Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Več kot 70 let zvesto služim Bogu

Več kot 70 let zvesto služim Bogu

Več kot 70 let zvesto služim Bogu

PRIPOVEDUJE JOSEPHINE ELIAS

»Ne skrbi,« mi je mož zašepetal skozi zaporniške rešetke. »Ne glede na to, ali me ubijejo ali izpustijo, bom ostal zvest Jehovu.« Tudi jaz sem bila odločena ostati zvesta. In še danes čutim enako.

RODILA sem se leta 1916 v mestecu Sukabumi v višavju zahodne Jave v Indoneziji. Moji starši so bili premožni in po poreklu iz Kitajske. Živeli smo v veliki hiši in imeli služabnike. Imela sem pet bratov, tri starejše in dva mlajša. Ker sem bila edina deklica, sem se vedla precej fantovsko. Plezala sem po strehah in uživala v športu. Vendar me je nekaj zelo skrbelo.

Preganjala me je misel, da bom gorela v peklu. Poredna dekleta gredo v pekel, so mi govorile učiteljice. In ker sem bila poredna, sem mislila, da bom tam pristala tudi jaz. Kasneje, ko sem obiskovala srednjo šolo v Džakarti (takrat imenovana Batavia), sem zbolela. Zdravnik je menil, da bom umrla, zato me je stanodajalka skušala potolažiti z besedami, da bom kmalu v nebesih. Mene pa je bilo vseeno strah, da mi je namenjen pekel.

Mama Kang Nio in starejši brat Dodo sta prihitela pome v Džakarto. Na poti domov me je Dodo vprašal: »Ali veš, da Biblija ne uči o peklu?«

»Kako to veš?« sem ga vprašala. Mama mi je prebrala biblijske stavke, ki govorijo o tem, da se mrtvi ničesar ne zavedajo in da jih čaka vstajenje. (Propovednik 9:5, 10; Janez 5:28, 29) »To sva se naučila od Jehovovih prič,« sta pojasnila. V roke sta mi dala brošurico Kje so mrtvi? in nemudoma sem jo začela brati. * Še preden smo prispeli domov, sem izjavila: »To je resnica!«

O svoji veri govorim z drugimi

Moja družina je takrat živela v velikem mestu Bandung na zahodnem delu Jave. Tam sem počasi okrevala. Marca 1937 nas je obiskal Clem Deschamp, Pričevalec iz Avstralije, ki je oznanjeval v Džakarti. Med njegovim obiskom smo se mama, starejši bratje Felix, Dodo in Peng ter jaz krstili v znak svoje posvetitve Bogu. Pozneje so postali Priče tudi mlajša brata Hartanto in Jusak ter oče, Tan Gim Hok. *

Po krstu smo se pridružili Clemu pri posebni devetdnevni oznanjevalski akciji. Pokazal nam je, kako oznanjevati s pričevalsko kartico, na kateri je bilo v treh jezikih napisano preprosto biblijsko sporočilo. Oznanjevali smo tudi neformalno, in sicer sorodnikom in prijateljem. Kmalu je naša majhna skupina v Bandungu postala občina, druga v Indoneziji.

Še isto leto smo se preselili v Džakarto, da bi tam oznanjevali 80.000 Kitajcem. Mama, Felix in jaz smo postali pionirji, kar pomeni, da smo večino svojega časa posvečali oznanjevanju. Jaz sem oznanjevala tudi v Bandungu, Surabaji in drugih mestih. Večinoma sem to delo opravljala kar sama. Bila sem mlada, krepka in srečna, da služim Bogu. Vendar so se na obzorju že zbirali vojni oblaki in mojo vero je čakala preizkušnja.

Z vojno pridejo preizkušnje

Decembra 1941 se je Azija spustila v drugo svetovno vojno. Japonska cesarska armada je zavzela Indonezijo in ji zavladala s trdo roko. Naša biblijska literatura je bila prepovedana in nismo smeli svobodno oznanjevati. Ko sem obiskovala ljudi, ki so se zanimali za Biblijo, sem s seboj nosila šahovnico, tako da bi drugi mislili, da igram šah.

Leta 1943 sem se poročila z Andréom, neustrašnim polnočasnim oznanjevalcem s prodornim glasom, s katerim je pritegnil pozornost. Skupaj sva skrivaj dostavljala biblijsko literaturo Pričam po vsej Javi. Če bi naju ujeli, bi naju mučili in usmrtili. Velikokrat sva za las ušla.

