Primeri uspešnih družin – drugi del

Kot je bilo prikazano v članku »Primeri uspešnih družin – prvi del«, lahko svetopisemska načela krepijo družine, ko se znajdejo v težavah. * Bog Jehova tistim, ki živijo po njegovih načelih, obljublja: »Dal ti bom uvid in poučil te bom o poti, po kateri moraš hoditi. Svetoval ti bom, moje oko bo nad teboj.« (Psalm 32:8)

Spoprijemanje s finančnimi težavami. Denarne zadeve so pogosto korenina hudih sporov med zakoncema. Toda svetopisemska načela lahko družinam pomagajo, da si pridobijo pravilen pogled na finančne težave. Jezus je rekel: »Ne bodite več zaskrbljeni za svoje duše, namreč kaj boste jedli ali kaj boste pili, ali za svoje telo, kaj boste oblekli. [. . .] Vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete.« (Matej 6:25, 32)

Issachar iz Združenih držav Amerike na strani 23 pripoveduje, kako se je njegova družina spoprijela s finančno stisko, ko so v orkanu Katrina izgubili svoj dom.

Ko zboli družinski član. Vsi ljudje zbolimo. Pogosto je bolezen začasna in hitro okrevamo. Kaj pa, če kak družinski član kronično zboli? V Svetem pismu piše, da Jehova lahko podpira tiste, ki so na bolniški postelji. (Psalm 41:1–3) Kako lahko Jehova po družini priskrbi takšno pomoč?

Hadžime, mož iz Japonske, na strani 24 pripoveduje, kako skupaj s hčerkama skrbi za svojo ženo Noriko, ki ima neozdravljivo bolezen.

Ko umre otrok. Smrt otroka je ena največjih tragedij, ki lahko doleti družino. Jehova obljublja, da bo obrisal solze žalosti, ki privrejo na dan ob takšni strašni izgubi. (Razodetje 21:1–4) Že sedaj tolaži žalujoče. (Psalm 147:3)

Fernando in Dilma iz Združenih držav Amerike na strani 25 pripovedujeta, kako ju je Sveto pismo okrepilo, da sta se spoprijela s smrtjo svoje dojenčice.

Sveto pismo je zanesljiv vodnik za družine, ki jih pestijo težave, kot je to razvidno iz zgodb na naslednjih straneh.

[Podčrtna opomba]

 [Okvir/sliki na strani 23]

Spoprijemanje s finančnimi težavami

Pripoveduje Issachar Nichols iz Združenih držav Amerike

»Orkan Katrina je uničil naš dom, od katerega so ostali samo temelji. Šola, v kateri sem delal, je bila mesec in pol poplavljena.«

POLETI 2005 sem z ženo Michelle in najino dveletno hčerkico Sydney živel v mestu Bay St. Louis v ameriški zvezni državi Misisipi. Kot Jehovovi priči sva z Michelle imela cilj, da čim več časa posvetiva oznanjevanju. Delal sem kot učitelj na poklicni šoli, ki je bila blizu New Orleansa v ameriški zvezni državi Louisiana. Urnik mi je dopuščal, da sem delal tri dni na teden, večino preostalega časa pa sem posvetil poučevanju drugih o Svetem pismu. Všeč so nama bile najine ustaljene navade. Potem pa sva slišala novico, da bo orkan Katrina najbrž privihral vse do nas. Nemudoma smo se pripravili na evakuacijo.

Po orkanu je bila uničena naša hiša v Bay St. Louisu, prav tako pa tudi šola, na kateri sem učil v New Orleansu. Z denarjem od zavarovalnice in vlade sva lahko prišla do drugega doma, vendar mi ni uspelo najti stalne zaposlitve. Poleg tega je moja žena dobila virusno infekcijo zaradi onesnažene vode. Njen imunski sistem je oslabel in zatem se je zaradi pika komarja okužila še z virusom Zahodnega Nila. Medtem so se zvišali zavarovalni in življenjski stroški.

