Izbral sem si boljši cilj

Pripoveduje Plamen Kostadinov

BILO je skoraj poldne, ko sem se zbudil. Povsod po tleh so ležale prazne steklenice in do vrha polni pepelniki so zaudarjali. Evforija, ki sem jo čutil na sinočnji zabavi, je izginila. Bil sem razočaran in osamljen kot še nikoli prej. Vse se je zdelo tako nesmiselno! Naj vam pojasnim, kako sem se znašel v tem žalostnem položaju.

Pri štirinajstih letih je umetnost postala moj življenjski cilj. Bilo je poletje 1980. Oče mi je pravkar povedal, da so me sprejeli na umetnostno gimnazijo v mestu Trojan v Bolgariji. Bil sem zelo vesel. Jeseni tega leta sem se preselil iz svojega domačega kraja Loveč v Trojan.

Všeč mi je bilo živeti daleč proč od staršev in početi, kar koli se mi je zahotelo. Pričel sem kaditi in od časa do časa sem se napil s prijatelji iz šole. V šoli nismo smeli kaditi in popivati, vendar sem bil zaradi tega, ker sem kršil pravila, nad tem še bolj navdušen.

Moja ljubezen do umetnosti je še naprej rastla. Izvrstno sem risal in v meni se je porajala želja po tem, da bi bil slaven. Po petletnem izobraževanju v Trojanu sem hotel nadaljevati šolanje na umetnostni akademiji v Sofiji, bolgarski prestolnici. To je bilo najuglednejše tovrstno izobraževalno središče v celotni Bolgariji. Leta 1988 so me sprejeli na akademijo kot enega od zgolj osmih uspešnih kandidatov iz vse države. Kako ponosen sem bil na to, da mi je uspelo! Nekega dne sem se pogledal v ogledalo in si ponosno rekel: »No Plamen, sedaj ni nobenega dvoma več, da boš postal slaven umetnik!«

Oblikovanje stare osebnosti

Kmalu sem se pričel oblačiti v črno ter si pustil rasti lase in brado. To je bilo za umetnika nekakšna obveza. Pričel sem živeti običajno bohemsko življenje umetnika. K temu je spadalo, da sem imel v umetniški četrti najeto sobo, ki je bila karseda razmetana. Nato sem si omislil mačko s tremi mladički in majhnega psa. Del mojega življenjskega sloga je bilo tudi razmetavanje z denarjem.

Toda moja strast do umetnosti je še naprej rastla. Kar naprej sem slikal in z abstraktnimi upodobitvami prikazoval svoj domišljijski svet. Slikal sem celo po stenah svoje sobe. Mislil sem, da je to začetek sijajne poklicne poti.

Sestavni del mojega življenja so bile pogoste zabave s sošolci. Velikokrat smo se zbrali v moji sobi, poslušali glasbo in popivali, tudi takrat, ko smo se pripravljali na izpite. Naše filozofske razprave so se vrtele okoli glasbe, umetnosti in smisla življenja. Dostikrat smo se pogovarjali o nadnaravnih silah in zunajzemeljskih bitjih. Te razprave so burile mojo domišljijo in tako sem dobival nove zamisli za naslednje slike. Hotel sem, da bi me takšna  evforija spremljala dlje časa, vendar je trajala le tako dolgo, dokler sem bil pijan. Običajno že naslednji dan ni bilo niti sledu o tej vzhičenosti.

Po kakih desetih letih takšnega življenja nisem čutil nobenega zadovoljstva. V nasprotju z živahnimi barvami mojih slik je bila moja notranjost vse temnejša in počutil sem se silno osamljenega. Sanje, da bi postal slaven umetnik, so pričele bledeti. Zapadel sem v depresijo in nisem vedel, kako naprej. Takšen je bil torej moj položaj, ki sem ga omenil uvodoma.

Reši me resnica

Leta 1990 sem se odločil, da bom imel razstavo svojih umetniških del v mestu Loveč. Na razstavo sem povabil Janito, znanko z akademije v Sofiji, saj je bila tudi ona iz Loveča. Ko se je razstava končala, sva z Janito šla v bližnjo restavracijo proslavit. Med pogovorom je začela govoriti o tem, kar se je naučila pri preučevanju Svetega pisma z Jehovovimi pričami. Govorila mi je o novem svetu, ki ga napoveduje Biblija. To je vzbudilo moje zanimanje.

Janita je v Sofiji še naprej preučevala Sveto pismo in občasno mi je prinesla kakšne svetopisemske publikacije. Nikoli ne bom pozabil, kako navdušeno sem prebral brošuro »Glej, vse delam novo!« in kako sem le v nekaj dneh pogoltnil knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. * Ni mi bilo težko sprejeti tega, da Bog obstaja, in pri priči sem hotel vedeti, kako se moli. Spomnim se svoje prve molitve. Klečal sem in Jehovu iskreno govoril o svojih skrbeh. Bil sem popolnoma prepričan, da me je poslušal. Mojo osamljenost sta začela nadomeščati notranji mir in sreča.

