Mladi vprašujejo:

Kako se lahko spoprimem s smrtjo očeta ali mame?

»Ko je umrla mama, sem se počutila povsem izgubljeno in prazno. Ona je našo družino držala skupaj.« (Karin) *

V ŽIVLJENJU je le malo stvari, ki bi te prizadele močneje kakor smrt očeta ali mame. Prenašati moraš strašno bolečino ob izgubi, prav tako pa te čaka prihodnost, ki bo najbrž precej drugačna od tega, kar si pričakoval.

Morda si upal, da bo tvoja draga mama ali oče zraven, ko boš končno dobil vozniško dovoljenje ali maturiral, oziroma da se bo skupaj s tabo veselil na tvoj poročni dan. Ti upi so se sedaj razblinili, ti pa si žalosten, razočaran ali celo jezen. Kako se lahko spoprimeš s poplavo čustev, ki te prevzamejo zaradi izgube enega od staršev?

»Ali je to normalno?«

Ko dojameš, da mame ali očeta ni več, si se morda prisiljen spopasti z nizom čustev, kakršnih nisi doživel še nikoli prej. Sebastjan, ki je imel komaj 13 let, ko mu je umrl oče zaradi srčnega napada, pravi: »Tisti večer, ko smo izvedeli za to, smo samo jokali in objemali drug drugega.« Natalija, ki je bila stara deset let, ko je njen oče umrl za rakom, se spominja: »Nisem vedela, kaj naj čutim. Zato nisem čutila nič. Bila sem povsem otopela.«

Smrt vsakogar prizadene drugače. V Bibliji piše, da ima »vsakdo [. . .] svojo nadlogo in bolečino«. (2. letopisov 6:29, NW) S tem v mislih si vzemi trenutek časa in razmisli, kako smrt očeta ali mame vpliva nate. Spodaj opiši 1. kako si se počutil, ko si izvedel za smrt roditelja, in 2. kako se počutiš danes. *

1.․․․․․

2.․․․․․

 Morda tvoji odgovori odkrivajo, da se ti čustva vsaj nekoliko pomirjajo. To je normalno. Ne pomeni, da si pozabil očeta ali mamo. Po drugi strani pa si mogoče ugotovil, da so tvoja čustva še vedno ista ali celo intenzivnejša. Morda je tvoja žalost podobna valovom, za katere se zdi, da se dvigajo in spuščajo, nato pa povsem nepričakovano butnejo ob obalo. Tudi to je normalno – pa čeprav se ti to dogaja še leta po tej tragični izgubi. Vprašanje je: Kako se lahko spoprimeš z žalostjo, pa naj bo takšna ali drugačna?

Kako se spoprijeti z žalostjo

Ne zadržuj solz! Jok pomaga ublažiti žalost. Vendar se morda počutiš kot Alicia, ki je pri 19 letih izgubila mamo. Takole pravi: »Zdelo se mi je, da bodo drugi mislili, da imam premalo vere, če bom pokazala preveč čustev.« Toda pomisli: Jezus Kristus je bil popoln človek z močno vero v Boga, ampak se je ob smrti svojega dragega prijatelja Lazarja »razjokal«. (Janez 11:35) Zato se ne boj jokati. To ne pomeni, da imaš premalo vere! Alicia pravi: »Navsezadnje sem jokala. Veliko. Vsak dan.« *

Pogovori se o občutkih krivde. »Vsak večer sem šla k mami in jo poljubila za lahko noč,« pravi Karin, ki je pri 13-ih izgubila mamo. »Enkrat pa tega nisem storila. Naslednje jutro je mama umrla. Ne glede na to, kako nestvarno se morda sliši, se čutim krivo za to, ker nisem tistega večera šla k njej, in za zaporedje dogodkov, ki so se odvili naslednje jutro. Oče je odšel na službeno potovanje in nama s sestro naročil, naj poskrbiva za mamo. Vendar sva medve pozno vstali, in ko sem šla v spalnico, mama ni več dihala. Grozno sem se počutila, saj je bilo z njo vse v redu, ko je oče odšel!«