Da bi se prilagodila novim okoliščinam, sva se naučila biti bolj varčna, celo pri nujnih potrebščinah. Moral sem postati manj izbirčen glede dela, ki naj bi ga sprejel.

Priznati moram, da nama ni bilo lahko, ko sva izgubila imetje. Ampak bila sva hvaležna, da sva preživela. Celotna izkušnja je potrdila dejstvo, da imajo gmotne dobrine omejeno vrednost. Pravzaprav sva se spomnila Jezusovih besed: »Četudi ima namreč kdo obilo, njegovo življenje ne izvira iz tega, kar ima.« (Luka 12:15)

Spoznala sva tudi, da ne glede na to, kako težko nama je bilo, ko sva izgubila imetje, so mnogi izgubili še več – nekateri celo svoje življenje. To je en razlog, zakaj sem se takoj po katastrofi dal na razpolago, tako da sem čustveno podpiral tiste, ki so utrpeli škodo.

V tem težkem času nama je bil še posebej v veliko tolažbo Psalm 102:17. Tam piše, da se bo Bog Jehova »ozrl [. . .] na molitev tistih, ki so ostali brez vsega, njihove molitve ne bo preziral«. Kot družina čutimo to pomoč!

[Okvir na strani 23]

Potem ko sta leta 2005 orkana Katrina in Rita divljala po ameriških zveznih državah ob Mehiškem zalivu, so Jehovove priče hitro ustanovili 13 centrov za pomoč, 9 skladišč in 4 skladišča za gorivo. Pomagat je prišlo skoraj 17.000 Prič prostovoljcev iz Združenih držav Amerike in 13 drugih dežel. Popravili so na tisoče domov.

 [Okvir/sliki na strani 24]

Ko zboli družinski član

Pripoveduje Hadžime Ito iz Japonske

»Skupno kuhanje je bilo najino najljubše preživljanje časa, vse dokler ni Noriko zbolela. Sedaj pa ne more niti jesti niti piti skozi usta, celo govoriti ne more. Priklenjena je na invalidski voziček in diha z respiratorjem.«

MAJA 2006 so se moji ženi Noriko začele pojavljati težave pri govorjenju. Tisto poletje je tudi vse težje jedla in pila. Septembra so ji diagnosticirali amiotrofično lateralno sklerozo (ALS) – hitro napredujočo bolezen, ki prizadene živčne celice v možganih in hrbtenjači. V samo štirih mesecih se je najino življenje popolnoma spremenilo. In to je bil šele začetek Norikinih problemov.

Sčasoma Noriko ni mogla več premikati jezika, ohromela pa ji je tudi desna roka. S posegom, imenovanim gastrostomija, ji je omogočeno, da se hrani po cevki. Zaradi traheostomije – kirurškega posega, pri katerem se v vrat naredi odprtina in tako omogoči dihanje – ni več sposobna govoriti. Ne morem si predstavljati, kako zelo Noriko zaradi tega trpi, saj je bila vedno tako dejavna. Vsi v družini smo Jehovove priče. Noriko ter najini hčerki so veliko svojega časa posvečale poučevanju drugih o Svetem pismu. Sedaj pa je za to, da lahko diha, odvisna od respiratorja in je večinoma priklenjena na posteljo.

Toda nič od tega ni ovira za Noriko! Na primer, krščanske shode obiskuje na invalidskem vozičku, na katerem ima pritrjen respirator. Ker je njen sluh okvarjen, ji hčerki med shodom pišeta obsežne zapiske, tako da ima lahko koristi od programa. Čeprav ne more več toliko oznanjevati, ljudem še vedno piše pisma in jih uči o svetopisemskem upanju, pri tem pa si pomaga z računalnikom, ki je prilagojen njenim potrebam. (2. Petrovo 3:13; Razodetje 21:1–4)

Kot družina skupaj sodelujemo, da pomagamo Noriko. Obe hčerki sta si našli drugo zaposlitev, tako da lahko doma več naredita. Vsi trije skrbimo za številna vsakodnevna dela, ki jih je nekoč opravljala Noriko.

