Albarracín – svojevrstno »orlovo gnezdo«

»Obiščite eno najlepših mest v Španiji, obiščite Albarracín.« (José Martínez Ruiz, španski pisatelj, znan tudi kot Azorín, 1873–1967)

ALBARRACÍN je edinstveno mesto. Po čem se odlikuje? Kot prvo po svoji legi, potem po zgodovini in na koncu po prelepem okolju. Zato je španska vlada leta 1961 razglasila to majhno mesto, ki leži v provinci Teruel, za državni spomenik. Leta 2005 je skupina turističnih izvedencev izbrala Albarracín za »najlepše mesto v Španiji«.

Albarracín, ki je ugnezden v gorah osrednje Španije, je staro mesto s kakimi 1000 prebivalci. Obdajajo ga zeleni travniki, ki jih napaja nekaj rek, in gorska veriga z istim imenom – Sierra de Albarracín.

Vir hrane in vode

V preteklosti je obilje divjadi na področju Albarracína pritegnilo ljudi, da so se tukaj naselili. Iz njihovih jamskih poslikav je razvidno, da so bili izvrstni umetniki in dobri opazovalci narave. Številne poslikave prikazujejo orjaške bike in druge živali, ki so jih pobarvali z belim barvilom, ki ga je mogoče najti samo tukaj. Strokovnjaki menijo, da so te jame, v katerih so naslikani prizori iz vsakodnevnega življenja, uporabljali v religiozne oziroma družabne namene.

Še danes je v bližnjem rezervatu Montes Universales veliko jelenov, divjih svinj in manjše divjadi. In Guadalaviar (kar v arabščini pomeni bela reka) je ena od španskih rek, v kateri živi največ postrvi.

Leta 133 pr. n. št. so si Rimljani podjarmili tukajšnja keltsko-iberska plemena in na področju Albarracína ustanovili nekaj vasi. V 1. stoletju n. št. so rimski gradbeniki zgradili 18 kilometrov dolg akvadukt (1). Ta projekt velja za enega najbolj zapletenih rimskih javnih gradbenih del v Španiji. Pečat so Rimljani pustili tudi s svojo religijo. Reliefna upodobitev na rimskem  nagrobniku, ki so ga našli v Albarracínu, kaže na to, da je bil tukaj običaj častiti cesarja.

Blaginja pod muslimansko oblastjo

To področje so v 9. stoletju zavzeli Mavri in ime Albarracín naj bi izhajalo iz naziva za sem priseljene muslimane, in sicer berbersko ljudstvo Banu Razin. V srednjem veku so se Mavri, Judje in kristjani spoštovali in so bili strpni drug do drugega. Zato je bilo to obdobje najuspešnejše v zgodovini Albarracína.

Albarracínski rokodelci so izdelovali čudovite umetnine, očitno pa je cvetela tudi medicina. Kirurški pribor, odkrit med izkopavanjem, kaže na to, da so tukajšnji kirurgi operirali celo sivo mreno. Albarracín je ostal pod muslimansko oblastjo do konca 12. stoletja, nato pa je prešel pod rimskokatoliško oblast. Zanimivo je, da je bilo to najbrž edinkrat v zgodovini Španije, da je do takšne politične spremembe prišlo po mirni poti.

Kakšen je danes videti Albarracín? Obiskovalec se še vedno lahko sprehodi po tem staroveškem mestu, saj v njem ni zgrajena nobena sodobna stavba.

Osupljiva silhueta

Španski filozof José Ortega y Gasset (1883–1955) je Albarracín opisal kot »mesto, ki se s svojo osupljivo silhueto vzpenja v višave«. To je ustrezen opis, saj mesto ždi na vrhu gore, ki se dviga kakih 1200 metrov nad morsko gladino, obdaja pa jo globoka soteska, ki je kot nekakšen zaščitni jarek. Ta naravna trdnjava je v vseh teh stoletjih ščitila mesto in mu prislužila vzdevek Orlovo gnezdo.

