v begunsko taborišče na Tajskem. Zaprosil sem, da bi lahko imigriral v drugo državo, od tam pa bi pošiljal denar svoji družini. Ko sem to povedal sorodnikom, so bili odločno proti. Toda jaz se nisem premislil.

V begunskem taborišču sem srečal angleško govoreče obiskovalce, ki so rekli, da so kristjani. To je omajalo moje prepričanje, da je budizem edina religija. S Tengom Hannom, mojim novim prijateljem, sva se pričela družiti s temi »kristjani«, ki so nama pokazali Biblijo in dajali hrano. V taborišču sem živel eno leto in zaprosil, da bi imigriral na Novo Zelandijo.

Novo življenje na Novi Zelandiji

Moja prošnja je bila odobrena maja 1979 in kmalu za tem sem se znašel v begunskem taborišču v Aucklandu. Neki prijazen moški je uredil vse potrebno, da sem lahko šel v Wellington in dobil zaposlitev v eni od tovarn. Tam sem trdo delal in domov pošiljal denar, prav kakor sem obljubil.

Želel sem izvedeti kaj več o krščanstvu, zato sem začel hoditi v dve Protestantski cerkvi. Vendar se je tam bolj malo govorilo o Bibliji. Ker sem hotel pravilno moliti, me je neki prijatelj naučil molitev očenaš. (Matej 6:9–13) Toda nihče mi ni pojasnil, kaj ta molitev v bistvu pomeni. Prav kakor sem ponavljal budistične molitve, sem znova in znova ponavljal očenaš, ne da bi razumel, kaj govorim.

Težave v zakonu

Leta 1981 sem se poročil. Čez kakšno leto sva se z ženo krstila, tako da naju je duhovnik po glavi poškropil z vodo. Takrat sem imel dve službi, lep dom in udoben življenjski slog – stvari, ki jih v Kambodži nikoli nisem imel. Navzlic vsemu nisem bil srečen. V zakonu so se nama pojavile težave in obiskovanje cerkve nama očitno ni veliko pomagalo. Niti ni pomagalo moje vedenje, saj sem hazardiral, kadil, popival in imel druge ženske. Vest me je grizla in močno sem dvomil, da bom primeren za nebesa. Bil sem namreč poučen, da tja gredo vsi dobri ljudje po smrti.

Leta 1987 sem uredil vse potrebno, da sta moja mama in sestra lahko za nekaj časa prišli živet k nama na Novo Zelandijo. Ko sta odšli, sem z njima odšel tudi jaz. Preselili smo se v Auckland.

Končno pričnem spoznavati Biblijo

Ko sem nekega dne odhajal od prijatelja, sem srečal dva moška, ki sta hodila od hiše do hiše. Eden od njiju, Bill, me je vprašal: »Kam upate, da boste šli po smrti?« »V nebesa,« sem odvrnil. Potem mi je iz Biblije pokazal, da v nebesa gre samo 144.000 ljudi, da bodo tam vladali kot kralji nad zemljo. Poleg tega mi je povedal, da bo zemljo naselilo na milijone bogaboječih ljudi in jo spremenilo v raj. (Razodetje 5:9, 10; 14:1, 4; 21:3, 4) Sprva me je ta razlaga ujezila, saj je bila v nasprotju s tem, kar sem se naučil do takrat. Toda globoko v sebi sem bil navdušen nad tem, kako dobro sta ta moška poznala Biblijo in kako mirna sta ostala. Pravzaprav mi je bilo žal, da ju nisem vprašal, katere vere sta.

Nekaj tednov kasneje sem obiskal prijatelja, čigar otroci so preučevali Biblijo z zakonskim parom, Dickom in Stephanie. Pri tem so si pomagali z brošuro Večno življenje na zemlji!. Tudi sam sem jo pričel brati in ugotovil, da je zelo logična. Poleg tega sem izvedel, da sta Dick in Stephanie Jehovovi priči. Potem mi je postalo jasno, da sta tudi tista moška, ki sem ju nedavno srečal, gotovo bila Jehovovi priči, saj se je to, kar sta mi govorila, skladalo z brošuro.