V Sofiji me je Janita predstavila zakoncema, ki sta bila Jehovovi priči. Ponudila sta se, da bi z mano preučevala Sveto pismo, in me povabila na shode. Še vedno imam v spominu, kako sem junija 1991 prvič obiskal shod. Prispel sem dve uri prej in čakal v majhnem parku. Bil sem živčen, napet in poln dvomov, saj sem se spraševal, ali bom sploh dobrodošel. Na moje presenečenje so mi vsi izrekli prisrčno dobrodošlico navzlic mojemu nenavadnemu bohemskemu videzu. Od takrat naprej sem redno obiskoval shode in dvakrat tedensko preučeval Sveto pismo.

Bil sem vzhičen, ko sem dobil svoje prvo Sveto pismo. Še nikoli prej v življenju nisem bral nekaj tako čudovitega in osupljivega, kot je modrost, ki veje iz Jezusovega govora na gori! Ko sem preučeval, sem osebno izkusil, kako zelo lahko Božja Beseda spremeni človeka, kot je to izraženo v Efežanom 4:23, kjer piše, da bi se morali »obnavljati v sili, ki žene vaš um«. Odrekel sem se cigaretam in uredil sem svoj videz. Tako zelo sem se spremenil, da je oče nekega dne, ko me je prišel pričakat na železniško postajo v Loveču, šel kar mimo mene, ker me ni prepoznal.

Postal sem pozoren na stvari okoli sebe. Nered v sobi, poslikane stene in smrad cigaretnega dima mi nič več niso podžigali ustvarjalnosti. Hotel sem vse počistiti. Stene sem prebarval v belo in tako prekril trioki zunajzemeljski stvor, ki sem ga naslikal na steno.

 Ni mi treba posebej omenjati, da so me moji prijatelji zapustili, vendar so jih kmalu nadomestili številni drugi, ki sem jih spoznal na krščanskih shodih in so moji dragi prijatelji vse do danes. Zaradi takšne izgrajujoče družbe sem hitro napredoval. Dvaindvajsetega marca 1992 sem se krstil na prvem zboru Jehovovih prič v Bolgariji, ki je potekal v Plovdivu.

Vrnem se v Loveč

Vedel sem, da se umetniku ni enostavno preživljati v majhnem mestu, vendar sem se vseeno odločil, da se po diplomi vrnem v Loveč. Zavedal sem se, da bi bilo zelo težko – vsaj zame – biti uspešen umetnik in hkrati dajati Božje kraljestvo na prvo mesto v življenju. Zato sem sklenil, da spremenim svoj življenjski cilj in prostovoljno poučujem ljudi o Svetem pismu. Medtem ko sem jaz še vedno obiskoval umetnostno akademijo, je Janita, ki je diplomirala tri leta pred mano, v Loveču že goreče učila o svetopisemskih resnicah. Tam je bila edina Priča.

Ko sem se vrnil v Loveč, so Jehovove priče preučevali Sveto pismo z majhno skupino tamkajšnjih prebivalcev. Neznansko sem užival v tem, da sem obiskoval ljudi na njihovih domovih in jim ponujal upanje na prihodnost, ki sem ga tudi sam sprejel. Odločil sem se, da bom temu delu posvetil večino svojega časa.

Toda sčasoma so se pojavile težave. Leta 1994 nismo bili več uradno priznani kot verska organizacija, začela pa se je tudi obsežna medijska kampanja, s katero so nas nasprotniki hoteli očrniti. * Pogosto so nas odpeljali na policijsko postajo in zasegli našo literaturo. V tistih težkih časih je bilo prepovedano imeti shode na javnih krajih. Kljub temu smo se redno zbirali v dvanajst kvadratnih metrov veliki sobi, ki je bila prizidana k Janitini hiši. Nekoč se nas je v to malo sobo stlačilo kar 42. Da ne bi motili sosedov, smo med petjem kraljestvenih pesmi zaprli okno. Včasih, ko so bile zunaj visoke temperature, je v sobi postalo vroče in soparno, toda mi smo bili srečni, da smo skupaj.

Jehovovi blagoslovi

Pri Janiti sem zelo občudoval, kako goreča je za pravo čaščenje, in čez čas so se med nama razvili romantični občutki. Poročila sva se 11. maja 1996. Kljub različnim osebnostim se odlično dopolnjujeva. Ona je moja najtesnejša prijateljica in pomočnica. Hvaležen sem Jehovu, da mi je dal ženo, katere »vrednost močno presega vrednost koral«. (Pregovori 31:10)

Nekateri moji nekdanji prijatelji so uspešni umetniki, o čemer sem nekoč tudi sam sanjal. Vendar sem hvaležen, da sem si izbral boljši cilj. Mnogim posameznikom sem pomagal najti smisel v življenju in sedaj so moji duhovni bratje in sestre. Kakršna koli slava ali priznanje, ki bi ga morda dosegel kot umetnik, se ne more primerjati z blagoslovi, ki jih uživam v Jehovovi službi. Srečen sem, da lahko dobro poznam največjega Umetnika, Boga Jehova.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 12]

Z ženo Janito