Morda se tudi ti podobno kot Karin čutiš nekoliko krivega za to, česar nisi naredil. Mogoče se celo mučiš z mislimi »Ko bi le . . .«. »Ko bi le primoral očeta, naj obišče zdravnika.« »Ko bi le šel prej pogledat mamo.« Če te mučijo takšne misli, si zapomni naslednje: Normalno je čutiti obžalovanje zaradi reči, za katere želiš, da bi jih naredil drugače. Dejstvo je, da bi naredil drugače, če bi vedel, kaj se bo zgodilo. Ampak nisi vedel. Zato je občutek krivde odveč. Ti nisi odgovoren za smrt mame ali očeta! *

Izrazi svoje občutke. V Pregovorih 12:25 piše: »Dobra beseda [. . .] razveseli.« Če boš  v sebi zadrževal svoja čustva, ti bo morda težko prenašati žalost. Po drugi strani pa ti lahko pogovor o svojih čustvih s kom, ki mu zaupaš, odpre pot do tega, da boš deležen »dobre besede« oziroma spodbude takrat, ko jo najbolj potrebuješ. Zakaj ne bi poskusil udejanjiti enega ali več naslednjih predlogov?

Pogovori se z mamo oziroma očetom. Čeprav tvoja mama ali oče preživlja težke čase, pa ti nedvomno želi pomagati. Zato povej, kako se počutiš. Takšni pogovori ti bodo prav gotovo vsaj nekoliko ublažili žalost, vaju pa zbližali.

Da bi lažje pričel pogovor, poskusi tole: Naštej dve ali tri stvari, ki bi jih želel vedeti o svojem preminulem očetu ali mami, nato pa prosi, da bi se o tem pogovarjala. *

․․․․․

Pogovarjaj se z dobrimi prijatelji. V Bibliji piše, da se pravi prijatelj »izkaže v stiski«. (Pregovori 17:17) »Morda ti bo pomagal kdo, od katerega to najmanj pričakuješ,« pravi Alicia. »Zato se ne boj pogovarjati o tem.« Res je, da se lahko s prijateljem počutita malce nelagodno ob takšnih pogovorih, ko se trudita najti prave besede. Dolgoročno pa ti bo koristilo, da z drugimi govoriš o svoji žalosti. David, ki je bil star komaj devet  let, ko mu je umrl oče zaradi srčnega napada, se spominja: »Vsa svoja čustva sem držal zase. Veliko boljše bi bilo, če bi več govoril o tem. Lažje bi se spoprijel z žalostjo.«

Pogovarjaj se z Bogom. Verjetno ti bo precej odleglo, ko boš v molitvi »izli[l] srce svoje« Bogu Jehovu. (Psalm 62:8) To ni nekakšna »terapija dobrega počutja«. Ko moliš, se obračaš na »Boga vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski«. (2. Korinčanom 1:3, 4)

Bog med drugim priskrbi tolažbo po svojem svetem duhu. Navda te lahko z »močjo, ki presega običajno«, tako da lažje prenašaš žalost. (2. Korinčanom 4:7) Daje nam tudi »tolažbo iz Pisem«. (Rimljanom 15:4) Zato prosi Boga za svetega duha in si vzemi čas za branje spodbudnih misli iz njegove Besede, Biblije. (2. Tesaloničanom 2:16, 17) Zakaj ne bi imel pri roki seznama svetopisemskih stavkov, ki so ti še posebej v tolažbo? *

Ali bo kdaj nehalo boleti?

Žalovanje ni proces, ki bi se končal čez noč. »To ni nekaj, kar bi kar tako ‚prebolel‘,« pravi Beti, ki ji je mama umrla, ko je bila stara 16 let. »Pridejo dnevi, ko jočem, dokler ne zaspim. Spet drugič se trudim, da se ne bi osredinjala na svojo izgubo, temveč na to, kaj ima Jehova pripravljeno za naju z mamo v obljubljenem raju.«

Biblija nam zagotavlja, da v raju, o katerem je govorila Beti, »smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več«. (Razodetje 21:3, 4) Tudi tebi lahko razmišljanje o takšnih obljubah pomaga, da se spoprimeš z izgubo očeta ali mame.

