Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Splav – rešitev, ki ni brez težav

Splav – rešitev, ki ni brez težav

Splav – rešitev, ki ni brez težav

BILL je odrastel v prepričanju, da je splav enako hud greh kot umor. Njegovo trdno stališče, ki ga je imel več desetletij, pa se je leta 1975 spremenilo, ko se je vprašanje splava dotaknilo njega osebno. Njegovo dekle, Victoria, je zanosilo in Bill ni bil pripravljen, da bi se poročil in postal oče. »Hitro sem se odločil za priročno rešitev,« je priznal Bill, »in rekel Victorii, da naj naredi splav.«

To, kar je Bill imenoval priročna rešitev za nenačrtovano in neželeno nosečnost, ni nič neobičajnega. Neka svetovna raziskava je leta 2007 pokazala, da je po vsem svetu leta 2003 kakih 42 milijonov žensk prekinilo nosečnost. Takšne ženske so vseh ras in narodnosti, različnih veroizpovedi in ekonomskega položaja, izobrazbe in starosti – od pubertetnic do žensk v menopavzi. Kako bi se vi odzvali na neželeno nosečnost? Zakaj se tako veliko ljudi odloči za splav?

»Videla sem samo to rešitev«

»Ravnokar sem po težavni nosečnosti imela naporen porod. V družini smo imeli veliko težav, pa tudi denarja nam je primanjkovalo,« je povedala neka 35-letna ženska. »In potem sem šest tednov po porodu zopet zanosila. Odločila sva se za splav. V svojem srcu sem čutila, da je to narobe, toda videla sem samo to rešitev.«

Ženske se odločijo za splav iz različnih razlogov. Lahko gre za finančne probleme ali pa je vzrok neuspela zveza, v kateri je morda moški zlorabljal žensko, zato ona ne želi imeti z njim nič več skupnega. Ali pa se nosečnost enostavno ne sklada z načrti ženske oziroma para.

Včasih se kdo odloči za splav zavoljo ugleda. Tako je bilo v primeru, ki ga omenja zdravnica Susan Wicklund v svoji knjigi This Common Secret—My Journey as an Abortion Doctor. Njena pacientka, ki je hotela narediti splav, je priznala: »Moja oče in mama sta zelo verna. [. . .] Če bi imela nezakonskega otroka, bi to nanju metalo slabo luč. Vsi njuni prijatelji bi vedeli, da sem grešila.«

Zdravnica Wicklundova je nato vprašala: »V redu, torej si v njunih očeh grešila. Ampak kaj si mislita o splavu?« Dekle je povedalo: »Ah, splav. To je popolnoma neodpustljivo. Vendar je manjše zlo, saj bi bila skrivnost. Če bi naredila splav, prijatelji [mojih staršev] ne bi nikoli izvedeli za to.«

Odločitev za namerno prekinitev nosečnosti, ne glede na okoliščine, običajno ni lahka. Pogosto je zelo boleča. Toda ali je splav rešitev, ki je brez težav?

Razmislite o posledicah

Neka raziskava iz leta 2004, opravljena med 331 Rusinjami in 217 Američankami, ki so naredile splav, je pokazala, da je bila po splavu približno polovica žensk iz obeh skupin čustveno na tleh. Skoraj 50 odstotkov Rusinj in približno 80 odstotkov Američank se je zaradi posega počutilo »krivo«. Več kot 60 odstotkov Američank si »ni moglo odpustiti«. Zakaj se toliko mladih žensk odloči za splav, glede na to, da je občutek krivde tako razširjen problem – tudi med tistimi, ki se nimajo za verne?

Pogosto so pod velikim pritiskom, naj naredijo splav. Starši, partner ali dobronamerni prijatelji menijo, da je bolje narediti splav, kakor obdržati otroka. Zaradi tega lahko sprejmejo prenagljeno in nepremišljeno odločitev. Doktorica Priscilla Coleman, ki se ukvarja s tem, kako splav vpliva na duševno zdravje, je pojasnila: »Ko se stres, ki je povezan z odločitvijo in posegom, poleže, se ženski povrne sposobnost normalnega razmišljanja, to pa s sabo prinese izrazite občutke krivde, žalosti in obžalovanja.«

Obžalovanje se pogosto vrti okoli enega vprašanja: Ali se je s splavom končalo življenje, ki je že obstajalo? V poročilu, ki ga je izdala južnodakotska skupina za preučevanje splava, piše, da je bilo veliko nosečnic, ki so se odločile za splav, »zavedenih v mišljenje, da so jim odstranili le neko ‚tkivo‘, kasneje pa so rekle, da tega ne bi storile, če bi jim povedali resnico«.

Po pregledu »šokantnih in srce parajočih izjav« 1940 žensk, ki so naredile splav, je bilo v raziskavi sklenjeno: »Marsikatera od teh žensk je jezna zaradi žalosti nad izgubo otroka, za katerega ji je bilo rečeno, da ni nikoli obstajal.« Dodano je še, da so za žensko »psihične posledice tega, da je ubila svojega otroka, pogosto strašne«.

Toda kaj je resnica? Ali se pri splavu iz telesa nosečnice odstrani zgolj neko tkivo? Ali je še nerojen otrok v maternici pravzaprav živo bitje?

[Okvir/sliki na strani 4]

RODITI ALI NAREDITI SPLAV

Leta 2006 so naredili raziskavo, v kateri so pregledali preteklost številnih žensk, ki so zanosile kot najstnice. Polovica teh je rodila, druga polovica pa je naredila splav. Raziskava je pokazala, da »so ženske, ki so rodile, manjkrat potrebovale psihično pomoč, imele so manj težav s spanjem in manjkrat so posegale po marihuani v primerjavi s tistimi, ki so naredile splav«. (Journal of Youth and Adolescence)

Neko drugo poročilo je zajemalo »rezultate štirih zelo obsežnih raziskav«. Kaj so te raziskave odkrile? »Ženske, za katere se ve, da so v preteklosti naredile splav, imajo več najrazličnejših duševnih težav v primerjavi s tistimi, ki ga niso.« (Poročilo, ki ga je izdala južnodakotska skupina za preučevanje splava, 2005)