Želel sem se naučiti več, zato sem Dicka in Stephanie povabil k sebi domov ter ju zasul  z biblijskimi vprašanji. Kasneje me je Stephanie vprašala, ali poznam Božje ime. Pokazala mi je Psalm 83:18, kjer piše: »Da spoznajo, da si ti, ki ti je ime Jehova, sam Najvišji nad vesoljno zemljo.« Ta stavek se je dotaknil mojega srca, zato sem začel redno preučevati Biblijo. Preučevanju se je pridružila tudi La, dekle iz Laosa, s katero sem takrat živel. Medtem sem poskrbel, da sta na Novo Zelandijo prišla živet tudi moj brat in njegova žena. Tudi onadva sta začela preučevati Biblijo s Pričami.

Nedolgo zatem sva se morala z La zaradi dela preseliti v Avstralijo, zato nisva več mogla preučevati. Čeprav nama je bil glavni cilj zaslužiti čim več denarja, sva vse bolj pogrešala najino preučevanje Biblije. Zato sva neke noči goreče prosila Jehova, naj naju usmeri k svojemu ljudstvu.

Najina molitev je uslišana

Nekaj dni zatem, ko sem se vračal domov iz trgovine, sem pri vratih zagledal dve Pričevalki. Potiho sem se zahvalil Jehovu in z La sva znova preučevala. Začela sva tudi obiskovati krščanske shode v krajevni kraljestveni dvorani. Toda kmalu sem spoznal, da bom moral marsikaj spremeniti v svojem življenju, če bom hotel ugajati Bogu. Zato sem opustil slabe navade in si ostrigel dolge lase. Moji stari znanci so me zbadali, vendar sem se uspel obvladati. Poleg tega sem moral urediti svoj zakonski stan, saj z La nisva bila poročena, jaz pa s svojo ženo nisem bil uradno razvezan. Zato sva se leta 1990 z La vrnila na Novo Zelandijo.

Takoj sva poklicala Dicka in Stephanie. »Sam, mislila sem, da smo te izgubili!« je vzkliknila Stephanie. Znova smo začeli skupaj preučevati Biblijo in takoj, ko je bil postopek za razvezo končan, sva se z La s čisto vestjo pred Bogom poročila. Ostala sva na Novi Zelandiji in se tam krstila v znak svoje posvetitve Bogu. Močno sem si želel z drugimi govoriti o tem, kar sem se naučil. Tako sem imel prednost preučevati Biblijo z mnogimi Kambodžani in Tajci iz Aucklanda in okolice.

Nazaj v Avstralijo

Maja 1996 sva se z La vrnila v Avstralijo in se naselila v mestu Cairns na severu avstralske zvezne države Queensland. Tukaj imam prednost, da koordiniram oznanjevanje Kambodžanom, Laošanom in Tajcem, ki živijo na tem področju.

Nikoli se ne bom mogel Jehovu dovolj zahvaliti za blagoslove, med katerimi so moja čudovita žena in najini trije sinovi – Daniel, Michael in Benjamin. Zelo sem hvaležen tudi za to, da so biblijsko resnico sprejeli moja mama, sestra, brat, tašča in Teng Hann, prijatelj iz taborišča na Tajskem. Še vedno žalujemo za mojim očetom in stricem, vendar nismo preveč žalostni. Vemo, da bo Bog, ko bo obujal mrtve, pretekle krivice tako temeljito popravil, da o njih »ne bode spomina in ne pride[jo] več na misel«. (Izaija 65:17; Apostolska dela 24:15)

Pred nekaj leti sem na zboru Jehovovih prič opazil znan obraz. Bil je Bill, s katerim sem se srečal pred mnogimi leti. »Se me spomniš?« sem ga vprašal.

»Seveda!« je odgovoril. »Pred leti sem te srečal na Novi Zelandiji in ti povedal, da v nebesa gre samo 144.000 ljudi.« Po vseh teh letih se me je Bill še vedno spomnil. Objela sva se in skupaj, tokrat kot brata, obujala spomine.

[Vir slike na strani 21]

Ozadje: AFP/Getty Images