Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Na skrivaj sem prevajala tri desetletja

Na skrivaj sem prevajala tri desetletja

Na skrivaj sem prevajala tri desetletja

Pripoveduje Ona Mockutė

Bilo je nekega aprilskega dne leta 1962. Sodna dvorana v litovskem mestu Klajpeda je bila polna do zadnjega kotička, jaz pa sem sedela na zatožni klopi zaradi domnevnih zločinov zoper družbo. Šest mesecev prej so me aretirali in obtožili zaradi opravljanja verskih dejavnosti, ki so jih takrat obravnavali kot zločin zoper sovjetsko državo. Naj pojasnim, kako je prišlo do tega, da so me aretirali in nato zaprli, ker sem na skrivaj prevajala publikacije Jehovovih prič.

RODILA sem se leta 1930 na zahodu Litve nedaleč od Baltskega morja. Preden sem prišla na svet, je mati zame molila, da bi postala nuna. Vendar mi je nekoč dejala: »Nikakor ne morem moliti pred svetim Petrom oziroma drugimi mrtvimi maliki.« Te besede sem si vzela k srcu in zato nisem želela poklekniti v cerkvi. Vseeno pa sem med potjo iz šole domov to storila pred križem, ki je stal ob cesti.

Kasneje sem med drugo svetovno vojno od leta 1939 do 1945 videla nepopisno krutost, ki mi je trgala srce. Med nemško okupacijo sva s teto nekega dne v gozdu nabirali jagode. Naleteli sva na dve večji gomili, kjer sva opazili še sveže sledove krvi. Ker sva vedeli, da so pred kratkim usmrtili skupino Judov, med katerimi sta bili tudi moji sošolki Tesa in Sara, naju je prešinila misel, da sva po naključju odkrili njihovo grobišče. Vsa pretresena sem zavpila: »Bog, ti si tako dober! Ampak zakaj dopuščaš tako strašna barbarstva?«

Leta 1949 sem končala srednjo šolo, ki sem jo obiskovala blizu našega doma v Klajpedi, in se vpisala na fakulteto za glasbo. Leto zatem sem se pridružila ilegalnemu študentskemu političnemu gibanju, vendar so nas kmalu izdali, tako da so me aretirali skupaj z dvanajstimi drugimi somišljeniki. Ko sem bila zaprta v Klajpedi, sem prvič prišla v stik z Jehovovimi pričami.

Seznanim se z biblijskimi resnicami

V zaporniško celico, v kateri sem bila še s šestimi drugimi dekleti, so privedli tudi neko žensko srednjih let. Ker se nam je prijazno smehljala, sem jo vprašala: »Draga gospa, zaporniki so ponavadi mrki, ko stopijo v celico, vi pa ste nasmejani! Ali vas smem vprašati, zakaj ste tukaj?«

»Zaradi resnice,« je odgovorila.

»Kaj pa je resnica?« sem vprašala.

Ženski je bilo ime Lydia Peldszus. Bila je Nemka, ki so jo spravili za zapahe, ker je bila Jehovova priča. Z nami se je velikokrat pogovarjala o duhovnih rečeh. Spodbudne biblijske resnice, o katerih nas je poučevala, niso spremenile le mojega življenja, temveč tudi življenje treh drugih zapornic iz iste celice.

Kako se je moje biblijsko spoznanje večalo

Zaradi ilegalnega političnega udejstvovanja zoper sovjetsko okupacijo so me obsodili na 25 let zapora in pet let izgnanstva. V letih, ko sem bila pod ključem, pa tudi v sibirskih delovnih taboriščih, sem spoznala Priče, ki so pripomogli k temu, da se je moje spoznanje o Bogu in njegovih namenih poglobilo. Ti ljudje so bili podobno kot Lydia kaznovani zaradi svoje vere.

Seveda si v teh letih biblijskega spoznanja nisem le nabirala, o svoji novi veri sem govorila tudi z drugimi. Čeprav nisem imela priložnosti, da bi se v zaporu krstila in tako simbolizirala svojo posvetitev Bogu, sem med tamkajšnjimi sotrpini in uslužbenci veljala za Jehovovo pričo. Leta 1958 so me po osmih letih izpustili na prostost. V Litvo sem se vrnila rahlega zdravja, toda moja vera v Jehova je bila močna.

Pričnem na skrivaj prevajati

V Litvi je takrat ostalo le nekaj Prič. Drugi so bili po zaporih ali pa so jih izgnali v Sibirijo. Leta 1959 sta mi Pričevalca, ki sta se vrnila iz Sibirije, predlagala, da bi biblijske publikacije prevajala v litovščino. Z veseljem sem sprejela to nalogo in si jo štela v veliko čast.

Marca naslednje leto sem pričela prevajati in se natiho krstila v reki Dubysa. Ker mi je za vratom sedel KGB (sovjetski Komite za državno varnost), nisem mogla najti zaposlitve, s katero bi se preživljala, zato sem živela pri starših, ki so bili naklonjeni moji veri. Skrbela sem za krave, ki so bile v lasti očeta in nekaterih sosedov. Medtem ko sem budno pazila na živino, sem tudi prevajala. Imela sem čudovito pisarno. Sedela sem na štoru, obkrožena z zeleno travnato preprogo. Strop nad menoj je bilo sinje nebo, priročna mizica pa kar moje krilo.

Vendar sem kmalu uvidela, da v takšnem ambientu ni varno prevajati, ker bi me zlahka opazili agenti KGB oziroma njihovi ovaduhi. Zato sem se takoj, ko so bila na voljo skrivališča, kjer bi lahko opravljala to delo, odselila od doma. Včasih sem prevajala v hlevih. Na eni strani ograje je bila živina, jaz pa sem na drugi strani pridno udarjala po tipkah.

