»PRI svojih 12 letih sem se nekega jutra zbudil, se usedel na rob postelje in se spraševal: ‚Ali bom danes umrl?‘« se spominja Janez *, ki je zapadel v hudo depresijo. Trideset let kasneje pravi: »Vsak dan svojega življenja se bojujem s to čustveno in duševno boleznijo.« Kot mladostnik se je počutil tako ničvrednega, da je raztrgal fotografije iz svojega otroštva. »Mislil sem, da nisem vreden niti tega, da bi se me spominjali,« pravi Janez.

Vsi mi smo kdaj žalostni, zato bi lahko sklenili, da razumemo, kako je, če imaš depresijo. Toda kako je, če imaš klinično depresijo?

Klinična depresija ni trenuten naval melanholije, temveč je huda motnja, ki človeka pogosto ovira pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti.

Na primer, Álvaro se več kot 40 let bojuje s »strahom, duševno zmedenostjo, tesnobo in globoko žalostjo«. Takole pravi: »Zaradi depresije me je zelo bremenilo to, kaj si drugi mislijo o meni. Vedno sem se čutil odgovornega za vse, kar je šlo narobe.« Pravi, da imaš pri depresiji »hudo bolečino, ne da bi vedel kje, strah te je, ne da bi vedel zakaj, in kar je najhuje, o tem niti najmanj ne želiš govoriti«. Sedaj je našel nekaj olajšanja. Pozna vzrok svojih simptomov. Pravi: »Ker vem, da imajo tudi drugi isti problem kot jaz, se počutim bolje.«

Devetinštiridesetletna Maria iz Brazilije je imela zaradi depresije težave s spanjem, občutila je bolečine, bila je razdražljiva in »prevevali so jo občutki žalosti, za katere se je zdelo, da se ne bodo nikoli končali«. Ko so ji diagnosticirali depresijo, ji je odleglo, ker je izvedela za vzrok svojega trpljenja. »Toda potem sem postala še bolj zaskrbljena,« pojasnjuje, »zato ker depresijo razume tako malo ljudi in ker zbuja predsodke.«

Čeprav depresija včasih nastopi iz očitnega vzroka, pa v človekovo življenje pogosto vdre brez vnaprejšnjega opozorila. »Tvoje življenje brez jasnega razloga kar naenkrat zatemni oblak žalosti,« pravi Richard iz Južnoafriške republike. »Nihče, ki ga poznaš, ni umrl in nič pretresljivega se ni zgodilo. Kljub temu si potrt in ravnodušen. In ni stvari, ki bi pregnala ta oblak. Preplavljajo te občutki obupa, pa ne veš zakaj.«

Depresija ni nič sramotnega. Vendar je bilo Ano iz Brazilije sram, ko so ji diagnosticirali depresijo. »Pravzaprav se osem let kasneje še vedno sramujem same sebe,« je dodala. Še posebej težko se spoprijema s svojo čustveno stisko. »Trpljenje je včasih tako hudo,« pojasnjuje, »da čutim fizično bolečino. Vse mišice me bolijo.« Ko se Ana tako počuti, ji je skoraj nemogoče vstati iz postelje. In so obdobja, ko kar naprej joka. »Tako krčevito jokam in  postanem tako izčrpana,« pravi, »da se mi zdi, kakor bi se mi kri v žilah ustavila.«

Biblija potrjuje, da ljudje lahko postanejo zelo pobiti. Na primer, apostol Pavel je izrazil zaskrbljenost glede tega, da bi lahko nekega človeka »prevelika žalost [. . .] pogoltnila«. (2. Korinčanom 2:7) Nekateri depresivni ljudje postanejo tako pobiti, da si želijo samo še zaspati v smrt. Mnogi čutijo podobno kakor prerok Jona, ki je rekel, da mu »je bolje umreti nego živeti«. (Jona 4:3)

Kaj lahko naredijo tisti, ki so žrtve depresije, da bi to izčrpavajočo bolezen zdravili in jo prenašali?