Nekoč, ko sva z Andréom v Sukabumiju hotela vstopiti v vlak, naju je ustavila strah zbujajoča japonska vojaška policija Kempeitai. Na dnu svoje torbe sem imela prepovedano literaturo. »Kaj imate v torbi?« je hotel vedeti policist.

»Oblačila,« je odvrnil André.

»In kaj je pod oblačili?« je vprašal.

»Še več oblačil,« je rekel André.

»Kaj pa je na dnu torbe?« je zanimalo policista. Zajela sem sapo in potiho molila k Jehovu. »Najbolje, da kar sami pogledate,« je odvrnil André.

Policistov pomočnik je segel globoko v torbo. Nenadoma je zavpil od bolečine in roko brž potegnil ven. Zbodel se je z iglo. Osramočeni policist nama je hitro ukazal, naj zapreva torbo in vstopiva v vlak.

Nekoč drugič, ko sem potovala v Sukabumi, je Kempeitai ugotovil, da sem Priča, in mi naročil, naj grem na njihovo policijsko postajo. André in moj brat Felix sta šla z mano. Tam so najprej zaslišali Andréa. Nanj se je usula toča vprašanj. »Kdo so Jehovove priče? Ali nasprotujete japonski vladi? Ali ste vohun?«

»Mi smo služabniki Vsemogočnega Boga in nismo naredili nič narobe,« je odgovoril André. Poveljnik je s stene pograbil samurajski meč in ga dvignil v zrak.

»Kaj, če te zdajle ubijem?« je zarohnel. André je položil glavo na pisalno mizo in tiho molil. Po dolgem premoru so se policisti glasno zasmejali. »Pogumen si!« je rekel policist. Nato je izpustil Andréa ter poklical Felixa in mene. Ko je policist ugotovil, da govoriva isto kot André, je zarenčal: »Vi niste vohuni. Poberite se!«

Vsi trije smo odšli domov in veselo hvalili Jehova. Niti sanjalo se nam ni, da so tik pred nami še hujše preizkušnje.

Še več preizkušenj vere

Nekaj mesecev kasneje so Andréa ovadili »lažni bratje«, zato ga je Kempeitai zaprl. (2. Korinčanom 11:26) Obiskala sem ga v zaporu. Bil je mršav in slaboten. Preživel je tako, da je jedel ostanke hrane, ki jih je našel v odtočnem kanalu svoje celice. Pazniki niso zlomili njegove značajnosti. Kot sem uvodoma omenila, mi je skozi zaporniške rešetke zašepetal: »Ne skrbi. Ne glede na to, ali me ubijejo ali izpustijo, bom ostal zvest Jehovu. Ven me lahko odnesejo mrtvega, ne bom pa odšel kot izdajalec.«

André je po šestih mesecih v zaporu moral pred džakartsko višje sodišče. Sodna dvorana je bila polna najinih družinskih članov in prijateljev. Ozračje je bilo napeto.

»Zakaj se nočeš pridružiti japonski vojski?« je hotel vedeti sodnik.

»Jaz sem vojak Božjega kraljestva,« je odgovoril André, »in vojak ne more istočasno služiti v dveh vojskah.«

»Ali bi tudi drugim rekel, naj ne gredo v vojsko?« je vprašal sodnik.

»Ne,« je odvrnil André, »to je njihova odločitev.«

André se je še naprej branil in veliko navajal iz Svetega pisma. Sodnik, predan musliman, je bil prevzet. »Naša prepričanja se morda razlikujejo, toda nikogar ne bom silil, da potepta svojo vest,« je rekel. »Lahko greš.«

Sodno dvorano je zajel val olajšanja in moje srce je poskočilo od veselja. André je prišel k meni in me prijel za roko. Družina in prijatelji so se zbrali okoli naju ter nama navdušeno čestitali.

Oznanjevanje prave svobode

Po drugi svetovni vojni je v Indoneziji izbruhnila štiriletna revolucija zoper nizozemsko kolonialno oblast. Tisoče ljudi je izgubilo življenje in cele vasi so ostale zapuščene, ker so tamkajšnji prebivalci pobegnili. Domoljubi so nas skušali prisiliti, naj vzklikamo njihovo vojno geslo »Merdeka«, kar pomeni svoboda. Vendar smo jim povedali, da se ne vpletamo v politične dejavnosti.

