Izredna raznolikost življenja v zgornji Amazoniji

JEZIK PREDVAJANJA:

Izredna raznolikost življenja v zgornji Amazoniji

OD VZNOŽJA perujskih Andov se proti vzhodu čez južnoameriško celino kakih 3700 kilometrov daleč razširja preproga dreves. Nazadnje se ta zelena pokrajina sreča z modrim Atlantskim oceanom.

Del tega deževnega gozda v Peruju v Amazoniji prekriva skoraj 60 odstotkov te države. Na tem področju živi le malo Perujcev. Pod 35 metrov visokimi drevesnimi krošnjami je obilo rastlin in živali. Pravzaprav velja Amazonija za eno najbogatejših ekoloških zakladnic na zemlji. V gostem zraku frfota več kot 3000 vrst metuljev. Kakih 4000 sort orhidej razkazuje svoje prekrasne cvetove. Na drevesnih vejah in v gozdnih tleh preži več kot 90 vrst kač. V rekah in potokih pa po ocenah patruljira 2500 vrst rib, med drugim tudi električne jegulje in piranje.

Najodličnejša med temi vodnimi potmi je mogočna reka Amazonka. Ponekod na gozdne površine letno pade od 2,5 do 3 metre dežja, zaradi česar se Amazonka in njenih 1100 pritokov razlijejo po gozdnih tleh. Vročina in vlaga skupaj ustvarjata soparno ozračje, ki ga rastline obožujejo. Vendar je presenetljivo, da bujno rastlinje uspeva v ilovnati prsti, ki velja za eno najrevnejših na zemlji in je neprimerna za trajno obdelovanje.

Staroveške korenine človeških naselbin

Kdo bi se odločil za življenje na takšnem področju? Arheologi menijo, da je v preteklosti na porečju Amazonke svoj dom našlo na milijone ljudi. Danes perujski predel Amazonije po ocenah poseljuje 300.000 ljudi, ki so razdeljeni v več kot 40 etničnih skupin. Od teh avtohtonih skupin naj bi jih 14 živelo skoraj povsem ločeno od zunanjega sveta. Ta plemena so se – po tem, ko so bila kratek čas izpostavljena »civilizirani« družbi – umaknila v najgostejše predele gozdov, v upanju, da se ognejo nadaljnjim stikom.

Kdaj in od kod so prišli ti prebivalci deževnih gozdov? Strokovnjaki domnevajo, da so prvi prišli s severa, in sicer stoletja pred našim štetjem. Jivari (znani po tem, da so svoje sovražnike obglavili) so prišli s Karibskih otokov, Aravaki pa iz Venezuele. Druga plemena naj bi prišla iz Brazilije na vzhodu in Paragvaja na jugu.

Ko so se te plemenske skupine naselile, naj bi skoraj vse živele znotraj določenih področij ter se ukvarjale z lovom in nabiralništvom. Gojili so tudi nekatere rastline, ki so uspevale v kisli prsti, kot denimo kasavo, pekočo papriko, banane in koruzo. Španski kronisti so zapisali, da so bila nekatera od teh ljudstev dobro organizirana, saj so si izmislili shrambe za spravljanje hrane in metode za vzrejanje divjih živali.

Trčenje kultur

V 16. in 17. stoletju so v Amazonijo vdrli španski konkvistadorji. Nedolgo za njimi so prišli jezuitski in frančiškanski misijonarji, ki so hoteli domačine prisiliti, da sprejmejo rimskokatoliško vero. Ti misijonarji so risali izvrstne zemljevide, zaradi katerih je postala Amazonija zanimiva za Evropo. Toda utrli so tudi pot boleznim in uničenju.

Na primer, leta 1638 je bil v današnji provinci Maynas ustanovljen misijon. Misijonarji so zajeli domačine ter sovražna plemena brez razlik pomešali med seboj in jih prisilil, da se prilagodijo življenju v skupnosti. In s kakšnim »plemenitim« namenom? Domačini so veljali za neuke in manjvredne, zato so morali delati za misijonarje in konkvistadorje. Ker so imeli domačini tesne stike z Evropejci, jih je na tisoče umrlo za ošpicami, kozami, davico in gobavostjo. Še več tisoč jih je umrlo zaradi lakote.

Številni Indijanci so pobegnili iz misijonov, ki so jih ustanovili različni verski redi, in na ducate misijonarjev je bilo ubitih v uporih. Pravzaprav je bil v prvih desetletjih 19. stoletja v Amazoniji samo še en duhovnik.

