Biblijsko gledišče

Svoje duhovne potrebe lahko zadovoljite

LJUDJE imamo duhovne potrebe, ki so tako pomembne kot potreba po hrani. Kar se tiče prehrane, nam je na voljo zelo raznolika in dobra hrana, ki je nujno potrebna za naše življenje. Ali je tako tudi z duhovnostjo? Obstaja nešteto kulturnih in verskih običajev, ki nam obljubljajo potešitev duhovnih potreb.

Mnogi menijo, da pravzaprav ni pomembno, v kaj človek verjame ali kakšno je njegovo čaščenje, vse dokler se ukvarja z nečim, kar je povezano z duhovnostjo. Kaj pa vi mislite? Ali je pomembno, kako zadovoljujemo svoje duhovne potrebe? Kaj o tem pravi Sveto pismo?

Kaj spada k pravi duhovnosti

V Svetem pismu nam 1. Mojzesova 1:27 odkriva, zakaj imamo duhovne potrebe: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril; ustvaril je moškega in žensko.« Bog Jehova je duh, zato ne gre tukaj za fizično podobnost, temveč za podobnost v lastnostih. Prvi človek Adam je lahko tako kot njegov Stvarnik cenil in kazal lastnosti, kot so nesebična ljubezen, prijaznost, sočutje, pravičnost in samoobvladanje. Obdarjen je bil tudi z vestjo, notranjim moralnim čutom, ki ga je usmerjal, da je svobodno voljo usklajeval z Božjimi zakoni. Zaradi teh značilnosti se je razlikoval od živali in je bil edinstveno usposobljen za izpolnjevanje Stvarnikove volje. (1. Mojzesova 1:28; Rimljanom 2:14)

Sveto pismo odkriva, kaj je bistveno za človekovo duhovnost. V 1. Korinčanom 2:12–15 je za duhovnega človeka rečeno, da prejema  duha, ki je od Boga. Ta duh je Božja dejavna sila in njegovo delovanje je prvi pogoj za to, da bi spoznali duhovne stvari. Posameznik je tako s pomočjo duha sposoben preiskovati in razumeti stvari iz Božjega vidika. Po drugi strani pa je človek, ki mu manjka Božjega duha, imenovan telesni človek, takšen, ki ima duhovne reči za neumnost. Zato se lahko odloča le na podlagi omejene človeške modrosti.

Čeprav smo torej sposobni razvijati duhovnost, ker smo ustvarjeni po Božji podobi, pa prave duhovnosti ne moremo doseči s samozavedanjem, človeško modrostjo ali osebnimi dosežki. Zato je nujno, da na nas vpliva Božji sveti duh. Pravzaprav so tisti, ki zavračajo vpliv Božjega duha ter se raje ženejo za lastnimi željami in brezbožnimi stvarmi, opisani kot ljudje, v katerih ni duhovnosti. Vodijo jih mesene želje in nagnjenja. (1. Korinčanom 2:14; Juda 18, 19)

Potešiti duhovne potrebe

Svoje duhovne potrebe začnemo prav zadovoljevati tako, da priznamo Jehova za Stvarnika in se zavedamo, da je On tisti, ki nam je dal življenje. (Razodetje 4:11) Postane nam jasno, da ima naše življenje smisel samo, če izpolnjujemo Njegovo voljo. (Psalm 115:1) Ta vidik je za potešitev naših duhovnih potreb tako pomemben, kot je pomembna hrana za naše fizične potrebe. Zato je Jezus, ki je bil znan po svoji duhovnosti, lahko rekel: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal.« (Janez 4:34) Izpolnjevanje Božje volje ga je krepilo, osvežilo in navdajalo z zadovoljstvom.

Glede na to, da smo ustvarjeni po Božji podobi, je za pravo duhovno potešitev potrebno tudi to, da svojo osebnost uskladimo z Božjo osebnostjo. (Kološanom 3:10) S tem se ognemo ravnanju, ki je ponižujoče oziroma s katerim si lahko poškodujemo odnos z drugimi. (Efežanom 4:24–32) In ko živimo po Jehovovih merilih, se naše življenje izboljša in občutimo resnični notranji mir, saj nas ne muči slaba vest. (Rimljanom 2:15)

Jezus je odkril še eno temeljno resnico, ki je povezana s potešitvijo naših duhovnih potreb, ko je rekel: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih ust.« (Matej 4:4) Za svojo duhovnost moramo nenehno skrbeti. Jehova je po Svetem pismu priskrbel odgovore na življenjska vprašanja, ki so skupna vsem ljudem. (2. Timoteju 3:16, 17)

Vir prave sreče

Posameznik si lahko poteši lakoto tako, da pojé hrano, ki je sicer okusna, vendar brez hranilne vrednosti. Podobno se lahko za potešitev duhovne lakote ukvarjamo z dejavnostmi ali filozofijami, ki nas ne morejo zares zadovoljiti. Vendar prav kakor slaba prehrana pripelje do nedohranjenosti, bolezni ali še česa hujšega, lahko tudi napačno zadovoljevanje duhovnih potreb na koncu škoduje.

Če pa bomo razvijali dober odnos z Bogom Jehovom, se trudili izpolnjevati njegovo voljo in se mu pustili voditi, bomo okusili resničnost naslednjih svetopisemskih besed: »Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.« (Matej 5:3)

ALI STE SE KDAJ SPRAŠEVALI?

▪ Zakaj imamo duhovne potrebe? (1. Mojzesova 1:27)

▪ Ali lahko sami zadovoljimo svoje duhovne potrebe? (1. Korinčanom 2:12–15)

▪ Kaj moramo delati, da bi jih zadovoljili? (Matej 4:4; Janez 4:34; Kološanom 3:10)

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

Napačno zadovoljevanje duhovnih potreb na koncu škoduje.