Kljub nasilju smo še naprej oznanjevali od vrat do vrat. Uporabljali smo stare pričevalske kartice in literaturo, ki smo jo imeli shranjeno še izpred vojne. Maja 1948, ko je nasilje nekoliko popustilo, sva z Andréom znova pričela pionirati. Bila sva edina pionirja v Indoneziji. Tri leta kasneje sva navdušeno sprejela 14 Prič, ki so prišli v Džakarto. Vsi so bili diplomanti Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, ki je potekala v severnem delu ameriške zvezne države New York. Znanje, ki so ga nama posredovali, naju je usposobilo za nadaljnje odgovornosti.

Junija 1952 sva z Andréom sprejela dodelitev, da kot posebna pionirja oznanjujeva v Semarangu na osrednjem delu Jave. Naslednje leto sva tudi sama obiskala 22. razred šole Gilead. Po podelitvi diplom sva se vrnila v Indonezijo in sva bila dodeljena v mesto Kupang na otoku Timor. Kasneje sva bila dodeljena tudi na Južni in Severni Sulavesi. Tam je bila najina vera spet preizkušena.

Znova pod prepovedjo

Leta 1965 je zaradi poskusa državnega udara življenje izgubilo na stotisoče ljudi. Nekateri duhovniki tako imenovanega krščanstva so sodelovali pri tem in trdili, da so Jehovove priče komunisti. Na srečo jim oblast ni verjela tako zlahka. Toda duhovniki so še naprej žaljivo napadali Priče. Nazadnje je bilo 25. decembra 1976 delovanje Jehovovih prič prepovedano.

Kmalu po objavi prepovedi je javni tožilec v Manadu poklical Andréa v svojo pisarno. »Ali veš, da so Jehovove priče prepovedani?« je vprašal.

»Vem,« je odgovoril André.

»Ali si zdaj pripravljen spremeniti svojo vero?« je vprašal tožilec.

André se je nagnil naprej in odločno udaril po svojih prsih. »Srce mi lahko iztrgate iz telesa, toda nikoli me ne boste mogli navesti na to, da bi spremenil vero,« je gromko pripomnil.

Tožilec je osuplo vprašal: »Kaj naj napišem v poročilo?«

»Napišite, da sem še vedno Jehovova priča in da nisem naredil nič narobe,« je odvrnil André.

»Moram zaseči vašo literaturo,« je rekel tožilec.

Te noči so mladi Pričevalci odnesli literaturo iz najine hiše in pustili samo prazne škatle. Še naprej sva oznanjevala, vendar samo z Biblijo. Kar se pa tiče javnega tožilca, naju ni nikoli več nadlegoval.

Čudovito življenje!

Z Andréom sva kasneje pionirala v Surabaji, na Javi in Bangki, otoku jugovzhodno od Sumatre. Vendar sva se morala zaradi slabega zdravja leta 1982 vrniti v Džakarto. Tukaj je leta 2000 André umrl, star 85 let. Goreče je pioniral vse do konca. Leto dni po njegovi smrti je bila odpravljena prepoved našega delovanja.

Kako čudovito življenje imam! Sedaj sem stara 93 let in pioniram že več kot 70 let. Ko sem se leta 1937 krstila, je bilo v Indoneziji samo 25 Jehovovih prič. Danes jih je skoraj 22.000. Kako vesela sem, da sodelujem pri tej rasti! Vendar se je moja pot šele začela. Bogu hočem zvesto služiti večno.

[Podčrtni opombi]

^ odst. 7 Izdali Jehovove priče, vendar sedaj ni več v tisku.

^ odst. 9 Vsa družina je ostala zvesta Jehovu. Živita samo še Josephine in Jusak, ki do dandanes goreče služita Jehovu v Džakarti.

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

»Jaz sem vojak Božjega kraljestva in vojak ne more istočasno služiti v dveh vojskah.«

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

»Srce mi lahko iztrgate iz telesa, toda nikoli me ne boste mogli navesti na to, da bi spremenil vero.«

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Kraji, kjer sva živela in oznanjevala

INDONEZIJA

Sulavesi

Manado

Sumatra

Bangka

Java

DŽAKARTA

Sukabumi

Bandung

Semarang

Surabaja

Timor

Kupang

[Slika na strani 15]

Z Andréom v 1970 letih

[Sliki na strani 15]

Ko sem bila stara 15 let, me je brošurica Kje so mrtvi? prepričala, da je v Bibliji resnica.