Primeri uspešnih družin – prvi del

V tej posebni izdaji revije Prebudite se! je že bilo rečeno, da uspešne družine niso brez problemov. To dejstvo ne preseneča, saj so nastopili »kritični časi, v katerih [je] težko živeti«, kot to opisuje Sveto pismo. (2. Timoteju 3:1) Takšni ali drugačni problemi se zagotovo pojavijo v vsaki družini.

Toda ne pozabite, da uspeh ni odvisen od tako imenovanih idealnih razmer. Jezus je rekel: »Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.« (Matej 5:3) Družine, ki zadovoljujejo svoje duhovne potrebe tako, da se ravnajo po svetopisemskih načelih, so kljub slabim razmeram, v katerih živijo, odkrile, v čem se skriva uspeh. Razmislite o nekaj primerih.

Skrb za otroka s posebnimi potrebami. Glede na Sveto pismo je zelo pomembno skrbeti za družinske člane, tudi za tiste s posebnimi potrebami. V njem piše: »Če kdo ne skrbi za svoje, še zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika.« (1. Timoteju 5:8)

Victor, oče iz Južnoafriške republike, na strani 15 pripoveduje, kako z ženo že več kot 40 let skrbita za svojega otroka, ki ima posebne potrebe.

Odraščati kot posvojenec. Svetopisemska načela lahko človeku pomagajo, da si pridobi uravnovešen občutek lastne vrednosti – četudi so ga zapustili biološki starši. Sveto pismo pravi, da je Bog Jehova »pomočnik« tistim, ki so brez očeta. (Psalm 10:14)

Kenyatta, mlada ženska iz Združenih držav Amerike, na strani 16 opisuje, kako se je naučila premagovati čustvene posledice tega, da ni nikoli spoznala svojih bioloških staršev.

Spoprijemanje s smrtjo koga od staršev. Izguba mame ali očeta lahko pusti čustvene rane, ki se težko zacelijo. Sveto pismo lahko pomaga. Njegov avtor, Jehova, je »Bog vse tolažbe«. (2. Korinčanom 1:3)

Angela, mlada ženska iz Avstralije, na strani 17 pojasnjuje, kako ji njen odnos z Bogom pomaga prenašati bolečo izgubo.

Vsaka družina se srečuje z izzivi. Zgodbe na naslednjih straneh bodo pokazale, da so tisti, ki udejanjajo svetopisemska načela, našli pomembno skrivnost, ki jim pomaga, da uspešno kljubujejo izzivom.

 [Okvir/sliki na strani 15]

Skrb za otroka s posebnimi potrebami

Pripoveduje Victor Maynes iz Južnoafriške republike

»Andrew je že vse od svojega rojstva odvisen od nas – oblačimo ga, kopamo in mu včasih pomagamo celo jesti. Sedaj je star 44 let.«

SUMILA sva, da je z Andrewem nekaj narobe, ko po svojem prvem letu starosti še vedno ni hodil. Nato je približno takrat imel še napad. Hitro sva ga peljala v bolnišnico in tam izvedela, da ima epilepsijo. Toda to še ni bilo vse. Nadaljnje preiskave so pokazale, da ima možgansko okvaro.

Po več različnih zdravljenjih smo končno uspeli obvladati njegove napade. Nekaj časa je moral trikrat na dan jemati štiri vrste zdravil. Seveda je njegova motnja v duševnem razvoju neozdravljiva. Celo sedaj pri 44-ih so njegove duševne zmogljivosti na ravni 5- ali 6-letnega otroka.

Zdravniki so nam svetovali, naj ga damo v zavod, a se nismo odločili za to. Zanj smo lahko sami skrbeli, zato smo sklenili, da bo kljub neogibnim izzivom ostal doma.

Tako je skrb za Andrewa postal družinski projekt. Najini drugi otroci – imela sva še dve hčerki in sina, ki so živeli doma – so bili res v veliko pomoč in za to sem jim zelo hvaležen! Kot Jehovove priče smo deležni tudi čudovite podpore, ki nam jo izkazujejo člani naše krščanske občine. Včasih nam pripravijo obroke hrane in celo popazijo na Andrewa, ko gremo na oznanjevanje ali po opravkih.

