Kako se spoprijeti z jecljanjem

»Kadar jecljam, postanem nervozen, zato jecljam še bolj. Je kakor, da sem v globoki jami in ne morem ven. Enkrat sem šel po pomoč k psihologinji. Rekla je, da si moram poiskati punco – imeti z njo spolne odnose, da bi si tako dvignil samozavest! Seveda se tja nisem več vrnil. Hočem le, da bi me ljudje sprejeli takšnega, kakršen sem.« (32-letni Rafael)

PREDSTAVLJAJTE si, kako bi bilo, če bi se že ob nakupu vozovnice za avtobus povsem spotili in če bi se vam med govorjenjem pogosto zatikalo ter bi ponavljali prve glasove. To se dogaja kakim 60 milijonom ljudem po svetu – vsakemu stotemu človeku – ki jecljajo. * Drugi se jim pogosto posmehujejo in jih zapostavljajo. Nanje morda celo gledajo kot na manj inteligentne, ker težko izgovorljive besede nadomeščajo s preprostejšimi.

Kaj je vzrok za jecljanje? Ali je ozdravljivo? Ali lahko tisti, ki jeclja, kaj naredi, da bi govoril bolj tekoče? In kako mu lahko drugi pomagajo?

Ali poznamo vzroke?

V daljni preteklosti so ljudje verjeli, da jecljanje povzročajo hudobni duhovi, ki jih je bilo treba izgnati. V srednjem veku naj bi bil krivec jezik. »Zdravilo« za to? Vroče železo in pekoče začimbe! V kasnejših stoletjih so zdravniki rezali jezične živce in mišice ter celo odstranjevali mandlje, zato da bi odpravili jecljanje. Toda z nobeno od teh skrajnih metod niso dosegli željenega.

Sodobne raziskave kažejo, da je z jecljanjem povezanih več dejavnikov in ne le en sam. Eden je lahko človekov odziv na stres. Drugi je morda gensko pogojen, saj ima kakih 60 odstotkov ljudi, ki jecljajo, sorodnike s to težavo. Poleg tega raziskave, ki zajemajo slikanje možganov, kažejo, da možgani tistega, ki jeclja, drugače obdelujejo govor oziroma jezik. Zdravnik Nathan Lavid v svoji knjigi Understanding Stuttering pravi, da nekateri »morda pričnejo govoriti, še preden jim možgani ukažejo, kako naj tiste besede izgovorijo«. *

Zato ni nujno, da je glavni vzrok za jecljanje psihološke narave, kot je to veljalo nekdaj. »Z drugimi besedami, ljudje ne jecljajo zato, ker bi se za to sami odločili, in ni jih mogoče na hitro ozdraviti, tako da bi jih skušali prepričati, naj nehajo jecljati,« piše v knjigi No Miracle Cures. Toda pri ljudeh, ki jecljajo, se lahko zaradi njihove govorne motnje pojavijo težave na psihološkem področju. Strah jih je denimo določenih okoliščin, kot je govorjenje v javnosti ali po telefonu.

 Pomoč za tiste, ki jecljajo

Zanimivo je, da tisti, ki jecljajo, običajno lahko pojejo, šepetajo, se pogovarjajo sami s sabo oziroma s svojim hišnim ljubljenčkom, govorijo v en glas z drugimi ali oponašajo ljudi, pri tem pa zelo malo ali sploh nič ne jecljajo. Osemdeset odstotkov otrok, ki jecljajo, sčasoma preneha jecljati. Kako pa je s preostalimi 20 odstotki?

Danes so na voljo govorne terapije, s katerimi se lahko izboljša tekočnost. Nekatere tehnike zajemajo sprostitev čeljusti, ustnic in jezika ter dihanje s trebušno prepono. Pacienti se lahko učijo tudi »nežnih prijemov«, k čemur spada to, da s trebušno prepono delajo krajše vdihe in preden začnejo govoriti, izdihnejo nekaj zraka. Poleg tega jim morda svetujejo, naj podaljšujejo samoglasnike in nekatere soglasnike. Medtem ko se izboljšuje tekočnost, se postopoma veča tudi hitrost govorjenja.

Posameznik lahko takšne spretnosti osvoji že v nekaj urah. Da pa bi jih znal uspešno uporabljati v zelo stresnih okoliščinah, je morda potrebnih na tisoče ur vaje.

