Tudi vi ste vpleteni v boj za zasebnost!

Ali ste kdaj rešili kak anagram? Ste kdaj po internetu opravili kakšen nakup ali preverili svoje bančne podatke? Če ste, potem ste stopili v svet kodov, šifer, šifriranja in dešifriranja.

DO NEDAVNEGA so bili skrivni kodi običajno povezani z vladami, veleposlaniki, vohuni in vojsko. Sedaj ni več tako. S prihodom računalnikov in interneta so dragoceni podatki pogosto zaščiteni na številne načine, tudi z gesli, ki jih morajo uporabniki vnesti vsakič, ko želijo priti do svojih podatkov. Prav zares, še nikoli prej ni varovanje podatkov igralo tako pomembne vloge v vsakodnevnem življenju.

Zato se morda upravičeno sprašujemo: Kako varni so moji zaupni podatki? Ali lahko varnost še kako povečam? Preden odgovorimo na ti vprašanji, za trenutek razmislimo o dolgotrajnem boju med tistimi, ki sestavljajo šifre, in tistimi, ki jih skušajo razvozlati – boj, ki je star skoraj toliko kot samo pisanje.

Skrivni zapisi

Ena od oblik skrivnih zapisov z dolgo zgodovino se imenuje steganografija ali »zakrito pisanje«. Namen steganografije je zakriti sam obstoj sporočila. Staroveški zgodovinar Herodot je zapisal, da je neki grški izseljenec videl, kako Perzija pripravlja napad na njegovo domovino. Želel je posvariti svoje rojake, zato je sporočilo napisal na lesene deščice in jih premazal z voskom, da je zakril besedilo. To zvijačo so uporabljali tudi stari Rimljani. Po besedah Herodota je ta  preprosta Grkova ukana perzijskemu kralju Kserksu onemogočila, da bi napadel iznenada, in njegova vojska je bila poražena.

K sodobni obliki steganografije spada raba mikrotočke in vodnega tiska ter simbolov za zaščito avtorskih pravic. Med drugo svetovno vojno so mikrotočko uporabljali tako, da so fotografijo zmanjšali na velikost pike, kakršna je na koncu stavka. Naslovnik je moral preprosto povečati piko. Danes podobno metodo uporabljajo tisti, ki prodajajo prepovedano pornografijo. Z računalniškimi programi skrijejo fotografije v sicer nedolžne digitalne slike, besedilo ali zvočne datoteke.

Ker je pri steganografiji zakrito sámo sporočilo, pozornosti ne pritegne niti pošiljatelj niti prejemnik. Če pa se po drugi strani sporočilo odkrije, ga je mogoče prebrati – razen, če je tudi to zakodirano.

Skrit pomen

Kriptologija, kar pomeni »skrita beseda«, je veda, ki informacije ohranja zaupne tako, da ne zakriva sporočila samega, temveč njegov pomen. To zajema šifriranje in dešifriranje podatkov po vnaprej določenem sistemu pravil, zaradi česar lahko samo tisti, ki imajo ključ oziroma poznajo ta pravila, dešifrirajo sporočilo.

Staroveški Špartanci so šifrirali svoja sporočila s preprosto mehanično napravo, imenovano skital. Šifrant je trak usnja ali pergamenta tesno spiralno ovil okoli palice, nato pa po njeni dolžini napisal sporočilo. Ko se je trak odvil, je bilo videti, da so na njem napisane le črke brez kakršnega koli pomena. Toda ko je naslovnik ovil trak okoli druge palice, ki je bila povsem enakega premera kot prvotna palica, je lahko prebral sporočilo. Pošiljatelj se je včasih okoristil tudi steganografije, ko je ta trak uporabil kot pas z navznoter obrnjeno popisano stranjo.

Julij Cezar naj bi svoja sporočila z bojišča prikrival s preprosto metodo, imenovano zamenjalna šifra – kar pomeni, da se vsaka črka premakne denimo za tri mesta naprej po abecedi. Tako bi bil a napisan kot d, b kot e in tako dalje.

Z evropsko renesanso se je lahko kriptografija (veja kriptologije, ki se ukvarja s pisnimi sporočili) še bolj razvijala. Eden od posameznikov, ki so prispevali k napredku, je bil francoski diplomat Blaise de Vigenère, ki se je rodil leta 1523. Vigenère je na podlagi že obstoječega šifrirnega postopka razvil metodo šifriranja, ki je zajemala kombiniranje črk med ponavljajočo se abecedo. Njegova tehnika, ki je veljala za nezlomljivo, se je imenovala »nerazrešljiva šifra« (le chiffre indéchiffrable). Vendar je z napredkom v ustvarjanju šifer napredovalo tudi razreševanje šifer. *

Na primer, ko so muslimanski učenjaki analizirali Koran, napisan v arabščini, so opazili, da se nekatere črke ponavljajo pogosteje od drugih, kar je značilno tudi pri drugih jezikih. Ta ugotovitev je prispevala k razvoju pomembne metode v kriptografiji, imenovane frekvenčna analiza črk. Z njo je mogoče odkriti, kaj pomenijo določene črke in skupine črk v šifriranem besedilu, tako da se prešteje, kolikokrat se pojavi določena črka.