Že od nekdaj so nam pri srcu besede iz Izaija 33:24, kjer je napisana Božja obljuba, da nekega dne »noben prebivalec ne bo rekel: ‚Bolan sem.‘« Docela smo prepričani, da bo Bog izpolnil svoj namen glede novega sveta in odstranil vse bolezni. (2. Petrovo 3:13) Zato se veselimo dne, ko bo Andrew zdrav. Medtem pa verjamemo Jezusovim besedam, da bomo dobili, kar potrebujemo, če dajemo v življenju delo v prid Božjega kraljestva na prvo mesto. (Matej 6:33) To se nam vedno znova izkaže za resnično. Nikoli nam ni ničesar primanjkovalo.

Res je, da vsi ne morejo doma skrbeti za bolnega družinskega člana. Tistim pa, ki to lahko, bi kot prvo priporočal, da vneto in redno molite. (1. Petrovo 5:6, 7) Kot drugo za otroka čim bolj ljubeče skrbite in nikoli ne podcenjujte njegove sposobnosti, da se nauči ljubiti Boga Jehova. (Efežanom 6:4) Kot tretje vpletite vse družinske člane in jim dovolite, da pomagajo. Kot četrto ne pozabite, da je vaš dom kraj, kjer bo otrok deležen največ ljubezni. Seveda pa so okoliščine različne. Mi osebno nismo nikoli obžalovali, da doma skrbimo za Andrewa. Zame je on najbolj ljubezniv otrok – najbolj ljubezniv moški – kar jih poznam.

 [Okvir/sliki na strani 16]

Odraščati kot posvojenec

Pripoveduje Kenyatta Young iz Združenih držav Amerike

»Če si pastorek, obstaja biološka vez z enim od staršev. Jaz pa sem posvojena, zato te vezi ni. Ne vem niti tega, komu sem podobna.«

SPLOH ne vem, kdo je moj oče, in nikoli nisem srečala svoje biološke matere. Med nosečnostjo je zlorabljala alkohol in uživala droge. Po rojstvu so me dali v rejništvo in preden so me pri nekaj manj kot dveh letih posvojili, sem bila pri številnih rejnikih.

Oče, ki me je posvojil, mi je povedal, da me je takoj, ko mu je socialna delavka pokazala mojo fotografijo, enostavno moral posvojiti. Moja nova mama mi je bila hipoma všeč. Rekla sem ji, da je ona moja mamica in da hočem iti z njo domov.

Spominjam se, da me je bilo kot otroka strah, da bom naredila kaj narobe in me bodo poslali nazaj k rejnikom. Mislila sem, da ne smem biti slabe volje ali celo zboleti kot drugi otroci. Pazila sem tudi, da se ne bi prehladila! Moji starši so mi zagotavljali, da me imajo radi in da me ne bodo zapustili.

Še sedaj, ko sem odrasla, se včasih bojujem z občutki, da nisem toliko vredna kot tisti, ki so jih vzgojili biološki starši. Ravno ko se manj obremenjujem s tem, mi spet kdo reče: »Morala bi biti hvaležna za čudovite starše, ki so se žrtvovali, da so te posvojili!« Saj sem hvaležna, toda ob takšnih pripombah se počutim, da je z mano nekaj narobe in da se je moral nekdo izredno potruditi, da bi me imel rad.

Težko sprejmem dejstvo, da verjetno nikoli ne bom vedela, kdo je moj biološki oče. Včasih me boli, ker moja prava mama svojega življenja ni spravila v red, tako da bi me lahko obdržala. Kot da nisem bila vredna truda. Spet drugič pa mi je žal zanjo. Pogosto razmišljam, da bi ji, če bi jo kdaj srečala, hotela povedati, da sem uspela v življenju in da se ji ni treba slabo počutiti, ker me ni obdržala.