Kako zgodaj naj bi pričeli z vajami? Ali je modro enostavno počakati in videti, ali bo otrok sam prerastel jecljanje? Glede na neke ocene pri manj kot 20 odstotkih otrok, ki po petih letih še vedno jecljajo, ta govorna motnja mine sama od sebe. »Za šestletnega otroka pa je malo verjetno, da bo nehal jecljati brez govorne terapije,« piše v knjigi No Miracle Cures, kjer je dodano, da bi zato »otroci, ki jecljajo, morali čimprej obiskati govornega patologa«. Od 20 odstotkov otrok, pri katerih jecljanje ne mine samo od sebe, se jih na govorno terapijo uspešno odzove med 60 in 80 odstotkov. *

Stvarna pričakovanja

Po besedah govornega patologa Roberta Quesala, ki tudi sam jeclja, brezhibna tekočnost v vsakršnih okoliščinah za večino tistih, ki jecljajo, ni stvaren cilj. V uvodu omenjeni  Rafael ni docela premagal svoje govorne motnje, čeprav govori bolj tekoče. Rekel je: »Moja težava postane očitnejša, ko moram brati ali govoriti pred občinstvom oziroma ko sem v družbi kakšnega privlačnega dekleta. V preteklosti sem imel precej slabo samopodobo, ker so se ljudje norčevali iz mene. Zadnje čase pa se trudim, da se sprejmem takšnega, kakršen sem, in se ne jemljem preveč resno. Tako se sedaj, ko se mi ob kakšni besedi zatakne, mogoče nasmejim, potem pa se skušam sprostiti in govoriti dalje.«

Rafaelove besede se skladajo s tem, kar pravijo pri Ameriškem društvu za jecljanje, namreč da »gre pri premagovanju jecljanja pogosto bolj za to, da se človek znebi strahu pred jecljanjem, kakor pa za to, da se bolj trudi«.

Številni, ki jih pesti ta govorna motnja, niso dopustili, da bi bili zaradi tega ob smiselno življenje. Nekateri so postali celo slavni, na primer fizik sir Isaac Newton, britanski državnik Winston Churchill in ameriški igralec James Stewart. Drugi so postali spretni v stvareh, ki ne zahtevajo govorjenja, kot je igranje kakšnega glasbila, slikanje ali učenje znakovnega jezika. Tisti, ki nimamo težav z govorjenjem, bi morali ceniti velik trud tistih, ki jecljajo. Zato jih kar najbolj spodbujajmo in podpirajmo.

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 13]

KAKO LAHKO POMAGATE KOMU, KI JECLJA?

● Poskrbite za sproščeno in umirjeno ozračje. Današnji hitri in zelo stresni tempo pogosto še poslabša jecljanje.

● Človeku, ki jeclja, ne pravite, naj govori bolj počasi, temveč mu sami dajte v tem zgled. Potrpežljivo poslušajte. Ne skačite mu v besedo. Pustite, da sam dokonča stavek. Počakajte, preden odgovorite.

● Ogibajte se tega, da bi človeka kritizirali in ga popravljali. Z ustreznim vidnim stikom, izrazi obraza, govorico telesa in besedami pokažite, da vas zanima to, kaj govori, in ne to, kako govori.

● Jecljanje naj ne bo tabu tema. Človeka, ki jeclja, lahko nekoliko sprostite tako, da se mu prijateljsko nasmehnete ter mu tu in tam prijazno omenite, da se zavedate njegove težave. Morda mu lahko rečete kaj takega: »Včasih nam ni enostavno povedati tega, kar želimo.«

● Predvsem pa mu dajte vedeti, da ga sprejemate takšnega, kakršen je.

[Okvir/slika na strani 14]

»POSTOPOMA SEM VSE MANJ JECLJAL«

Víctor, ki je v času velikih družinskih težav jecljal nekaj let, je svojo govorno motnjo uspešno premagal brez terapije. Kot Jehovova priča se je vpisal v Teokratično strežbeno šolo, ki tedensko poteka v vsaki občini. Šola sicer ni zasnovana tako, da bi ponujala govorno terapijo, vendar učencem pomaga, da si izboljšajo govorniške sposobnosti in pridobijo samozavest.

Učbenik te šole ima naslov Naj ti izobraževanje v Teokratični strežbeni šoli koristi. Pod naslovom »Spoprijeti se z jecljanjem« piše: »Pomembno [je], da vztrajaš. [. . .] Če boš imel govor, se dobro pripravi. Povsem se zatopi vanj. [. . .] Če boš med govorom začel jecljati, skušaj po svojih najboljših močeh ostati sproščen in ohraniti miren glas. Sprosti čeljustne mišice. Uporabljaj kratke stavke. Čim manj rabi medmete, kot so ‚hm‘ in ‚e‘.«

Ali je ta šola pomagala Víctorju? Spominja se: »Tako zelo sem se osredinil na to, kaj bom povedal, in ne na to, kako bom povedal, da sem pozabil na svojo težavo. Poleg tega sem veliko vadil. Postopoma sem vse manj jecljal.«