Srečen kljub hudim telesnim oviram

Pripoveduje José Godofredo Várguez

Rodil sem se zdrav in moje otroštvo je bilo povsem normalno. Pri 17 letih sem začel delati kot varilec. Dve leti kasneje sem opravljal svoje delo na neki ploščadi blizu visokonapetostnega daljnovoda, nakar je začelo deževati. Nenadoma me je stresel zelo močan električni sunek in me vrgel 14 metrov globoko na tla, pri čemer sem izgubil zavest. Padel sem v komo in se zbudil tri mesece kasneje. Edino, kar sem lahko premikal, je bila glava. Postal sem tetraplegik in bil sem obupan!

SPRVA sem bil jezen na Boga in ga spraševal, zakaj me je pustil živeti. Razmišljal sem celo o samomoru. Pomoč sem iskal v nekaterih religijah, toda nobena me ni zares potolažila oziroma duhovno nahranila. Pravzaprav ljudi sploh niso spodbujale, naj živijo po svetopisemskih naukih in merilih! Ko mi je leta 1981 umrla mama, sem pričel popivati in igrati na srečo. Menil sem, da se bom Bogu zaradi svojega stanja smilil, zato mi bo odpustil moje pijančevanje. Poleg tega sem živel z žensko, s katero nisem bil poročen.

Korenito spremenim svoje razmišljanje

Pri 37 letih sem prvič srečal Jehovove priče. Moja mama, ki je verjela govoricam, mi je vedno pravila, da so najslabša od vseh religij. Vseeno sem jih sprejel v svoj dom, in sicer izključno zato, da jim dokažem njihovo zmoto, saj sem menil, da dobro poznam Sveto pismo. Toda na svoje presenečenje sem odkril, da je moje poznavanje bolj slabo! Povrhu tega sem bil osupel nad tem, kako sta obiskovalca iz Svetega pisma odgovarjala na vsa moja vprašanja. Nedolgo zatem mi je postalo jasno, da sem našel resnico.

Na žalost ženski, s katero sem živel, ni bila všeč moja novonajdena vera, zato sva se razšla. Postopoma sem opuščal nečiste navade ter spreminjal svoje stališče in poglede, da bi se skladali s svetopisemskimi nauki. Z Božjo pomočjo sem se umsko in čustveno sprijaznil s posledicami nesreče, in to tako zelo, da zadnjih 20 let občutim veliko zadovoljstvo,  ko večino svojega časa namenjam oznanjevanju. Glede na moje telesne ovire se mnogi sprašujejo, kako mi uspeva. No, nisem sam. Živim s svojim mlajšim bratom Ubaldom, ki ima Downov sindrom. Tudi on je sprejel svetopisemsko resnico in skupaj služiva Jehovu.

Sva dober tim in skrbiva drug za drugega. Med oznanjevanjem Ubaldo potiska moj invalidski voziček in trka na vrata. Ko se pogovarjam s stanovalcem, mi pomaga listati po Svetem pismu in pokaže primerno publikacijo. Skrbi tudi za moje druge telesne potrebe. Jaz pa naju finančno podpiram tako, da prodajam kozmetiko. Poleg tega nama Jehovove priče, ki pripadajo najini občini, pomagajo pri kuhanju, gospodinjskih opravilih in obiskovanju zdravnika, kar z Ubaldom nadvse ceniva!

V krščanski občini imam prednost, da služim kot starešina, moji duhovni bratje pa so mi vedno pripravljeni pomagati pri raziskovanju različnih svetopisemskih tem. Pomembne misli v naših preučevalnih pripomočkih si lahko označim s pisalom, ki ga držim z usti.

Ko me ljudje vprašajo, ali sem srečen, jim vedno iz vsega srca pritrdim! Le zakaj ne bi bil? Našel sem pravi smisel v življenju in veselim se čudovitega upanja, ki ga je Bog obljubil svojim zvestim častilcem – popolno zdravje v prihajajočem zemeljskem raju. (Izaija 35:5, 6; Luka 23:43)

[Slika na strani 24]

Osemnajstletni José eno leto pred nesrečo

[Slika na strani 25]

Z bratom Ubaldom sva dober oznanjevalski tim v Mehiki.

[Slika na strani 25]

Pričevalec mi obrača liste Svetega pisma, medtem ko imam govor v kraljestveni dvorani.

[Slika na strani 25]

Člani občine nama pomagajo pri kuhanju in gospodinjskih opravilih.