Današnje življenje

Danes številna domorodna ljudstva še naprej živijo tradicionalno življenje. Na primer, svoje vaške domove gradijo po starodavni metodi – ogrodje naredijo iz kolov, ki jih posekajo v gozdu, hišo pa prekrijejo s palmovimi listi ali drugim rastlinjem. Ker imajo svoja bivališča na kolih, jim letne poplave ne delajo težav in divje živali jih le redko ogrožajo.

Te plemenske skupine se raznoliko oblačijo in lepšajo. Moški in ženske, ki živijo globoko v deževnem gozdu, okoli pasu nosijo sramni pas ali kratka tkana krila, otroci pa so kar goli. Tisti, ki imajo več stika z zunanjim svetom, so privzeli zahodnjaški način oblačenja. Nekateri domačini si prebadajo nos ali ušesne mečice in jih olepšajo z obročki, paličkami, kostmi ali perjem. Drugi, kot na primer Majoruni, si prebadajo ličnice. Nekateri Takuni in Jivari si celo brusijo zobe. Med različnimi plemeni si mnogi odstranijo dlake po telesu in si dajo na kožo narediti tetovaže.

Ljudje, ki živijo v Amazoniji, poznajo na tisoče rastlin in jih v gozdovih nabirajo za zdravila. Tako pridobivajo zdravilne izvlečke za zdravljenje kačjega ugriza, griže in kožnih bolezni, če jih naštejemo le nekaj. Veliko prej, preden je zahodna družba iznašla gumo, so domačini zarezovali kavčukovec in iz njega pridobivali smolo, ki so jo uporabljali za tesnjenje delovnih košar in za izdelovanje gumijastih žog za igro. V gozdovih so tudi materiali, potrebni za transport in prenašanje sporočil na daljavo. Na primer, moški podirajo drevesa in iz njih izdelujejo kanuje, s katerimi se vozijo po rekah, dolbejo pa tudi velike klade, da naredijo bobne, s katerimi potem oddajajo sporočila, ki se slišijo daleč naokoli.

Vpliv šamanov in praznoverja

Prebivalci Amazonije menijo, da je deževni gozd poln duš, ki ponoči tavajo sem in tja, duhov, ki povzročajo bolezni, in bogov, ki v rekah prežijo na nič hudega sluteče žrtve. Razmislite o Agvarunih, eni največjih skupin domorodcev v Peruju. Častijo pet različnih bogov: »Očeta vojščaka«, »Očeta vodo«, »Mater zemljo«, »Očeta sonce« in »Očeta šamana«. Številni verjamejo, da se ljudje spremenijo v rastline in živali. Ker se bojijo, da bi užalili duhovna bitja, ne pobijajo določenih živali, druge pa lovijo le, ko je res potrebno.

Na čelu tradicionalnega verskega življenja in družbe so šamani oziroma vrači, ki uporabljajo halucinogene rastline, da padejo v trans. Nekateri vaščani se obračajo na njih, da bi jih ozdravili in napovedali, ali bosta lov in setev uspešna, pa tudi druge prihodnje dogodke.

Ali bo Amazonija izginila?

Področje prebivalcev Amazonije se hitro krči. Nove ceste sekajo gozdove. Kmetovanje in pridelovanje koke se širita v deževni gozd. Nezakonito izsekavanje gozdov pušča za sabo obsežna uničena področja, saj se vsak dan poseka za 1200 nogometnih igrišč velik del gozda! Prizadete so celo nekatere vodne poti, ker se z zakonitim rudarjenjem in nezakonito proizvodnjo kokaina onesnažujejo pritoki, ki se stekajo v Amazonko.

Ljudje odročnih delov Amazonije res čutijo posledice življenja v obdobju, ki ga je Sveto pismo označilo kot »kritični časi, v katerih bo težko živeti«. (2. Timoteju 3:1–5) Ali je Amazonija obsojena na popolno uničenje? V Svetem pismu je zagotovilo, da se to ne bo zgodilo. Pod vlado Božjega kraljestva bo celotna zemlja spremenjena v raj, prav kakor se je namenil naš Stvarnik. (Izaija 35:1, 2; 2. Petrovo 3:13)

[Slika na strani 16]

Reka Amazonka

[Slika na strani 17]

Agvaruni častijo pet različnih bogov.

[Slika na strani 17]

Lamaške domorodke

[Slika na straneh 18, 19]

Domačin uporablja pihalnik.

[Vir slike]

[Slika na strani 18]

Tipična vaška hiša

[Slika na strani 19]

Vsak dan se nezakonito poseka za 1200 nogometnih igrišč velik del gozda.

[Vir slike]

[Navedba vira slike na strani 16]

[Navedba vira slike na strani 17]

PREBUDITE SE!