Obiskovalec bo med sprehodom po ozkih tlakovanih ulicah opazil privlačno arhitekturo minule dobe. Nekateri najboljši zgledi so Vogalni balkon, Modra hiša (2) in Julianetina hiša (3). Za slednjo je videti, kakor da lovi ravnotežje na križišču dveh ulic.

Hiše iz tiste dobe so zgrajene iz lesa in malte, ki sta veliko lažja od kamna – pomemben dejavnik pri gradnji na vrhu hriba. Pozornost obiskovalca pritegnejo tudi majhna okna s čipkastimi zavesami in železnimi rešetkami (4). Stopničasto prekrivajoči se žlebovi, izrezljani leseni balkoni in nenavadna trkala na vratih, pogosto v obliki kakšne živali, dajejo mestu še dodaten pečat.

Vsakdo, ki ima težave z vrtoglavico, bi moral paziti, da ob vstopu v eno od visečih hiš ne pogleda navzdol. Mesto je zraslo na vrhu gore in prostora za gradnjo ni bilo veliko, zato so si nekateri prebivalci hišo postavili tik ob prepadu.

Vrh hriba nad mestom, kjer je bilo nekoč jedro Albarracína, krasi mavrski grad. Stolp Torre del Andador je del prvotnega obzidja, ki so ga v 10. stoletju zgradili Arabci. Kasneje je bila zgrajena mestna hiša v obliki podkve z obokanimi stebrišči, v 16. stoletju pa gotska katedrala.

Naravni zakladi v okolici

Ljubiteljem narave ponuja Albarracín še veliko več. Gorska veriga, ki ga obdaja, ima zelo raznolik ekosistem z bogato floro in favno. Te z gozdom porasle gore krasijo izvirki, studenci in slapovi. Tisti, ki radi taborijo v naravi, lahko uživajo v spektakularnih zvezdnatih nočeh.

Tukaj živi nekaj družin Jehovovih prič. Čudovito okolje, v katerem živijo, jih spominja na biblijsko obljubo, da bo pod Božjim kraljestvom poslušno človeštvo živelo v raju, ki bo razširjen po vsem svetu. To je dobra novica, o kateri se želijo pogovarjati s svojimi bližnjimi. (Psalm 98:7–9; Matej 24:14)

Vsako leto se po ozkih ulicah Albarracína sprehodi več kot sto tisoč turistov. Če vas bo pot kdaj zanesla v Španijo, skušajte obiskati to edinstveno Orlovo gnezdo, skrito v gorah.

 [Okvir/slike na strani 18]

UMETNIŠKE DRAGOCENOSTI, NAJDENE V ALBARRACÍNU

Srebrni vrč za mazilo. Mavrski kralj Abdelmelic je dal ta vrč narediti za svojo ženo po imenu Zahr, kar v arabščini pomeni cvet. Zlat napis, ki je vrezan vanj, se deloma glasi: »Večni blagoslov [. . .], božanska pomoč in vodstvo do dobrote in pravice.« Ta vrč velja za eno najlepših dragocenosti špansko-arabske umetnosti.

Riba, izklesana iz kamene strele. Riba je odeta z luskami, ima srebrna usta in zlate plavuti. Okrašena je tudi z biseri in rubini. Izdelana je tako dovršeno, da je po mnenju strokovnjakov en umetnik ne bi mogel dokončati za časa svojega življenja.

[Vir slike]

Vrč: Museo de Teruel. Foto Jorge Escudero; riba: Sta. Ma de Albarracín Foundation

 [Zemljevid na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

PORTUGALSKA

ŠPANIJA

MADRID

Albarracín

[Slika na strani 17]

1 Akvadukt

[Slika na strani 18]

2 Modra hiša

3 Julianetina hiša

4 Železna rešetka

[Navedba vira slike na strani 17]

© Ioseba Egibar/age fotostock