Elektrike ni bilo, zato sem delala samo podnevi. Zvok pisalnega stroja je preglasilo ropotanje mlina na veter, ki je bil posebej za to zgrajen zunaj hleva. Ko je padel mrak, sem se odpravila v hišo na večerjo, nato pa sem se vrnila in prenočila na senu.

Oktobra 1961 so odkrili, da podpiram versko dejavnost, in me skupaj z dvema drugima Pričama aretirali. Tako je prišlo do sodne obravnave, ki je bila naslednje leto in sem jo omenila na začetku. Oblasti so nam dovolile javno zaslišanje, zato smo bili veseli, da smo lahko pričevali mnogim, ki so prišli na obravnavo. (Marko 13:9) Obsodili so me na triletno zaporno kazen, ki sem jo prestala v estonski prestolnici Talin. Kolikor vem, sem bila takrat edina, ki je bila tam za zapahi iz verskih razlogov. Obiskovali so me tamkajšnji mestni uradniki in tudi njim sem pričevala o svoji veri.

Znova zaviham prevajalske rokave

Leta 1964 sem bila ponovno svobodna. Iz Estonije sem se vrnila v Litvo in nadaljevala prevajanje naših publikacij večinoma iz ruščine v litovščino. Dela je bilo čez glavo. Čeprav so mi pomagali še drugi, sem samo jaz služila kot polnočasna prevajalka v litovščino. Pogosto sem delala sedem dni na teden, in to od jutra do večera. Brez Jehovove pomoči vsega tega nikoli ne bi zmogla.

Zavedala sem se, kako pomembna naloga mi je zaupana, zato sem bila vselej previdna. Krščanski bratje in sestre se često niso ozirali na svojo varnost ter varnost družinskih članov, ko so me skrivali, skrbeli za moje potrebe in me ščitili. Ob takšnem sodelovanju smo se zelo zbližali. Vsaka družina, pri kateri sem živela, je bila ves čas, ko sem prevajala, na preži za tistimi, ki bi me lahko izdali. Kdo iz hiše me je na nevarnost opozoril tako, da je s kovinskim predmetom dvakrat udaril po ceveh za ogrevanje. Ko sem svarilo zaslišala, sem urno skrila vse, kar bi lahko nakazovalo, s čim se ukvarjam.

Če smo ugotovili, da hišo, kjer sem prevajala, opazujejo, sem se brž preselila drugam. V tistih časih si za posedovanje pisalnega stroja moral imeti uradno dovoljenje. V nasprotnem primeru je bil to resen prekršek. Zato ga je na moje naslednje delovno mesto odnesel kdo drug, nakar sem se, ponavadi ponoči, tudi sama odpravila na novo lokacijo.

Jehova me je res varoval. Uradniki so vedeli, kaj počnem, toda predložiti niso mogli nobenih dokazov. Leta 1973 denimo, ko so sodili osmim Jehovovim pričam, je tožilec na zaslišanje poklical tudi mene. Kar naravnost me je vprašal: »Ona Mockutė, koliko literature je skozi leta prišlo izpod vaših rok?«

Odvrnila sem, da na to vprašanje ne morem odgovoriti. Nato je pristavil: »No ja, na katero vprašanje pa lahko odgovorite?«

»Na vprašanje, ki ni povezano s tem delom,« sem rekla.

Zaveje nov veter

Proti koncu 1980-ih so se razmere v Litvi začele spreminjati. Pred vladnimi agenti se ni bilo treba več skrivati. Zato so se leta 1990 tudi drugi Priče lotili prevajanja. Nato je bila 1. septembra 1992 v Klajpedi, kjer sem se nazadnje tudi sama za stalno naselila, ustanovljena majhna prevajalska pisarna.

Vsega skupaj sem kot prevajalka delala tri desetletja, na 16 lokacijah. Resda nisem imela svojega doma, toda kako zelo vesela sem, ko vidim sadove našega dela! Danes je v Litvi približno 3000 Jehovovih prič. Za prevajalsko delo, ki sem ga nekoč na skrivaj opravljala po hlevih in skednjih, sedaj skrbi prostoren in lično urejen litovski podružnični urad blizu mesta Kaunas.

Še danes se spomnim tistega nenavadnega srečanja izpred skoraj 60 let, ko sem bila zaprta v hladni jetniški celici v Klajpedi. Spremenilo mi je življenje! Našemu velikemu Stvarniku Jehovu bom vedno hvaležna, da sem našla resnico o njem in njegovih namenih ter da sem mu lahko posvetila življenje in izpolnjevala njegovo voljo.

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

Spodbudne biblijske resnice, o katerih je Lydia nas štiri poučevala, ko smo bile zaprte, so nam spremenile življenje.

[Slika na strani 12]

O obravnavi, na kateri so mi sodili, je leta 1962 poročal neki sovjetski časopis.

[Slika na straneh 14, 15]

Nekaj biblijske literature, ki sem jo prevajala in pri tem tvegala svojo svobodo.

[Slika na strani 15]

Lydia me je v zaporu seznanila z biblijskimi resnicami.

[Slika na strani 15]

Pričevalki (levo), ki sta me še več poučili o Bogu, ko sem bila leta 1956 zaprta v taborišču v regiji Habarovsk (Rusija).

[Slika na strani 15]

Pisalni stroj, ki sem ga med prepovedjo uporabljala pri delu.