Ko se je sonce obarvalo rdeče

POLETI 1783 se je nad obsežnim delom severne poloble več mesecev zadrževala nenavadna, suha megla. Sonce se je obarvalo krvavo rdeče, rastline so se posušile in nešteto ljudi je umrlo. Pravzaprav ocene nakazujejo, da je samo v Franciji in Angliji megla terjala na desettisoče življenj. Mnogi so zboleli – očitno jih je bilo tako veliko, da so kmetje stežka našli delavce, ki bi jim pomagali spraviti neprizadet pridelek.

Za to meglo pravijo, da je »eden najbolj posebnih meteoroloških in geofizičnih pojavov zadnjega tisočletja«. Vendar so takrat samo prebivalci Islandije poznali vzrok zanjo – tamkajšnji ognjeniški izbruh, za katerega strokovnjaki pravijo, da se zgodi enkrat na vsakih nekaj stoletij. Seveda je bila Islandija najbolj prizadeta, saj naj bi po ocenah izgubila 20 odstotkov prebivalstva.

Izbruh ognjenika Laki

Prebivalci s področja Síða na jugu Islandije so 8. junija 1783 videli prve svarilne znake izbruha ognjenika Laki. Ker so opazovalci v mnogih deželah dokumentirali ta dogodek, so lahko raziskovalci sestavili zemljevid, ki kaže dnevno premikanje ognjeniškega oblaka. Eden od očividcev z Islandije, Jón Steingrímsson, je poročal, da je videl »črno meglo«, ki se je širila s severa. Nebo nad njim je potemnelo, tla pa je prekril fin pepel. Nato so se pričeli potresi in potresni sunki. Opazil je, da je teden kasneje »iz kanjona [reke] Skaftá pričel bruhati strašen ognjeni tok«, ki je pogoltnil vse, kar mu je ležalo na poti. Steingrímsson je spremljal dogajanje osem mesecev.

Šlo je za 27 kilometrov dolgo razpoko v zemeljski skorji, iz katere se je izlilo 15 kubičnih kilometrov lave, kar je največji ognjeniški izbruh doslej! Goreči izbruhi talečih se kamnin so segali več sto metrov v višino, lava se je razlila kakih 80 kilometrov daleč od razpoke, prekrila je 580 kvadratnih kilometrov veliko področje ter napolnila strugo reke Skaftá.

V naslednjem letu so pepel in strupene kemične snovi, ki so padli na islandske travnike, pomorili več kot 50 odstotkov goveda in okoli 80 odstotkov konjev in ovc. Razširila se je lakota. Z izbruhom ognjenika Laki se je v ozračje sprostilo tudi približno 122 milijonov ton žveplovega dioksida in se tam spojilo s paro, zato je nastalo okoli 200 milijonov ton kislih aerosolov. *

Daljnosežne posledice

Tisto poletje so vetrovi to škodljivo meglo ponesli daleč naokoli. V Veliki Britaniji in Franciji so jo opisali kot »posebno meglico oziroma dimasto meglo«, ki ni bila podobna nobeni do tedaj. Smrdela je in bila je polna žvepla, zato je povzročala bolezni dihal, grižo, glavobole, vnetje oči in grla ter druge težave. Ta gosti oblak žveplovega dioksida in žveplove kisline je bil smrtonosen tako za mlajše kot tudi starejše.

V poročilu iz Nemčije je bilo navedeno, da je strupen oblak v eni  noči uničil listje na drevju, ki je raslo vzdolž reke Ems. V Angliji je zelenjava ovenela, listje pa se je posušilo, kakor da bi bilo ožgano. Podobna poročila so prišla iz Francije, Madžarske, Italije, Nizozemske, Romunije, Skandinavije in Slovaške. Pravzaprav so meglo opazili celo v Portugalski, Tuniziji, Siriji, Rusiji, zahodni Kitajski in Novi Fundlandiji.

Domnevajo, da je zelo onesnaženo ozračje vplivalo tudi na temperaturo, saj ni prepuščalo sončnih žarkov. Leta 1784 je bilo v celinski Evropi okoli dve stopinji Celzija hladneje od povprečnih temperatur v ostalih letih druge polovice 18. stoletja. Na Islandiji je bilo skoraj pet stopinj Celzija hladneje. V Severni Ameriki je bila zima 1783/84 tako mrzla, da so poročali o ledenih ploščah, »ki so plavale po Misisipiju [. . .] in nato prišle do Mehiškega zaliva«.

Nekateri učenjaki menijo, da je bilo skorajšnje izumrtje ljudstva Kauwerak, skupine Inuitov na severozahodu Aljaske, morda povezano z lakoto, ki jo je povzročil izbruh ognjenika Laki. Drevesne branike kažejo, da je bilo na Aljaski poletje 1783 najhladnejše v več kot 400 letih. Pravzaprav med ljudstvom Kauwerak kroži ustno izročilo o letu, ko se je junija končalo toplo obdobje, sledila pa sta hud mraz in lakota.

Laki in sodobni svet

Naravna katastrofa iz leta 1783 je skoraj docela utonila v pozabo, deloma zato, ker se je zgodila tako dolgo nazaj, deloma pa zato, ker velika večina, ki jo je doživela, ni poznala vzroka zanjo. Vendar se na Islandiji izbruha ognjenika Laki spominjajo kot največje naravne katastrofe v zgodovini države.

Nekateri so si to katastrofo razlagali kot Božjo kazen. Vendar pa Sveto pismo ne podpira takšnega gledišča. (Jakob 1:13) Bog ne dela razlik med dobrimi in hudobnimi ljudmi, saj so »vse njegove poti [. . .] pravica«. (5. Mojzesova 32:4) V prihodnosti bo Bog posegel v človeške zadeve in na izreden način uveljavil pravico. V Svetem pismu piše, da ima namen izkoreniniti vse vzroke smrti in trpljenja, k čemur spadajo tudi naravne katastrofe. (Izaija 25:8; Razodetje 21:3, 4)

[Podčrtna opomba]

[Slika na straneh 14, 15]

Pogled iz zraka na razpoko ognjenika Laki

[Slika na straneh 14, 15]

Izbruh lave

[Slika na strani 15]

Satelitski posnetek Islandije

[Navedba virov slik na strani 14]

Izbruh lave: © Tom Pfeiffer; fotografija iz zraka: U.S. Geological Survey; satelitski posnetek: Jacques Descloitres, MODIS Rapid Response Team, NASA/GSFC