V 15. stoletju je kriptografija postala običajno orodje evropskih diplomatov. Vendar ni vedno zagotavljala varnosti informacij. Na primer, francoz François Viète je uspel razvozlati kode španskega kraljevega dvora. Še več, bil je tako uspešen, da je obupani kralj Filip II.  zanj trdil, da je povezan s Hudičem, in zahteval, da mu sodijo pred katoliškim sodiščem!

Tehnika stopi na prizorišče

V 20. stoletju, še zlasti med obema svetovnima vojnama, je kriptografija dosegla nove stopnje v napredku. K temu so spadale zapletene naprave, kot na primer nemška Enigma, ki je bila precej podobna pisalnemu stroju. Ko je operater vnašal odprto besedilo, je niz električnih rotorjev šifriral sporočilo. Šifrirano besedilo se je potem poslalo po Morsejevem brzojavu in dešifriralo z drugo Enigmo. Kljub temu so zaradi napak in površnosti preobremenjenih operaterjev tisti, ki so razreševali šifre, lahko prišli do pomembnih ključev, s katerimi so dešifrirali besedilo.

V današnjem digitalnem svetu so bančništvo, prenosi denarja in plačila, pa tudi zdravstvene, poslovne in vladne informacije zaščiteni z zapletenimi šiframi. Šifrirano besedilo preberejo tisti, ki imajo potreben ključ, s katerim lahko odkodirajo informacije.

Kovinski ključ ima običajno niz utorov, medtem ko ima digitalni ključ vrsto ničel in enic v različnih kombinacijah. Daljši ključi imajo več kombinacij in jih je zato težje razvozlati. Denimo osembitni ključ ima 256 možnih kombinacij oziroma permutacij, medtem ko ima 56-bitni ključ več kot 72 biljard možnih kombinacij. Današnji standard za šifrirane internetne strani je 128-bitni ključ, ki ima za 4,7 triljard več možnih kombinacij od 56-bitnega ključa! *

Kljub temu prihaja do kraje zaupnih informacij. Leta 2008 so državni tožilci v Združenih državah Amerike obtožili enajst moških za krajo identitete, ki je domnevno največja do sedaj. Po obtožnicah sodeč, je skupina s prenosnimi računalniki, brezžično tehnologijo in posebnimi programi prišla do številk kreditnih in bančnih kartic, s katerimi se plačuje pri blagajnah.

Ali so vaše zaupne informacije varne?

Prepričani ste lahko, da je šifre, ki varujejo vaše bančne račune in spletne transakcije, izjemno težko odkriti. Vendar je veliko odvisno tudi od vas. V Bibliji piše: »Ostroumen človek opazi húdo in se skrije, neizkušeni pa gredo naprej in žanjejo posledice.« (Pregovori 22:3, NW) Zato bodite ostroumni in se, če se tako izrazimo, »skrij[te]« pred prevaro in krajo, tako da upoštevate vsaj naslednje:

▪ Na svojem računalniku uporabljajte protivirusno programsko opremo.

▪ Uporabljajte protivohunski program.

▪ Naložite požarni zid.

▪ Vse zgoraj našteto redno nadgrajujte ter naložite varnostne popravke za programe in operacijski sistem.

▪ Bodite pozorni na povezave ali priponke v elektronski pošti ali pri trenutnih sporočilih, še zlasti, če te pošte niste želeli in od vas zahteva osebne podatke oziroma potrditev gesla.

▪ Ko prenašate občutljive podatke, kot denimo informacije o kreditni kartici, uporabljajte kodirane povezave, na koncu pa se odjavite s spletne strani. *

▪ Izberite gesla, ki jih je težko ugotoviti, in jih varujte.

▪ Ne kopirajte oziroma ne odpirajte programske opreme iz neznanih virov.

▪ Redno delajte varnostne kopije svojih datotek in jih shranjujte, tako da bodo na varnem.

Če boste upoštevali te temeljne varnostne ukrepe in se okoriščali katerih koli drugih, ki so morda priporočljivi sedaj ali pa bodo v prihodnosti, si boste vsaj izboljšali možnosti, da zmagate v boju za varnost in zaščito podatkov.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 26]

Starodavni špartanski skital

[Slika na strani 26]

Nemški stroj Enigma, izumljen v 20. stoletju

[Slika na strani 26]

Današnje zapletene šifre varujejo osebne podatke.