[Podčrtne opombe]

V RAZMISLEK

▪ Katere predloge iz tega članka boš udejanjal? ․․․․․

▪ Spodaj napiši nekaj biblijskih stavkov, ki te bodo tolažili, ko se ti bo žalost zdela neznosna. ․․․․․

[Okvir na strani 11]

NI NAROBE, ČE JOKAŠ – ONI SO!

Abraham (1. Mojzesova 23:2)

Jožef (1. Mojzesova 50:1)

David (2. Samuelova 1:11, 12; 18:33)

Marija, Lazarjeva sestra (Janez 11:32, 33)

Jezus (Janez 11:35)

Marija Magdalena (Janez 20:11)

[Okvir na strani 12]

PIŠI DNEVNIK

Pri spoprijemanju z žalostjo ti je lahko v veliko pomoč zapisovanje misli o preminulem očetu ali mami. Pišeš lahko o marsičem. Spodaj je nakaj predlogov.

▪ Napiši nekaj prijetnih spominov, ki te vežejo na očeta ali mamo.

▪ Napiši si, kaj bi mu želel reči, ko je bil še živ.

▪ Zamisli si, da imaš mlajšega brata ali sestro, ki se bori z občutki krivde zaradi smrti očeta ali mame. Napiši, kaj bi rekel, da bi ga potolažil. To ti lahko pomaga, da si pridobiš pravilen pogled na svoje občutke krivde.

[Okvir na strani 13]

ZA OČETA ALI MAMO

Žalovanje ob izgubi zakonca je boleče. Do izgube pa je prišlo ob času, ko vas vaš mladostnik potrebuje. Kako mu lahko pomagate, da se spoprime z žalostjo, in pri tem ne zanemarite sebe?

Ne zatirajte svojih čustev. Vaš otrok se je veliko zelo pomembnih stvari v življenju naučil tako, da vas je opazoval. Nobena izjema ni to, da se nauči, kako se spoprijeti z žalostjo. Zato ne mislite, da morate biti močni za otroka in vso svojo žalost skrivati pred njim. S tem se bo mladostnik le naučil ravnati enako. Kadar pokažete svojo čustveno bolečino, se nauči, da je čustva pogosto bolje izražati kakor pa skrivati in da je normalno, da je žalosten, razočaran ali celo jezen.

Spodbudite svojega mladostnika k pogovoru. Svojega mladostnika spodbudite, da pove, kaj ima v srcu, ne da bi se čutil prisiljenega v to. Če se vam zdi, da omahuje, lahko skupaj pogledata ta članek. Poleg tega se pogovarjajte o številnih lepih spominih, ki vas vežejo na vašega preminulega zakonca. Priznajte, da vam bo težko iti naprej. Ko vas bo otrok slišal izražati čustva, mu bo to pomagalo, da se bo naučil ravnati enako.

Zavedajte se svojih omejitev. Razumljivo je, da hočete v tem težkem obdobju stalno podpirati svojega mladostnika. Toda ne pozabite, da vas je izguba ljubljenega zakonca močno prizadela. Zato ste trenutno čustveno, duševno in telesno nekoliko izčrpani. (Pregovori 24:10) Morda se boste morali obrniti po pomoč na druge odrasle člane družine in zrele prijatelje. To, da prosite za pomoč, je znak zrelosti. V Pregovorih 11:2 piše: »Pri skromnih pa je modrost.«

Najboljšo podporo lahko dobite od samega Boga Jehova, ki svojim častilcem obljublja: »Jaz, GOSPOD, Bog tvoj, primem desnico tvojo, veleč ti: Ne boj se, jaz ti pomagam!« (Izaija 41:13)

[Slika na strani 11]

Žalost je podobna valovom, ki nepričakovano butnejo ob obalo.