Moja posvojitelja sta Jehovovi priči in eno najlepših daril, ki sem ga dobila od njiju, je spoznanje iz Svetega pisma. Vedno me potolažijo besede iz Psalma 27:10: »Če bi me oče in mati zapustila, Jehova bi me sprejel.« To vsekakor velja zame. In v tem, da sem posvojena, je tudi nekaj pozitivnega. Na primer, navdušujejo me ljudje – njihova preteklost in življenje – najbrž zato, ker ne poznam svoje biološke družine. Rada imam ljudi, kar je res pomembno za službo oznanjevanja. To, da sem Jehovova priča in z drugimi govorim o Svetem pismu, mi vliva samospoštovanje in daje smisel v življenju. Kadar sem potrta, grem ven in pomagam drugim. Ko druge učim o Svetem pismu, z njimi res lahko navežem stike. Vsakdo ima svojo zgodbo.

 [Okvir/sliki na strani 17]

Spoprijemanje s smrtjo koga od staršev

Pripoveduje Angela Rutgers iz Avstralije

»Ko mi je umrl očka, sem se počutila, kot da mi je kdo vzel zaščitni oklep. Edinega človeka, ki je vedel vse in je znal popraviti kar koli v mojem življenju, ni bilo več.«

MOJ očka je umrl pred desetimi leti, ko sem bila še najstnica. Šest mesecev prej je bil operiran in medtem, ko je bil še v sobi za okrevanje, nam je zdravnik povedal, da mu ne morejo več pomagati. Mama je obupno hotela več informacij, brat se je onesvestil, jaz pa sem se znašla v vrtincu čustev, ki jim nisem mogla ubežati. Šest mesecev kasneje je očka umrl.

Prestajala sem obdobje mešanih občutkov. Hotela sem, da bi moji prijatelji razumeli, kaj doživljam, nisem pa hotela, da bi me imeli za žrtev. Zato sem se trudila, da jim ne bi kazala svojih čustev. Po drugi strani sem mislila, da bi to, da si dovolim uživati v njihovi družbi, kazalo, da je moje življenje dokaj normalno, kar pa ni bilo. Sedaj razmišljam, kaj vse so morali prestati zaradi mene!

Ali me mučijo občutki krivde, zato ker je očka umrl? Da, mučijo me! Želim si, da bi mu pogosteje rekla: »Rada te imam!« Želim si, da bi ga večkrat objela ali z njim preživela več časa. Ne glede na to, koliko krat si rečem »Očka ne bi hotel, da tako razmišljam«, me to še vedno teži.

Sem Jehovova priča in v veliko tolažbo mi je svetopisemsko upanje na vstajenje mrtvih. (Janez 5:28, 29) Skušam si zamišljati, da je očka le na dolgem potovanju in da se bo nekega dne vrnil domov, ne vem pa natančno kdaj. Ko so mi ljudje rekli »Tvoj očka bo vstal od mrtvih«, mi sprva začuda to ni bilo v spodbudo. Menila sem: »Očka hočem nazaj ta hip!« Ponazoritev s potovanjem pa mi je pomagala, saj sem zaradi nje razmišljala o vstajenju in lažje prenašala izgubo.

V izjemno oporo so mi sokristjani. Spominjam se še zlasti enega, ki mi je rekel, da mu je zelo težko govoriti o očkovi smrti, vendar da ves čas razmišlja o meni in moji družini. Te besede so mi ostale v spominu. Pomagale so mi preživeti dneve, ko mi ni nihče nič rekel, saj sem dojela, da tudi takrat mislijo name in na mojo družino. To mi je res veliko pomenilo!

Mama je štiri mesece po očkovi smrti pričela še več časa posvečati oznanjevanju in lahko sem videla, da jo to navdaja z velikim veseljem. Zato sem se ji pridružila. Neverjetno je, kako ti lahko koristi, če pomagaš drugim. To mi krepi vero v Jehovovo Besedo in njegove obljube ter mi pomaga, da se ne osredinjam samo nase.