Kakšno jutro, ko pogledam svojo ženo, je videti utrujena. Sam pri sebi pomislim: »Rad bi ji rekel, naj danes počiva.« Toda ona hoče drugim posredovati svetopisemsko sporočilo. Ko začnem pripravljati računalnik, njene oči kar zažarijo! Kadar piše, se počuti bolje. Postaja mi jasno, kako pomembno je, da smo »vedno zelo zaposleni v Gospodovem delu«. (1. Korinčanom 15:58)

Doživetje Jasona Stuarta, ki trpi za ALS, objavljeno v Prebudite se!, januar 2006, je Noriko v veliko pomoč, da ne obupa. Ko jo je osebje bolnišnice spraševalo, zakaj je tako pozitivna, jim je povedala za članek, mi pa smo poskrbeli, da je vsak dobil svoj izvod revije. Mojo ženo zelo krepi to, da druge poučuje o svoji veri.

Z Noriko sva poročena že 30 let, vendar sem šele v preteklih treh letih začel pri njej ceniti stvari, ki sem jih nekoč imel za samoumevne. Kako srečen sem, da sem poročen z njo!

 [Okvir/sliki na strani 25]

Ko umre otrok

Pripovedujeta Fernando in Dilma Freitas iz Združenih držav Amerike

»Travme, ki jo človek doživi ob smrti otroka, se enostavno ne da pojasniti. Ni je večje bolečine.«

NAJINA hčerkica, ki sva ji dala ime Precious, je umrla 16. aprila 2006. Stara je bila le deset dni. V približno tretjem mesecu nosečnosti so zdravniki ugotovili, da ima hudo srčno okvaro. Ko se je bližal čas poroda, je postalo jasno, da bo, četudi bi se rodila živa, kmalu po rojstvu umrla. To nama je bilo zelo težko sprejeti. Imela sva že tri zdrave otroke. Nisva mogla verjeti, da bo najina dojenčica umrla.

Ko se je Precious rodila, ji je izkušeni specialist za kromosomske nepravilnosti diagnosticiral redko bolezen, imenovano sindrom trisomije 18, ki prizadene le vsakega 5000. otroka. Bilo je očitno, da ne bo živela dolgo. Počutila sva se povsem nemočno, ker nisva mogla narediti praktično nič. Edino, kar sva lahko naredila, je bilo to, da sva se ji v njenem kratkem življenju čim bolj posvetila. In to sva tudi storila.

Tako hvaležna sva za deset dni, ki sva jih preživela s Precious. V tem času smo vsi, midva in najine tri hčerke, z njo stkali tesno vez. Pestovali smo jo, ji govorili, jo objemali, poljubljali in kar največ fotografirali. Pogovarjali smo se celo o tem, komu je najbolj podobna. Specialist, ki ji je postavil diagnozo, nas je vsak dan obiskal v bolnišnici. Jokal je z nami in nam govoril, kako mu je žal. Medtem ko smo se pogovarjali, jo je celo narisal, da bi se je lahko spominjal. Narisal jo je tudi za nas.

Smo Jehovove priče in povsem verjamemo, da bo Bog, kot uči Sveto pismo, na zemlji znova vzpostavil rajske razmere in da hrepeni po tem, da obudi v življenje tiste, ki so umrli – tudi dojenčke, kot je bila Precious. (Job 14:14, 15; Janez 5:28, 29) Veselimo se dneva, ko jo bomo znova objeli. Vsakič, ko slišimo besedo »raj«, nam to upanje ogreje srce! Medtem pa nas tolaži dejstvo, da je Precious v Božjem spominu in da nič več ne trpi. (Pridigar 9:5, 10)